Starševstvo +

Neustrašna - ko ti ubijejo najbližnjega in hočeš / moraš / želiš njegovo smrt maščevati

Že dolgo časa nisem gledala filma s tako močnim čustvenim nabojem, tako pretresljivo resničnega in tako krutega. Film Neustrašna.

Ne bom šla po vrsti, je pa začetek tisto, kar po celotni zgodbi požene žalostna, sovražna, maščevalna in razumevajoča čustva. Ko se On in Ona, objeta, srečna, tik pred poroko, zvečer sprehodita s psom po parku, ju trije neznanci zverinsko pretepejo. On umre, Ona preživi. Ko se po treh tednih zbudi iz kome, je On že pokopan. Ona … ostane sama, sama s seboj, spomini, bolečino, praznino.

Izredno zanimiv je miselni - spominski preskok, ko jo v Bolnici slačijo (režejo z nje spodnje perilo) in se v kader vrivajo odlomki njunega ljubljenja. Po tistem boku, s katerega ji režejo spodnjice, jo je On božal, po tistih prsih, s katerih ji slačijo nedrček, jo je On ljubkoval …

In potem ostane sama. S strahom, za katerega je mislila, da se njej ne more “zgoditi”, da se dogaja samo šibkim, labilnim ljudem. Strah jo je prej znanih ulic, glasov, korakov, strah jo je same sebe …
“Ko ugotoviš, da v tebi živi neznanec, ki diha skozi tvoja pljuča, je skozi tvoja usta, hodi, premika roke, živi v tvojem telesu. Ko spoznaš del sebe, za katerega si mislil, da ne obstaja, za katerege sploh vedel nisi, da lahko obstaja.”

Kupi si pištolo in se odloči, da bo zapolnila praznino, ki jo je naredila Njegova smrt. Toliko časa hodi okoli, išče, brska, da najde tiste tri. In ko jih ubije, se spravi sama s seboj. Spet gre lahko po tistih stopnicah v park in na tisto mesto, kjer so ju pretepli, kjer so Njega ubili in v Njej ubili sanje.
_______________________________________

Ko so ju pretepali mi je skozi možgane šinila misel, kako bi se počutila, če bi se dogajalo meni in Mojemu. Pa ne sam pretep, naj me zbijejo, ampak do smrti, … Kadarkoli premišljujem o tem, da bi se kaj zgodilo mojima tamalima ali Njemu, se mi naredi velik cmok v grlu. Navezanost boli in zavedam se, da imam te tri ljudi do bolečine rada in to ni ok in ni ok ravno zato, ker smo ljudje tako zelo ranljivi, ker nikoli ne vemo kdaj se bo komu od naših najbližjih zgodilo kaj … hudega.

Ne predstavljam si kako je ostati sam, s tako grozno praznino v sebi, brez slovesa od tistega, ki si ga najbolj ljubil … V filmu je prizor, ko presedi na njegovem grobu ves dan in ob njem tudi prespi. Verjamem pa, da nikoli več nisi enak. Nikoli več. In ko njo vpraša policist kako je preživela in se sestavial skupaj z nasmehom odvrne, da se ni. Da se ni in da se nikoli ne bo. Spremenila se je, sama sebi je postala tujka, na novo se spoznava. In živi v spominh z njim, z njegovim vonjem, glasom, igranjem na kitaro …

Si pa predstavljam kako je, ko greš na “prizorišče zločina”. No, predstavljam si skozi to, kako sem se počutila jaz, ko sem letos nehote in nenačrtno znašla na polju poleg gozda in reke, kjer sem bila pred toliko leti posiljena.
In približno si predstavljam olajšanje, ko je stala tam zavedajoč se, da je Njegova smrt maščevana, da je pravici zadoščeno. To si predstavljam zato, ker vem, kako se počutim jaz na grobu “svojega” posiljevalca. Nisem ga sicer ubila jaz, je pa prekmalu in nasilno umrl. To je zame zadosti.
______________________________________

Maščevanje … sla po tem je močna in neuničljiva. Ne vem, kako se ljudje sprijaznijo s trpljenjem, ponižanjem, razvrednotenjem, ki ga preživljajo. Zakaj se ne maščujejo, zakaj ne občutijo sle po povračilu? Se mi zdi, da je maščevanje naraven občutek in če je, zakaj ga potem izgubljamo?
Se maščevanje rodi iz izgube? Ali iz žalosti? Ali iz krivice?
______________________________________

Film toplo priporočam.

