Starševstvo +

Ta tanka meja med prijaznostjo in ignoranco, …

… med ljubeznijo in sovraštvom, med toplino in hladnostjo, ki me vedno znova šokira, pa naj bom jaz tista, ki odsekam ali sem jaz tista, ki ostane na “tisti strani, kjer je toplo, prijazno, ljubeznivo”.

Ne razumem, recimo, kako lahko nekdo popolnoma odseka odnos z osebo, s katero je bil leta in leta najbolj intimen. Ni mi jasno. In ne sprejemam nobene razlage. To, da me npr. Moj potem, ko se razideva (že nekaj časa nisem pisala o nama, a ne. No, zato ne, ker si bom morala odgriznit roko, če me bo imelo, da ga pokličem) - ne bom rekla, da sva se dokončno razšla, le upam lahko - noče niti slišat, niti noče na kavo z mano, niti me najbrž ne bi pozdravil, če bi se kje srečala, to mi je čisto bolano. Šest let sva bila drug z drugim, se imela rada, se ljubila, prepirala, skratka bila drug drugemu prva misel, potem pa … zid. Konec. Ne kliči me več, nočem te slišat, ne pozdravi me, če se srečava, zame ne obstajaš več. ???

Ne razumem, ne dojemam. Zapakiraš ves tisti čas, ko so bil z neko osebo, v ličen zabojček in ga odložiš na čustveno deponijo? Greš dalje in se delaš, kot da čas s točno določeno osebo v tvojem življenju ni nikoli obstajal? Kako si se sposoben delat, da ne poznaš človeka, ki si ga imel noro rad, ki ti je pomenil vse na svetu? Mislim … jaz v resnici ne vem kako bi reagirala, če bi se midva z Mojim kje srečala. Pojma nimam. A definitivno ne bi stala ob strani in se delala, da ga ne vidim.
Tako mi ni niti jasno, zakaj se bivši in bivše sovražijo, se ignorirajo, drug o drugem grdo govorijo, se blatijo pred drugimi in skupnimi prijatelji, ne najdejo lepih besed drug za drugega, ki se, skratka, ne prenesejo. Kam izgine tista nežnost, intima, občutek pripadnosti, dvojine, “midva”, skupni trenutki, skupen čas, spomini in prijatelji. Kam vse to izgine?
_________________________________

Dobro, tudi jaz ne komuniciram s svojima staršema, pa s sestrama in tudi mi smo skupaj ogromno preživeli, toda to, se mi zdi, je drugačne vrste vez, v katero si rojen, ne načrtno postavljen, in v kateri si primoran živeti do odraslosti, ne po lastni izbiri. To, da sem bolj ko ne prekinila komunikacijo (se slišimo tu in tam zaradi tamalidveh), je samo posledica neštetih stvari, ki so se zgodile tekom 30+ let in nikakor ni enako - vsaj za mene ne in tako čutim - kot konec moje zveze z očetom mojih hčera ali konec zveze z Mojim. Ok, slednji pravi, da me noče slišati in videti zato, ker ga potem to boli, ker mu odpira rano, jaz pa to doživljam drugače. Meni pa je to ok, da se srečava, se vidiva, greva na kavo, kakšno rečeva. Zakaj si bivši po koncu zveze nimajo kaj povedati?

Ko smo bili v Guči, se nas je šest “turistov” prvih nekaj dni oblikovalo v nekakšno skupinico, v kateri sem tudi jaz (sem se sama sebi čudila) funkcionirala. Skupaj smo posedali, hodili v mesto, se zabavali, potem pa … En od moških se ga je napil, sporekla sva se in … zid. Ne samo, da sva se midva sporekla, jaz sem zapustila skupino, preostali čas do odhoda pa je cela skupina preživela v takem “malo sem s tabo in malo s tabo” stanju. On je bil s partnerko, jaz sama oz. v kompaniji z Anno, vmes še en par … Ampak nisem popustila. Niti za ceno “izgube” kompletne družbe ne bi popustila. Ta tanka meja med naklonjenostjo in ignoranco me je po dolgem času spet šokirala. Kako z lahkoto odsekam in me ne zanimajo posledice. In ne grem nazaj za živo glavo.
__________________________________

Mislim … s človekom, ki ga potem niti pogledaš ne, si delil svoje želje, sanje, strahove, svoje skrivnosti, ki jih ne ve nihče drug. To ni bil kar nekdo iz množice, to je bil človek, ki ti je bil nadvse ljub, ki si ga rad gledal, ki te je navdajal z ljubeznijo, občutkom, da si mu pomemben, ki te je imel rad in mu je bilo mar zate, ki te je tolažil, ko si bil potrt in te je bodril, ko si šel naprej. In  potem? Potem nič. Konec. Zid. Stop. Kot da nikoli ničesar ni bilo …

Jaz pa se prav zato, ker so moji bivši del mojega življenja, rada spominjam tudi tistega časa in dogodivščin, ki sem jih preživela z njimi. In mi je zanimivo, ko koga srečam v mestu z novo partnerko/ženo in otroci, in začutim tisti zid, o katerem zgoraj govorim. Pa ne zato, ker se midva ne bi hotela vsesti za mizo in pokramljati, pač pa je zid njegova partnerka (in moj partner, če sem z njim). Ko sem sama in je sam on (katerikoli že), ni zidu med nama. Velikokrat si zavrtim tole pesem in mislim resno pri tistih, ki so mi bili vedno ljubi (in mi vedno bodo).

Ta tanka meja … kako lahko nehaš imeti rad nekoga, ki ga imaš iskreno iz srca rad?

Ali drži, da tisti, ki vara, ne more biti zvest?

Vara … ne vara … vara … ne vara … Ljudje se absolutno preveč obremenjujemo z varanjem, s telesno zvestobo (z mentalno pa niti po nesreči ne), s tem ali smo partnerju zadosti in kakšni so znaki ne-zvestobe. Jasno, mene v tej veliki skupini ljudi ni, toda z njimi se srečujem in z enim izmed njih celo živim. In še vedno - po šestih letih zveze, mi ni čisto jasno zakaj je Moj ljubosumen (kadar pač je) in zakaj tako uživa v prepričanju, da sem samo njegova. Zakaj v prepričanju? Zato, ker garancije za to, da sem intimna res samo z njim ni.

Torej … kar se mene tiče sem vedno varala svoje fante. Še tiste, ki sem jih imela res rada sem varala. Niti se nisem obremenjevala zakaj, niti jim nisem o tem govorila, to je bilo pač nekaj samoumevnega. Zdaj … je kdo od njih varal mene ali ne, ne vem, pa me tudi ne zanima. Nikoli se nisem obremenjevala s tem kaj moj fant počne ko ni z mano, s kom se druži, kod hodi, to ni bila moja stvar (sem pa pretepla mojo sestro, ko se je spečala z enim od mojih bivših :)   ).

Ko sem še živela z očetom mojih hčera in je hodil v tujino me prav tako ni zanimalo kaj počne tam (kaj je počel sem itak videla na fotkah, ki jih je imel spravljene v kovčku :)   ), jaz sem bila odločena, da ne bom slamnata vdova in pri 22 letih seksala samo vsake tri mesece nekaj dni, ko je bil on doma. Saj ne, da bi ga varala kar vsevprek, midva sva se že na začetku pogovorila in razčistila te stvari, na zunaj pa je bil on valjda bogi bogi v tujini sam brez ženske, jaz sem se pa doma kurbala.

Kakorkoli … kdorkoli me je poznal bi dal roko v ogenj, da jaz nikoli ne bom zvesta. Niti po nesreči ne. Mah še sama bi dala obe roki v ogenj, da se meni zvestoba ne more zgodit, pa …
Človek se v življenju marsičesa nažre. Jaz sem se nažrla plehkih vez, mimobežnih ljubimkanj, do vrh glave so mi prišle avanture, pa tudi … nič novega ni bilo za doživet. Telesno, mislim. Kar sem hotela sem poskusila, česar nisem želela niti zdaj ne bi poskusila, vse sem imela na izvoli in eto, moških sem se nažrla. Prenažrla? Ravno vegetarijanka ne bi postala, vsak kos mesa pa tudi ne bi več dala v usta.  :)   In potem sem srečala Mojega.

Kmalu potem, ko sva najino vezo “resno zastavila” mi je rekel, da nima nič proti, če ga varam, a da bom to naredila enkrat in nikoli več. Aja? Dobro, dobro, sem si mislila, res ne vem kako bi vedel, če bi ga varala. Taki ultimati - in ultimati nasploh - so mi bili vedno odvratni, pa ker sva se imela fino, sem šla preko tega. In so minili meseci, niti pomislila nisem, da bi šla s kom drugim. Takrat sem že delala na gradbiščih in sem bila tam tudi po 10 in 12 ur, tako da je imel obilo razlogov za ljubosumje, kar me je strašno živciralo, a kljub temu nisem niti pomislila, da bi se s kom od delavcev ali poslovnih strank spetljala. Nisem imela razloga. Moj mi je v vsem tako zelo pasal, da nisem imela ne volje ne energije za koga drugega.

Pa je minilo leto, dve, tri, jaz sem bila še vedno samo z njim. Vmes sem sicer imela eno “krizno obdobje”, pa ni bilo nič groznega. Malo sem maštala in to je bilo to. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi Mojega varala. Potem pa sva imela prvo resno krizo, v kateri sva se razšla. Ko še niti nisva bila čisto narazen, sem jaz že z drugim ljubimkala. Seveda se v tistega moškega nisem niti preveč psihično poglabljala, bil je pač preusmeritev mojih misli z Mojega na njega in to je bilo to. S tem se sicer tudi želela videti ali res drži tisto, kar mi je Moj pred leti rekel, namreč da ne bo nikoli več z mano, če bom šla z drugim. In? In nič. Po kakem mesecu sva bila spet skupaj. V tistem mesecu je imel tudi on drugo, torej sva si bila na nek način bot. Pa tudi če si ne bi bila … mene itak ni zanimalo kaj on počne, njega pa je, nasprotno, zanimal vsak detajl. Kot kak mazohist me je spraševal po njih in si nanašal bolečino na ranjeni ego. Ben … vsak ima svoje veselje.