3:10 za Yumo / Pravljica o poštenju, držanju besede, odločenosti speljati stvar do konca

Najprej ga nisem hotela it gledat. Kaj bom gledala vesterne, to ni zame (jaz sem bolj drama, zgodovina  in komedija fen). Hotela sem it gledat Elizabeto, pa je rekel, da on pa ne bi šel. Ja, me ne zanima, sem odvrnila, plačam jaz in gledaš boš, kar bom jaz izbrala. In sva se ping pongala. Vedela sem, da bom na koncu zmagala jaz, ker mu bom toliko časa težila in ker mi bo hotel ustreči. Pa sem šlas vseeno pogledat še Yumo in Kraljestvo in … se odločila, da ga presenetim. Rada ga imam in preveč filmov hodi gledat sam, ker jaz nočem z njim (trilerji, grozljivke, kriminalke ipd.), pa sem ga želela presenetiti.

Dobila sva se pred Kolosejem. Rekla sem mu naj me počaka spodaj in šla kupit karte. Sploh me ni vprašal kaj bova gledala, se je že sprijaznil, da bo dremal ob Elizabeti. In ko sem prišla dol je debelo pogledal karti. Zakaj si pa to kupila, je bil čisto šokiran. Zato, ker te imam rada in ker se nočem kregat. No, potem te pa jaz v torek peljem gledat Elizabeto, me je objel in poljubil. Yes, volk sit, koza cela. In tako sva šla gledat …

3:10 za Yumo

Krasen film, ki govori o tistih vrednotah, ki danes niso v modi: poštenost, držanje dane besede, iti do konca po zastavljeni poti, doseči cilj, ne-podkupovanju.

V filmu je prizor, ko Hoče Wade Evansa podkupiti z denarjem, če ga izpusti iz sobe. Dal mu bo 1000$, s katerimi bi Evans razširil ranč, kupil še 200 glav živine, poslal otroka v šole, ženi kupil lepe obleke in jo spremenil v gospo, najel delavce, skratka zaživel kot gospod. Evans se mu nasmehne in vpraša, kako bi razložil ljudem od kod mu denar. Kaj koga briga, mu odvrne Wade. Ne, Wade, mu odgovori Evans, pogled ljudem v oči in zavest, da živim pošteno, mi pomenita več kot denar.

Vse kar si je Evans želel je bilo, da izpolni nalogo, ki si jo je zadal (predati Wade-a na vlak za Yumo ob 3 in 10 minut), pa ne samo zaradi sebe, temveč tudi zato, ker je bil v spremstvu tudi  njegov sin, za katerega je Evans hotel, da je ponosen na svojega očeta.
Da je otrok ponosen na svojega starša … koliko staršev danes živi s tem zavedanjem …. da smo vzor svojim otrokom, da je od nas odvisno (pa ne samo od nas, na žalost ali srečo), ali bodo naši otroci prevzeli vase lastnosti kot so poštenje, odkritost, iskrenost, resnicoljubnost, direktnost, prijaznost, pokončno hrbtenico, ali pa bodo vse kaj drugega.

Dovolj. Konec je … nepredvidljiv in fascinanten. Pojdite si ga pogledat.

V kraljestvu užitkov …

… bi bil veliko bolj primeren naslov filma, ki po naše nosi naslov V kraljestvu orgazmov (ja, vem, tak naslov ima zato, da pritegne več gledalcev), ki pa se v izvirniku imenuje No body is Perfect - je tako težko prevesti te štiri besede?

Kakorkoli …. včeraj sva si ga šli s sestro ogledat na mojo pobudo, seveda. Rada gledam dokumentarce, od tega pa sem pričakovala … kaj pa vem … najbrž to, kar sem na neč način tudi našla. Da je seks pogovor teles. Da seks izgubi pridih fantazije, ko telesa začnejo govorit, da se varanje dogaja v zvezah, kjer obstajajo skrivnosti, kjer se ne pogovarja o seksu in željah ter da je svinganje primerno eksplicitno za pare, ki imajo popolnoma odkrit odnos.