Potem sva bila spet ena na ena kot prej.  Ko sva šla potem spet narazen sem ponovno takoj preusmerila misli na drugega, on pa je prav tako našel druge ženske. Pa je bilo tudi takrat vse brez zveze, ker sva se po pol leta spet našla skupaj in zaživela ena na ena. Kot da sva si usojena oz. kot da sva samo drug drugemu popolnoma dovolj. Zdaj sva skupaj od lanskega oktobra in v tem času mi spet niti na kraj pameti ni padlo, da ga varam.

In ko premišljujem nazaj kaj je bil razlog za tisto dvakratno varanje - pa ne varanje, ker sva bila kao narazen (pa se videvala vsakih nekaj dni), vedno najdem iste razloge - ko gre vse narobe, ko imam vsega dovolj, ko kar nekaj časa prosjačim in čakam na spremembe, ki jih ni, grem narazen. No, roko na srce, se je prvi razhod in drug moški zgodil po kakem letu neprestanega moledovanja, drug moški pa je bil samo nadaljevanje neuspešnega moledovanja. Sploh ni bila poanta v seksu ali tovrstnem nezadovoljstvu. Vedela sem, da ga bo najbolj bolelo, pa sem to naredila. Res grdo …

Iz svoje izkušnje vem, da je vsak človek, tudi tak kot sem jaz - kao po naravi nezvest, lahko z lahkoto zvest, ko najde pravega patnerja zase. Seveda mi Moj v vseh pogledih predstavlja “tisto največ” in če bi še tisto nekaj kar mi ne sede uredila, sem prepričana, da do konca življenja ne bi več nikogar drugega pogledala.

Kar se mene tiče zelo dobro vem zakaj sem šla z Mojim narazen, kaj me v najini vezi moti in od katerih stvari ne bom odstopila “za živo glavo”.  Vem, kaj sem pripravljena naredit za najino vezo in česa ne bom naredila, pa če me živo odere. Nisem sicer vedela, da sem sposobna bit zvesta, kar je “uou” fantastično spoznanje, pa vendar mi ni noben problem it z drugim, ko gre v zvezi vse narobe. Očitno. In narobe … narobe gre, ko kar nekaj časa prosim in moledujem za spremembami v odnosu, ko jasno in glasno izražam, da mi tointo ni ok, da se s tem ne strinjam, da tega nočem, da … V glavnem, to varanje je samo posledica mentalnega izkopljenja iz veze, ki se zgodi prej preden se sploh na obzorju pojavi drug potencialni partner.

Ne vem sicer, kako je z drugimi “skakači čez plot”, predvidevam pa, da so razlogi za varanje podobni. Nezadovoljstvo v zvezi, neslišane želje, pomanjkanje fizične bližine in mentalne pripadnosti zvezi … res ni problem naj koga za hitro preusmeritev misli. Pa ja, eni se zafrustrirajo do onemoglosti, se zažrejo v hrano in postanejo psihične razvaline, drugi pa najdejo izhod v ljubimcu. Trdim pač, da sta za to igro potrebna dva, vsak človek pa po svoje izraža nezadovljstvo v zvezi.

Kakorkoli … ne drži, da tisti, ki vara, ne more biti zvest.

Razvajanje … ja, zdaj bi se mi prileglo veliko razvajanja

:)  Nekoč, pred davnimi časi, sem spoznala moškega, ki je bil kar nekaj let starejši od mene. No, jaz sem imela kakih 26, on 42 let. Spoznala sva se na nekem kosilu, na katerega sem prišla z njegovim prijateljem. Sedel je poleg mene in me konstantno pogledoval. Bil je izjemno šarmanten, visok, temen, z bradico in brki, temnimi očmi, uglajenega obnašanja, oblečen v smoking, s kravato, … prava paša za oči. Pa kljub temu … ko mi je začel praviti o tem kaj vidi v mojih očeh sem mu zabrusila, da sama v njegovih vidim nič več in nič manj kot potrebo po fuku in pogovor je na tisti točki obstal.  :)  Bilo je res neprijetno, saj sem bila edina ženska, za mizo pa je sedelo kakih 6 zelo uglajenih gospodov. Hja, gobec me od vedno … kaj že?