Pri seksu za plačilo ni poanta v tem, da seksaš s tujo osebo, temveč obred pred seksom in pravila med seksom. Mi mislimo, da so prostitutke (če izpostavim njih), ženske noči, ženske, ki počnejo vse tisto, česar “normalne” ženske ne počnejo …. pa je to velika zmota. Pri nas je ogromno prostitutk študentk, poročenih žensk, žensk z otroci, ki jim je to služba, ki ne počnejo nič takega, česar ne počnejo tudi privatno. Ja, nekatere igrajo domine (ampak teh je za vzorec), nekatere brez težav izvajajo “zlati dež”, nekatere nimajo nobenih težav seksati z dvema, nekatere … skozi to delo izživljajo svoje želje, svoje fantazije. Delajo tisto, česar doma ne morejo, ne smejo, tisto, kar je med domačimi rjuhami prepovedano. Pri nas so to čisto običajne ženske, ki jih šele naša domošljija spreminja v prostitutke iz televizijskih ekranov.

Poanta filma je v tem, da je telo tisto, s katerim počnemo take in drugačne stvari. Raziskujemo ga in dejstvo, da nam danes internet nudi morje snovi, ki vzburjajo našo fantazijo, nas vzbodbuja k raziskovanju svojih teles.
V filmu je prikazanih ogromno sadomazohističnih načinov doživljanja užitkov (ne pa tudi orgazmov), ob katerih se je meni obračal želodec (pač nisem primerna za domino). Na Japonskem imajo prav posebne hotele, ki gostom ponujajo s&m užitke. Poleg tega imajo posebne sobe predelane v tramvaje, lokale, ipd, kjer gostje izživljajo svoje fantazije (v tramvajih je sicer strogo prepovedano otipavanje). Imajo lokale, v katerih na poseben način vežejo dekleta in jih spenkajo (koliko to boli …. raje ne vem, ampak njim to očitno paše).
Transeksualci … v filmu je izredno zanimiv govor enega izmed njih, ki govori o Dick Drami, ki jo igrajo moški. Pravi, da so moški, ki imajo velike penise, prevzetni, tisti z malimi pa si jih podaljšajo v avto, službo, hišo …. Zelo zanimivo razmišljanje, o katerem velja napisati nekaj več.
Koliko moških si želi seksati s transeksualcem, koliko moških je v resnici homoseksualcev, pa si to ne upajo priznati zaradi družbe? Se poročijo, imajo otroke, živijo “normalno” življenje, tu in tam pa pobegnejo v “prepovedan” svet užitkov in fantazije, v katerem so lahko oni.
Koliko žensk sanjari o tem, da bi seksale z dvema, tremi, štirimi? Ne tako, kot je to prikazano v porničih, temveč z občutkom, nežnostjo, spontanostjo. Saj tudi svingerji ne svingajo tako, da se srečajo in sparijo, temveč se božajo, masirajo, vzburjajo, … in to ne glede na to, kakšno telo ima kdo.
Telo je telo … vsako telo zazna užitek, vsako se sprosti, vsako je sposobno doživljat neverjetne užitke. Samo … mi ga mentalno zaviramo s moralnimi prepovedmi, z nesproščenostjo in sramežljivostjo.

Na koncu filma se pojavi možakar, ki si ščipa prste. Prav v resnici si del prsta odščipne. In pri tem blazno uživa. Išče nekoga, s katerim bi lahko delil ta užitek.
————————————————–

Skozi film nas vodi lastnik Body Art Muzeja (sem si prav zapomnila?), ki pravi, da naše življenje temelji razmišljanju o našem telesu:
- kaj bomo jedli
- kako se bomo oblekli
- kaj nam bolj pristaja
- kakšna pričeska nam paše
- telovadba za zdravo telo
- ne-poraščenost telesa
- lepotne operacije
- dovolj spanja
- diete
- itd.

Manjka počutje v telesu, manjka dojemanje telesa tako kot je, debelo, suho, poraščeno, neporaščeno. Telo kot telo, popolno tako, kot je, brez popravkov. Koliko ljudi se je sposobnih sprejemati takih, kot so? Koliko žensk si upa na cesto nepobritih? (o tem je pisala Zloba). Koliko moških si upa priznati, da imajo majhen penis ali da ne uživajo v spolnosti z žensko? Koliko ljudi si dejansko upa biti, to kar so? In …. In v tem uživati!!!

Ljudje hlepimo po užitkih, takih in drugačnih. Ko nekaj dosežemo hočemo poskusiti nekaj novega. Ne vsi, veliko ljudi pač. Ob tem sem se spomnila zakaj jaz nočem poskusiti nič novega. Zato, ker so ti užitki kot droga. Več, več, še več, nikoli dovolj. Domišljija skoraj nima meja, telo pač. In kdor ne pozna svojih meja, ga tudi ti užitki uničijo tako kot druge zasvojenosti. Tudi tukaj je treba imeti mejo in znati reči dovolj.

Torej … vse je dovoljeno kar ni prepovedano.

300

To je film o čisto drugačnem dojemanju smrti. O veselju in o želji po smrti, o pogumu in neustrašnosti.  To je film razumnosti, o realnem dojemanju sveta, o razmišljanju z lastno glavo. To je film o zvestobi, predanosti, prijateljstvu. To je film o psihični hrbetinci, ki je ima danes vse manj ljudi. To je film o ….

Ljubezen med moškim in žensko, med možem in ženo ne potrebuje besed. Manifestira se z dejanji.

Za nikomer, ki umre, ne žalujejo. Mrtvi  soborci so prispeli na cilj - v smrt.

Tisti zid zadaj … to so mrtvi sovražniki.

Veliki gospodar in strah in trepet vsemu človeštvu je za malega Leonidsa le en sovražnik več. Ne poklekne pred njim (čeprav je bilo to vse, kar je Veliki zahteval od njega), ker ga “boli” koleno. niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se ponižal, da bi ”izdal” svoje prepričanje, svojo samostojnost in neodvisnost. Pošten, zvest sam sebi - do konca, do smrti.

(slike Kolosej)

Moj strah pred občutkom dokončnosti ni iz trte zvit

Včeraj zvečer (ponoči v bistvu, saj je bila ura  23.20) sem gledala film Zadnji poljub. Film je …. osupljivo realističen, poln čustev, ki si jih ljudje ne upamo priznati, razlogov, zakaj pari NE ostanejo skupaj in razlogov, zakaj BI z nekom ostal skupaj za vedno (karkoli že to pomeni). In, seveda, občutek sem dobila, da je nekdo v tistem filmu bral knjigo Terapija za samske starše, ker je bilo nekaj stavkov na las podobnih tistim v knjigi (npr. da z inštitucijo zakona ni nič narobe, ampak je narobe to, da so si zakon izmislili takrat, ko so ljudje živeli povprečno 30 let, ampak o tem naslednjič.)..

Glavni junak filma je 29-letni arhitekt, ki po triletnem razmerju s svojo punco pričakuje otroka. Življenje mu teče bolj ali manj po planih, nič posebnega se mu do sedaj ni zgodilo in zdaj, ko je na poti otrok, se v njem prebudi strah, da se mu nikoli več nič vznemirljivega ne bo zgodilo, da je konec presenečenj, da je njegovo življenje padlo v kolo predvidljivosti, rutine,  skratka, da je konec vznemirljivega življenja. Beseda predvidljivost v njegovem življenju pomeni:
 - s tem dekletom bom torej ostal do konca življenja
- prihaja otrok, moram se zresniti
- kupila bova hišo, postala bova starša
- dolžnosti in odgovornost, ki me čakajo (in na katere nisem pripravljen) so vsakdanje, non stop enake in že vnaprej znane
- nikoli več ne bom seksal z drugo žensko (pa  niti te nisem nikoli varal), ne bom več s prijatelji popival, ne bo fantovskih pustolovščin
- moje dekle je dekle, s katero se je fino vezat za vedno, ker je ….
Khm … tukaj pridem jaz na isti občutek, kot ga imam z mojim zdajbivšim. Ko je človek, s katerim si, domač, njegove reakcije, mišljenje, želje itd. so predvidljive, veza je trda, ker je ta človek tebi vdan, ker te ima rad, ampak ni pa …. strasti, vznemirjenosti, občutka, da je poleg tebe nekdo ki ti je uganka, ki nima vnaprej predvidlivih reakcij, katerega temperament te spravlja v pozitivno psihično vzburjeno stanje (kako se bo odzval na tole?, kaj  bo naredil zdaj?, tole ga bo razvnelo), ki je, skratka, ena sama žogica skokica, ki jo je nemogoče ujeti in nikoli ne veš, v katero smer bo zavila.