Kakorkoli, domov sem šla z njegovim prijateljem, s katerim sva se le bežno poznala. Potem nekaj časa nisem slišala zanj, pa tudi pomislila nisem nanj, kar me lepega dne pokliče in vpraša če bi šla z njim na kosilo. Hmmm … kaj pa vem, če bi šla. Nisem imela ne razloga za ne razloga proti. Sicer sem mu rekla, da imam sama dovolj denarja, da si plačam kosilo, a je očitno preslišal oz. pričakoval tako budalaštino od mene. In sva šla. V kitajsko restavracijo. Joj, kako eleganten je bil, mi odpiral vrata, me predstavil kot svojo novo prijateljico, mi odmaknil in primaknil stol, … :)   skratka obnašal se je kot pravi gentleman. Pa kljub temu, kaj bi jaz s takim starcem, halo.

In sva se nekaj dni potem spet dobila. Prišel je v Kranj. Da ima nekaj zame, je rekel. Mah, sem si mislila, spet en tistih nastopačev, ki imajo kao nekaj zame, a imajo samo penis med nogami in željo po moji … no, ne bom vulgarna.  Dobila sva se v mestu in peljal me je na kavo. Jasno, lasten gobec me je nesramno prehiteval, bila sem vse prej kot vredna njegovega časa in truda, on pa je očitno vzel moje gobcanje kot posebne vrste laskanje. Izpod mize je potegnil črno škatlico in mi jo dal. Da je zame, je rekel. Nevajena tovrstne pozornosti (in še bolj nevajena vztrajanja kljub svojemu strupenemu jeziku) sem potegnila škatlico k sebi, jo odprla in … o maj god, tako lepe ure še v življenju nisem videla (še sedaj jo imam). Bila je prekrasna in jaz sem ostala brez besed. Potem me je peljal domov in iz prtljažnika vzel zvrhano škatlo sadja (granatna jabolka, ananasi in podobno eksotiko) za moji tamali. Bila sem čisto šokirana. V slovo me je poljubil na lice in se odpeljal. Kr neki 

Čez nekaj dni me je spet poklical in me povabil na kosilo. Tokrat mi je prinesel verižico, spleteno iz belega in rumenega zlata. Jo tudi še nekje imam, dolgo je že nisem nosila. Jasno, spet mi je zaprl usta. In potem še enkrat s prstanom in potem … šele potem sva spala skupaj. No, ja … oblečen mi je bil veliko veliko bolj všeč, a tudi nag ni bil bljak. Pač starejši moški, netrenirano telo, nikakor pa ne zapuščeno.

Najina romanca je trajala kako leto. Kadarkoli sva bila prosta sva bila skupaj. Ko je šel v Maribor in če sem bila sama, sem šla z njim. Vedno mi je na poti domov tankal bencin, češ da ne bom imela stroškov z njim. Spomnim se, ko j bilo nekoč zelo megleno, da je pred menoj vozil do Kranja čez Tuhinjsko dolino, da bi ja srečno prispela domov.
Bil je strašno pozoren, vsaka malenkost mu je bla pomembna. Niti na tamali ni pozabil, čeprav ju je zelo malokrat videl. Kadarkoli je naneslo da smo se srečali, je imel kakšno igračo zanju. Razvajal me je do onemoglosti … ko sva nekoč prišla pozno v Ljubljano je od nekoga najel stanovanje in ker sem bila lačna je šel po hrano. Pa ne po en burek, prinesel je po dva bureka, hamburger, pleskavico in še hot dog, ker ni vedel kaj bom, ni pa hotel, da bi bila prisiljena jesti tisto, kar bi si izbral sam. Z njim mi je bilo res božansko dokler …

Dokler nisem izvedela, da ima ženo in tri otroke.  :)    :)    :)  

Še zadnje žeblje zabijem v krsto, potem pa vse skupaj prepustim času

Zdaj hočem. Nič več ne moledujem in prosim, zdaj hočem. In vem, da to, kar hočem, ni izvedljivo. Nikoli ni bilo, nikoli ne bo. Ne padem pa več na iste izgovore, da naj počakam šeeno leto, da nima dovlj denarja za skupno življenje, da ne more ven iz stanovanja, ker ga bo dobil brat, da je Kranj predaleč od Ljubljane, da imam majhno stanovanje, da ni prostora za njegov računalnik, da ni fer, da plača pol najemnine, da …

Kakorkoli, zdaj hočem skupno življenje z njim, zdaj hočem otroka, zdaj hočem skupno gospodinjstvo, hočem skupne načrte, hočem da so njegove cunje v našem umazanem perilu in da se sušijo na našem balkonu, hočem njegov puding v našem hladilniku, hočem njegove čevlje na našem balkonu, hočem, da vzame položnice in jih gre plačat, hočem, da pride iz trgovine s fasngo, hočem, da gre na pregled sperme, hočem zanosit, hočem … Vse to hočem in točno vem, da je vse to do zadnje pičice neizvedljivo. Šest let se ni nobena od teh stvari zgodila, zakaj bi se sedmo? V čem je sploh poanta najine veze? Zakaj ljudje sploh so z nekom v vezi toliko časa, če pa z njim prav v resnici ne želijo oz. niso pripravljeni imeti nič? Sama sem že prvo leto vedela, kaj hočem, pa sem popustila izgovorom, ki so z leti naraščali tako hitro kot moje zahteve (ki so bile takrat še prošnje).