Ta dokončnost ga ubija. Doživi krizo, v kateri mu glavo zmeša mlada študentka, ki se zaljubi vanj. Z njo gre na zabavo, vendar si izmisli slab alibi in njegovo dekle znori, ki spozna, da ga ne pozna tako dobro, kot je mislila (malo pred tem je svoji mami (ki se je po 30 letih zakona dobila občutek, da je živa mrtva in da mora stran od moža, ker si želi še živeti in še kaj doživeti) pametuje, da so vsi moški isti in da je ona svojega prebrala v prve pol ure poznanstva in da se njej ne more zgoditi, da bi jo varal). 

Skratka: po vsem, kar sledi potem (prepiranje, poboranje, poniževanje, opravičevanje) sta spet skupaj. Ker jo ima rad in si želi bit iz njo do konca življenja. In ker mu ona pove, da je tudi njo strah biti mama (njega je na smrt strah otroka in odgovornosti zanj).

Ampak ta občutek dokončnosti … Ko sem jaz z mojim zdajbivšim hodila kake 2 leti, me je začelo stiskati okoli srca. A to je to, zdaj? Zdaj bom pa z njim do konca? Nikoli več ne bom doživela ničesar novega, neznanega? Postala sem panična v sebi. Imela sem 30 let in …. joj, jaz se nebi vezala pri teh letih do konca življenja.
Vsakič, ko sva govorila o skupnem življenju, sem bila seveda za, da pride k meni, da bova skupaj, toda v žepu sem držala figo. Jaz se nočem vezat iza vedno. Mislim vezati zvezati - ta občutek, da NIKOLI več ne bi smela biti z nikomer drugim (pa ga nisem varala in mi niti na kraj pamet ini prišlo, da bi ga), da bom teoretično (če živiva do 70 leta) z enim in istim človekom 40 let (tj. 14.600 noči) zbujala v isti postelji, ga srečevala vsak dan doma, se z njim pogovarjala, delila lepe in slabe stvari ….. NEEEEEEEE NEBI. Nočem, nisem pripravljane na to. Ta občutek me straši, ni mi, da si zavežem štrik okoli vrata in se živa obesim. Nočem čutit tega pritiska, rada bi živela spontano.
No, naslednje 3 leta sva živela kot prvi 2 leti, le ta občutek je bil vedno močnejši in podzavestno sem si želela, da bi šla narazen. Ali se vsaj toliko oddaljila drug od drugega, da lahko sama hodim, diham, jem (da mi ne visi stalno za vratom in gleda, kaj delam, kam grem, s kom sem).

Torej … jaz tega strahu pred dokončnostjo ne prenašam dobro. Niti kar se tiče ljubezenskih zvez, niti kar se tiče službe, otrok, stanovanja …. to se pri meni odraža tako:
- da ne premišljujem o nakupu stanovanja, ampak o tem, kam se bom preselila čez 5 let (ko mi poteče najemna pogodba) in že zdaj čutim vznemirjenje.
- službo sem pripravljena zamenjati brez večjih težav in zato težim k temu, da v vsako službi dobim čimveč znanja (nisem pa pripravljena ostati brez nje).
- komaj čakam, da hčeri končata srednjo šolo, da “se mi skineta sa leđa” in bom svoje življenje fokusirala na neko drugo stvar.
- ljubezenske veze … mogoče pa se zdajbivši vrne (ne samo vrača, kot to dela zdaj), ampak mi bo moral pustiti dihati - to pomeni, da me ne sme mentalno omejevati s tem kam/s kom/zakaj/za koliko dolgo grem. Zame zvestoba ni problem v najini zvezi, problem mi je ta občutek ujetosti.

Me prav zanima, koliko ljudem se “utrga” ko se v njih pojavi ta občutek dokončnosti, ujetosti. Koliko moških zaradi tega zapusti svoja noseča dekleta oziroma dekleta in male otročke. In koliko žensk se zaradi tega ne veže, nima otrok in/ali živijo kot … zdaj jaz.

(zelo ga imam rada in imava se super. Ampak ne vem, če bom lahko z njim do konca življenja. To je predolga doba.) - vam je to znano?

Babilon

Moja prva asociacija ob besedi Babilon je tale slika.

Očitno sem kot mala preveč gledala Kratko sveto pismo s slikami. Kakorkoli, poznam to zgodbo (kot vse ostale) in film (seveda, kaj pa drugega) z enakim naslovom mi je dal misliti. Še posebno potem, ko so se prižgale luči in je ženska za mano rekla:

“Uh, tole je bil pa kr pretežek film zame.”

Torej, zgodba je polna “neverjetnih” naključij, ki bi jim zlahka rekli usoda. Da ravno tisti maročan dan pred potovanjem tistega avtobusa kupi puško, zaradi katere kasneje umre njegov prvorojenec. Da ravno njegov drugi sin ustreli v tisti avtobus (pred tem je streljal v avtomobile, pa ni zadel) in obstreli tisto žensko, ki je šla z možem na potovanje potem, ko jima je umrl otrok. In ravno v tistem času se je ženil sin varuške njunih otrok. Varuška je seveda želela na sinovo poroko v Mehiko, ampak zamenjave za njo ravno takrat ni bilo in naposled je pobasala otroka in skupaj so odšli čez mejo. Na drugem koncu pa je japonska najstnica, gluhonema za piko na i, ki ji je pred leti umrla mama in je ostala sama z očetom. Bila je pripravljena narediti karkoli, da pritegne pozornost, da bi se kdo zmenil zanjo in se ji posvetil. Njen oče je bil nekoč v Maroku na lovu in podaril svojo puško maročanu, ki ga je spremljal na lovu. In??? In s to puško je bila ustreljena ženska (američanka) v Maroku. - sklenjen krog, vsi so vpleteni.

Mene je fasciniralo naslednje:

V Maroku se američani med seboj niso mogli dogovorit. Ne glede na to, da je bil nekdo izmed njih ustreljen in ni mogel potovati, so ostali videli samo strah pred “teroristi” in kaj bo z njimi. Za tisto žensko jih ni zanimalo in naposled so njo in moža tudi pustli v tisti vasi, sami pa se odpeljali dalje. - govorili so isti jezik

Prebivalci tiste maroške vasi, v katero sta prišla mož in žena, niso govorili angleško. Eden je sicer mal oznal, ampak res zelo malo. Žensko je rešil veterinar, ki ji je zašil rano na živo (kako pa drugače, tam ni zdravnikov in ni ambulant), bolečine pa ji je lajšala stara ženska, ki je razumela njeno bolečino, jezika pa ne. Ta starka …. fascinanten obraz in oči. - niso govorili istega jezika

Ameriška vlada je obtožila maroško, da skriva teroriste, ki so napadli ameriške turiste. - konfuznost situacije in površno zaključevanje

Varuška je šla brez dovoljenja njunih staršev z otrokoma v Mehiko. Nihče jih na meji ni vprašal kam gredo. Tam so se imeli super. Na poti domov pa je njen sorodnik naredil totalno napako, ki jo je plačala ona z izgonom iz ZDA (bila je ilegalno v ZDA, ampak je tam živela 16 let in vse njeno življenje je bilo tam. Ona je tudi preživljala družino v Mehiki.) - govorila sta isti jezik

Japonska najstnica je bila tako osamljena po mamini smrti, da je bila pripravljena narediti karkoli, samo da pritegne pozornost ljudi. Njena “hiba” je bila še gluhonemost, zaradi katere se ni mogla pogovarjati z negluhonemimi vrstniki. Fascinantno je prikazan svet skozi njen pogled (v lokalu kjer je glasna glasba za znoret, ona ne sliši ničesar, samo lučke vidi in premikajoča se telesa), na katerega sama nikoli nisem pomislila. Oče ne vidi njene potrebe po pozornosti in ji je ne da. Tudi sam žaluje za smrtjo svoje žene. Živita skupaj, pa se ne razumete. - govorita isti jezik