Nikoli, ampak res nikoli, si nisem predstavljala, da bi živela skupaj s kakšnim moškim. Nikdar se mi po glavi ni podila ta misel in nikoli si nisem tega zaželela. Želja po tem se je porodila spontano vzporedno z dejstvom, da sva se z Mojim prav res dobro ujela tako spolno kot mentalno. Ker nikoli nisem bila vanj zaljubljena sem že na začetku videla tiste anomalije, ki me zdaj uiber motijo, ampak sem si rekla, da človeka pač nimam pravice spreminjati in da bo že sam obrnil vesla v skupno smer. Pa jih ni. Vedno kadar sem načela pogovor o tem so sledili izgovori in prepričevanja “počakaj še eno leto” in “ne grem k zdravniku, saj bo” in “nimam denarja, da bi lahko živel s tabo”. Pa ajde, sem si rekla, mogoče sem res tečna, mogoče preveč hitim, mogoče zahtevam preveč in zdaj … zdaj imam tak beden občutek, kot bi imela sredi čela luknjo, v katero bi mi vsake toliko časa zabil mentalnega tiča in me jebal v glavo.

Zakaj človek z nekom hodi tolk časa, tolk let, če ne misli  z njim imet nič resnega, trajnega? Saj ne, da se počutim glupo ali izigrano, za tako igro sta potrebna dva in jaz v resnici nisem nič spustila ali se čemu odrekla zaradi njega, boli pa me, da sem si prav zares zelo želela še enega otroka, ki ga ni, pa ne zato, ker jaz ne bi naredila vsega, kar je bilo v moji moči, temveč zato, ker on ni hotel na noben pregled. Ta otrok pa zame ni hec, temveč zelo pomembna stvar. Še posebno, ko pomislim, da sem šest kurčevih let zabila z nekom, ki ni niti s prstom mignil … Grrr, besna sem. Ok, pustimo to.

Mislim, v čem je fora bit z nekom toliko časa, potem pa it narazen, spoznat novega partnerja in hop … si ustvarit vse, kar si s prejšnjim v dolgih letih partnerstva nisi? V čem je fora, mi to lahko kdo razloži? Zakaj bi bil človek z nekom 5,7,9 in več let, v teh letih ne ustvaril nič skupnega, se razšel in si v letu dni z novim partnerjem ustvaril dom, družino. itd? WTF? Ravno zdaj se ženi en tak primerek, ki je skoraj štiri leta hodil z bejbo, se razšel, spoznal novo in prej kot v enem letu je zanosila, zdaj se ženita in … eto, z njo bo imel dotični moški vse tisto, kar si je želel s prejšnjo, pa ni prišlo do realizacije. A to zguba časa? Mislim, bit v taki brezzvezni vezi, ki nikamor ne vodi, ki je sama sebi namen?

Ne, ne bom postala zafrustrirana baba srednih let, ker si nikoli nisem želela resne trajne vseobsegajoče zveze. Vedno sem imela na voljo občasne ljubimce, jebače (al kako se reče vikend paketom in občasnim skokom), take in drugačne, to sploh nikoli ni bil problem. Zafrustirana tozadevno sploh bit ne morem, lahko sem samo besna, ker sem verjela v fikcijo.

Skratka .. poslovilni seks je bil kot se šika. Še nikoli ga nisva imela, zdaj pa sem se maksimalno potrudila, da je bilo vse kot v pravljici, da se mu bo mogoče kdaj milo storilo, ko se bo spomnil name. In bla sva skupaj ves vikend, se jokala in mejala in ne, ljubi, to zame niso bile počitnice - teh 14 dni, v katerih nisva govorila. Jaz res odhajam stran. Najino vezo sem položila v krsto in zabijam žeblje vanjo. Sorry, ampak imam 35 let in niti enega meseca več nočem poslušati tvoje izgovore in obljube. Zdaj hočem in hočem takoj zdaj. In ja, pričakovala sem, da boš prišel z vso prtljago recimo … v ponedeljek, torek, sredo ali mogoč danes. Jutri pa ni treba. Dost mam. Zasitila sem se.

Milo moje stvari stoje
da među nama gotovo je
ništa nije kao prije
ni tuga vodu ne pije

I šta mi znače tvoje rječi
da me nitko tako neče voljeti
meni osmijeh dušu liječi
a na ljubav ja ču čekati

R: Bez tebe ja sam kraljica
svoje sudbine gospodarica
bez tebe dušo živim dobro znaj
neču više u tvoj zagrljaj

Ono malo što si dao
neka tebi ostane
a sve moje nestalo je
posle duge godine

I što mi znače tvoje riječi
da samoča ubija
meni osmijeh dušu liječi
bit ču svoja ili ničija

(Vesna Pisarovič: Kraljica)

No, s takimi pesmimi si dvigujem ego. Zdaj grem pa spat. Sama.