Ko japonski policisti preiskujejo izvor puške, s katero je bila ustreljena američanka v Maroku, se najstnica zagleda v kriminalista in ga s pretvezo, da nekaj ve, zvabi v stanovanje. Tam mu najprej natvezi zgodbo o smrti svoje mame, potem pa se pred njim sleče in se “mu ponudi”. On uvidi njeno potrebo in jo zavrne. Ampak … jo pa objame, stisne k sebi, nameni ji pozornost in jo pomiri. - nista govorila istega jezika

P.S.: Živim v družbi, kjer vsi govorimo slovensko. Pa je to dovolj, da se razumemo? Kolikokrat se vprašam ali sem prav razumela nekoga, kolikokrat sogovornika vprašam ali me je razumel pravilno. Ko sem bila v Miamiju sem srečala mehičana, ki ni znal besede angleško. Ampak sva se pogovarjala eno uro. Malo špansko, malo italjansko, veliko z rokami, malo sva risala, čarala z grimasami, ampak prisežem, da sem ga vse razumela. Podobno se razumem s svojim psom, ki me, prisežem da res, pozna bolje kot katerikoli človek. Midva se sporazumeva s pogledom, glasom, smrčkom, tonom laježa. Točno ve, če ga zjutraj spustim samega ven, da se mora v doglednem času vrnit, sicer bom huda. In točno ve kakšne volje sem, ko pride na vrata. Če je zamudil, gre takoj pod posteljo, če je vse ok, gre v kopalnico, da ga umijem.

Bolj ko govorimo, manj se razumemo. Bolj na široko in bogato opisujemo stvari in občutke, bolj nerazumljive so naše misli.

Kot bi vse življenje živeli v Babilonu. Potem se pa še sikiramo, ker nas ljudje ne razumejo.

Noč v muzeju

V Kranju imamo omejen repertoar kinopredstav, zato sem šla gledat film Noč v muzeju. Zanimivo. V njem sem videla dve zgodbi.

1. Glavni igralec je oče kakih 10 let starega sina. Z njegovo mamo sta šla narazen in mama se je ponovno poročila. Oče otroka obiskuje, vendar ga bivša žena opominja, da sinu ne bo več dovolila obiskovati očeta, ker nima službe, stalnega bivališča, skratka njegovo življenje ne vpliva pozitivno na sina. In tako si oče najde službo kot varnostnik v muzeju.

Pogojevanje stikov se mi zdi krivično, kadar se imata otrok in starš rada in vez med njima pozitivno funkcionira. Pa kaj, v končni fazi, če oče nima redne službe?? Je zato slabši oče? Pa kaj, če se vsake toliko časa seli v drugo stanovanje? Je zato slabši oče? Če mami to ni povšeči, če pričakuje od bivšega moža popolnost ozirma “normalnost”, ki je ni bilo niti v njunem zakonu, to ni njegov problem, še manj sinov in nikakor njena pričakovanaj ne bi smela vplivati na stike med očetom in sinom.

2. Vse živali, predmeti, kipi, lutke, igračke, v muzeju vsako noč oživijo. Živijo dvojno življenje - nočno in dnevno. (zanimiv je dialog z rimskim vojakom in kavbojem. Vsak s svojim “plemenom” živi v svoji vitrini in vsi se na svojem koncu “širijo. Eni zbijajo steno, drugi podstavljajo dinamit. Ko jih varnostnik vpraša zakaj to delajo, oba odgovorita, da zato, ker sta moška, ker je v njuni naravi, da se morata širit).

Kakih 20 - 25 let nazaj, so na HTV vrteli nanizanko “Zona sumraka”. Črnobela ameriška nanizanka z zanimivmi vsebinami. V eni od njih je bilo govora o izložbenih lutkah, ki so vsako noč oživele. Moške in ženske lutke so se med seboj poročale, otroci lutke so bile njihovi otroci. Med njimi so vladali pravi človeški odnosi, tiste lutke iz oddelka z oblačili so se družile z lutkami iz avtomobilskega oddelka, itd.

Od takrat je že vsaj 20 let toda vedno, kadar grem mimo izložbe v kateri so lutke, jih pogledam v obraz in se sprašujem: Ali res ponoči oživijo??

Film Počitnice - priporočam

Evo, danes sem ga šla gledat. Sama, prvič do petih letih sama v kinu (kakšna patetika).

No, film ni ravno lahka komedija in ni ravno plehek. V bistvu je zlo težak, ko odhajaš iz kina se ti definitivno poraja v glavi milijon vprašanj in spoznanj.

1. odnosi med ljudmi so tako zakomplicirani (tudi, če nočemo, da so, so!!), da vse nas, ki smo kakorkoli “preučevali te odnose”, na trenutke pograbi panika. Ali dobimo občutek, da nimamo pojma o odnosih ali pa zgroženi ugotovimo, da dlje od branja literature ne bomo prišli nikoli.
Primer: moj kuža meni večino stvari pove z očmi in ko me pogleda, ga nikoli ne sprašujem “Kaj je? Povej mi? Kaj bi rad, je kaj narobe?” Takoj vem, kaj bi rad (objem, hrano, vodo, igro), pri ljudeh pa nikoli nisem povsem sigurna, da vem, kaj mislijo s svojimi pogledi. Tako utrujajoče je venomer spraševati “Kaj je? Povej mi?”, se truditi, vleči besede in misli iz drugih, bbb.. Res, tega ne bom več počela.

2. bežanje oziroma izmikanje pomembnim in bolečim obločitvam, ki jih moramo sprejeti v življenju. Iris je pobegnila svojemu nesojenemu ljubimcu, ki se je zaročil s skupno sodelavko. Upala je, da bosta spet skupaj, ni hotela videti, da jo ima samo za igro, da je zanj terapevtski kavč, na katerem pusti svojo svojo negativno energijo. Amanda je ušla samoti. Ne ravno samoti, bolj občutku osamljenosti potem, ko sta se s fantom razšla. Ampak tam, kamor se je zatekla, je bila še bolj žalostna in sama ( na začetku).

3. v filmu je lik vdovca z dvema malima hčerkama - paketek, s katerim se zaplete Amanda. Čudovita vloga, ki govori ravno o tem, kako težko je biti 24 na dan starš, po drugi strani pa v trenutkih, ko si sam, igrati samskega mladega človeka pred svetom. Potencialnim in zaresnim ljubimkam ne razlaga o svoji družini, ker jih noče vpletati vanjo.
“Nekoga, ki ga najbrž čez nekaj tednov ne bom več videl, ne bom predstavljal svojima hčerama.”

4. Koliko prenese ljubezen? Koliko prenese želja bo biti z nekom točno določenim? Amanda je iz ZDA, Graham iz Anglije. Prav tako je Iris iz Anglije in Miles iz ZDA. Skupa jbodo preživeli praznike, potem pa bodo furali svoje veze brez pravil in v upanju, da se bodo obnesle.

5. Za konec še Amandine solze. Ko je bila stara 15 let sta se njena starša ločila. Oče se je odselil in ona si je obljubila, da ne bo več jokala. In tudi ni, ker jo nobena stvar ni več tako hudo prizadela. Potem, ko se je poslovila od Grahama in se pelje na letališče, pa jo zagrabi jok. Pravi jok s solzami. Stopi iz avta in steče nazaj. Ko pride v hišo, zagleda Grahama v dnevni sobi - objokanega. Njene lastne solze so ji povedale, da ga ima res rada, da se je zaljubila in da si želi biti z njim.
Koliko znakov včasih mi potrebujemo, da ugotovimo, da je neka stvar za nas oziroma da ni za nas?
Zelo podobno je Iris potrebovala prijateljstvo 90 letnega scenarista, ki ji je skozi filme pokazal, da zmore biti odločna in narediti konec “strupeni zvezi med njo in ljubimcem”.

Koliko zelo resnih in življenskih tem v eni “kao” komediji.