P.S.: ja, veliko lažje bi ti blo razumet, da je konec, če bi imela koga drugega. Ne vem zakaj je moškim tako nemogoče doumet, da ženske gre tudi zato, ker ima vsega poln kufer, da ni posredi drug jebač, da ni treba, da je kaj narobe s seksom ali da gre navkljub fantastičnemu seksu.
Midva ne moreva bit fakbadija, ker sem si s tabo želela imet vse tisto, kar si z nikomer pred tem nisem želela. Ne morem najinega odnosa zreducirat na penetracijo in orgazem. Sorry. Da bi mi bil samo to, bi te morala imet veliko manj rada. Jaz pa te imam zelo zelo rada, ampak nočem bit več s tabo.

Enkrat moje, vedno moje. Velja tudi za moške :))))

Ne morem se upret, da ne bi. Sem hotla pisat o tem, kaj bi delala, če bi bila moški, pa sem ugotovila, da vso misel spravim v EN SAM stavek, tko da sem raje preskočila na drugo temo.   :)  Nič manj provokativno, a bo več stavkov. Huh, vročina je resno načela moje razmišljanje.  :)))

Torej … naslov tega posta bi bil lahko tudi Ali je telesna privlačnost močnejša od ljubezni ali Katera ima prednost, bivša ali tanova. Recimo. Pa sem dala v naslov dva stavka, ki ju vlačim s seboj od vedno in so pravo malo zlo. Kar je bilo enkrat moje, je vedno moje. Prevedeno na moške to pomeni da tisti, ki je bil enkrat z menoj, vedno ostane nekako … moj. Ne glede na to, da se kasneje veže, poroči, ima otroke, to zame niso nobeni razlogi, da ne bi s svojimi bivšimi, če je seveda še kemija in obojestranska želja, spet kao poslovilno seksala (o poslovilnih seksih čez nekaj dni).

No, tako je bilo včasih, zadnjih šest let sem tako ali tako bila samo z Mojim, prej pa je bilo točno tako, kot sem zapisala zgoraj. Mah, prej je bilo vse drugače. Itak. Ta šestletna veza me je čisto “pokvarila”, tako sem se spremenila (ali samo polenila oz., kakor temu rečejo strokovno, se usidrala v monogamno zvezo), da sama sebe sploh ne prepoznam. Pa ne, da bi mi kaj zelo manjkalo, ampak … takole včasih pomislim na svoje bivše, s katerimi sem hodila v času mojih 16-18 let (potem sem itak bila bolj ko ne z očetom mojih dveh hčera), in kako sem se z nekaterimi med njimi videvala še … uf, dokler nisem spoznala Mojega.  :) 

Spomnim se enega izmed njih, spoznala sva se na avtobusu ko sem imela 16 let, on pa 15. Bil je točno tak tip, kot sem ga iskala (ne iskala iskala, ampak vizualno je bil čisto moj tip). Hodila sva kakih 8 mesecev. Bila sem prava pein in di es, on pa tako kjut, tako zaljubljen. Đizus, kako me je sploh lahko prenašal. (Zakaj moramo punce tako neumno komplicirat in težit in gnjavit?) Pa sva se razšla in me je tu in tam obiskal ali sva se kje srečala. Pa sem odrasla, rodila prvič, pa drugič, pa on se je poročil in dobil prvega, pa drugega, pa tretjega in še kakšnega otroka (cel kup jih ima), ampak midva sva se še vedno dobivala. Včasih samo na kavi, večkrat pa tudi konkretno. Jebiga, seks je bil fantastičen, samo norc ali moralc bi rekel Ne hvala!.  :)  In so minila leta, skupaj 10 let, potem pa sem spoznala Mojega in … gotovo. Ampak … priznam, tu in tam me še vedno zaščemi in ko sem ga pred leti srečala … me je imelo, da bi. Pa sem se z muko zadržala, da nisem. In res nisem.

In tako se spomnim tudi nekaterih drugih, ki jih tu in tam kdaj srečam, me pocukajo za rokav ali se spogledamo med policami. Če je žena zraven si samo pomignemo, če je ni kakšno rečemo. 
Priznam, žene mojih bivših res niso nikoli imele kakšne pomembne vloge pri teh stvareh, sploh ker so tiste, o katerih govorim vedele, da sem prej hodila z njihovimi zdaj tipi, partnerji, možmi, niti mi nobena nikoli ni nič rekla. To, da so se poročili z njimi je bilo zame pač samoumevno, saj sem jaz volk smotar, ki se, sem prepričana, nikoli ne bom ustalila za dokončno. In tudi če bi mi katera siknila (in enkrat ena je, ne meni, pač pa skupni prijateljici), bi jo samo vprašala čigavo je bilo prej, moje ali njeno?  :)  Kjer ni foušije je za vse dovolj in pri meni foušije ni, torej …

Eh, jaz sem že zdavnaj ugotovila zakaj so moški. In zato jih je treba imet (in obratno, seveda). In res ne vem zakaj se žene obnašajo kot lastnice svojih mož, ko pa imajo vendar samo delno lastništvo nad ketno, s katero jih držijo pri sebi.  :)  Se dobiš, pofukaš in zdravo. Lupčka za adijo in se vidimo ob priliki. No hard fellings. Nič ni bilo obrabljeno, za nikogar ni nič manj, mal smo potelovadli in je šel dan mimo. Najbolj … najbolj všeč pri takih seksih pa mi je (je bilo, ker tega zdaj ne počnem, pa ne rečem, da ne bom nikoli več) obujanje spominov.
Prižgeš cigaret, se napol vsedeš na posteljo, s hrbtom se nasloniš na zid in … Se spomniš, ko sva se spoznala? Pa ko si me čakal na koncu ulice in ko sem si strgala hlače v tvojem avtu? Je tvoj oče še tako zoprn kot je bil takrat? Fajn je blo takrat … Ko spomini dobijo zalet in se spomniš stvari, ki si jih že zdavnaj pozabil oz. skril na dno skrinje spominov. In tako pride pogovor na tukaj in zdaj in … Joj, kolk je ura, moram domov, žena me čaka. Lupčka in Se vidiva … Ej, hvala za seks. Še kdaj. jasno, ljubica. Jaz itak rabim samo to in pa obujanje spominov, da ne pozabim kaj vse sem preživela.

Resno, jaz imam očitno preveč moških hormonov ali pa sem moški ujet v ženskem telesu (mojih pouličnim psihiatrom bo ljubše, če rečem, da sem motena in nestabilna). Partnerske zveze, ljubavne romance, telesno privlačnost … vse to si razlagam po svoje. Za vse je dovolj, če ni foušije in požrešnosti. In tisto, kar je bilo najprej moje, vedno ostane na nek poseben način moje.
Blizu mene živi ženska, ki vsakič ko me vidi točno ve, da bom takoj, ko se bo pokazala priložnost, skočila na njenega moža. Ne dobesedno, to pomeni le, da bom takoj, ko bom dobila priložnost, zagrabila tisto, kar je “od vedno” moje. Ko ga ona še povohala ni, sva se midva že palila. In paliva se več kot 20 let. Pa ga ne lovim in ne hodim tja kamor hodita onadva. Vem pa, da se on še vedno pali in to mi je čisto dovolj. Pa … zakaj ne? Na drugo življenje ne kaže računat, v Domu upokojencev tudi ne bova več norela od strasti, živi se samo enkrat. In da bi v menu morale in spodobnosti vrgla stran željo in živalsko strast? Samo norc in moralc bi to naredla, not me. 

p.s.: da ne bo pomote. Post NE govori o vsakotedenskih ljubavnih skokih čez plot, ampak o nekajkrat letno ali še redkeje (enkrat na dve, tri leta). To niso bile ljubavne veze, le občasna srečanja.

Moja prva abstinenčna kriza ali kako se znajdem v hčerinih hlačah in papučah

14 dni bo, se mi zdi. Pa saj niti točno ne vem koliko časa je minilo, kar se mene tiče je itak predolgo vse, kar je več kot dva dni. Torej … 10 ali 14 dni … kakorkoli … že nisem videla svojega, torej Mojega mojega. Ne videla, ne slišala, ne dotikala, ne nič. Kot bi umrl, mah kaj umrl, izginil z zemlje. Pa ne, da sem pozabila njegovo telefonsko številko ali kaj podobnega, najin, v bistvu njegov, dogovor je bil, da se ne slišiva več, da se ne vidiva, da popolnoma končava zvezo. Meni osebno je to nekaj najbolj idiotskega kar se lahko zgodi potem, ko se razideš z nekom, ki ga imaš rad in ima rad tebe in ni med vama prav nobenih negativnih čustev. Jaz bi bila zelo vesela, če bi šla skupaj na kavo, če bi se pogovarjala, če bi mu lahko spet povedala, da si želim, da pride nazaj in izpolni kar sva se pogovarjala. Pa eto, ne smem poklicat, ne smem ga poiskat, ne smem nič. Telepatija dokazano NE deluje, torej …

Mojo mantro “sam ne it nazaj” je zamenjala mantra “naredi nekaj z lasmi”. Jasno, preusmerjam pozornost z njega nase, na lase, ki jih bom bojda v soboto skodrala, ker barvat jih ne grem, saj se zavedam efekta narastka, ki v meni povzroča neznosen glavobol (čeprav bi bila zelo rada rdečelasa, kot sem nekoč bila). Trajna bo tisto pravo, na velikih viklerjih, da ne bom kot becka, samo pri sprednjih laseh se moram še nečesa domislit, ker nočem imet na čelu kravželj. Torej trajna.

In potem, ko sem danes dorekla kodranje v Ljutomeru (in si dala še štiri dni časa za premislek) sem se odločila, da grem še v šoping po nove cote. Zakaj? Pa zato, ker so vsa krila stara 4+ let, prav tako majčke, pri največji vročini pa hodim v dolgih črnih hlačah in srajcah. Seveda je elegantno, ampak ne za 25+ stopinj celzije. In tako grem v Qlandijo in po eni uri in pol pridem ven … s polno denarnico.  :)  In kaj naj bi kupila? Vrečaste srajce, krila brez oblike ali minike? Fak, ne vem, al sem jaz res čisto pozabila kako se obleči ali so v tisth trgovinah res tako obupne cunje. Jaz, ki nočem bit podobna smrklji, 50 letno se pa tudi še ne počutim, nisem našla niti ene cunje.
Od same muke sem doma taveliko prosila, da mi je posodila svoje kratke hlače - moške kopalke, navleka sem še raztegnjeno majico z napisom Slovenija, moja dežela in obula papuče od tamale ter jo mahnila čez Planino k prijateljici na kavo.

Totalna kriza … taka in drugačna …

Zdaj samo še čakam, da se moja mantra spremeni v “ostala boš sama do smrti” ali “stara in grda si” ali “za kazen boš sama, ker si njega odgnala” in razlog za obesit je kot na dlani. Ne, ne, nič bat. Sama se ne bom fentala, pa tudi mantrala ne bom prej napisanih stavkov. Še vedno zelo intenzivno delam na tem, da čez dan NE mislim nanj, pa kaj, ko mi u snove dolazi. In očitno sem v fazi preobrazbe oz. sprememb, če grem šarit po svojih laseh, ki so mi bili do sedaj taki kot so povsem super. In očitno je z mano res hudo, če si grem celo kupovat garderobo in nisem zadovoljna s prvo cunjo, ki mi je za silo prav. In, najpomembneje, nimam 95 kil ampak 92.   :)    Je možno, da hujšam sama od sebe? 

Kakorkoli … tole stanje po prenehanju zveze je res žalostno in bedno. Sploh, ker vem, da tudi Moj misli name in ve, da jaz mislim nanj in ker sva se še pred 10 ali 14 dnevi slišala vsaj 4krat med službo in nato videla doma, potem pa kar naenkrat … puf, konec, di end, ne obstajam, ne kliči me, ne piši mi, ne išči me, ne misli name, ne želi si me, ne …. kaj? A drkam pa lahko nate?

Samo ne it nazaj, Katarina

Vse se je zgodilo u tren oka. Tako se zdi. Sama pa sem odločitev tehtala in prežvekovala mesece, preden sem to naredila. In naredila sem s trezno glavo, trdno odločena, da zdaj pa res ne grem več nazaj.
Vem, da mi bo čez kakšen mesec za umret hudo, predvidevam, da bom padla v nepopisno žalost in da me bo preplavila misel, da me nihče več ne bo imel tako rad kot me je imel on, toda … dost je, dost. Nisem ne vlačilec ne sklad nepovratnih sredstev. Prav zaradi teh razlogov sva šla že trikrat narazen in …

Prav ima, vedela sem, kakšen je, ko sva šla spet skupaj. Se strinjam, da nimam prav nobene pravice zahtevati od njega, da se spremeni, toda … ne moreš furat vezo in bit vedno na “Dober dan, izvolite”. Pa nimam nič proti, če nima svojih ciljev, svojih sanj, toda naj vsaj moje podpira, naj z mano vzporedno hodi, ne pa da ga vlečem za sabo kot šleper prikolico (in ko šleperju zmanjka goriva, se prikolica preklopi na drugega :)  ).

Tamalima sploh ne bom povedala, ker me bosta imeli za zmešano. Vsem sem obljubila, da ne bom več naredila scene, da bova pa zdaj res za vedno skupaj, ampak ne morem. Nekatere stvari me tako motijo, da enostavno ne morem mimo njih in tiste dobre, ki jih ni malo, povozijo kot tanki. Pa jasno, dobre se mi zdijo samoumevne (čeprav niso), slabe pa pač ne, še posebej ne, če se o tem poovarjam, če jasno in glasno povem, da me to in to moti, če si izmišljujem načine kako stvari zaobiti ali jih predrugačiti ali jih spremeniti. Pa ne pa ne. “Saj veš od vedno, kakšen  sem”. Ja vem, ampak to ne pomeni, da me določene stvari ne motijo in tudi ti veš, kakšna sem jaz in da me točno te stvari zelo motijo.
____________________________________

Premišljujem o tem, da te njegove lastnosti v bistvu sploh niso tako redke pri ljudeh. To, da nimajo ambicij, da ne vejo, kaj bi počeli v svojem življenju, da se še niso pogovorili sami s seboj o tem ali bi odrasli ali ne, da o družini, otrocih ipd. sploh ne govorim.
Ženskam z zgoraj omenjenmi lastnostmi je lažje. Ko najdejo moškega, ki ve kaj hoče in ki je gentleman, ki ima cilje in načrte o skupni zvezi, o otrocih, o življenju nasploh. On plačuje račune, hrano, one pa so na “Dober dan, izvoli”. Saj delajo, prinašajo denar, ki pa ga je dosti manj kot ga prinaša partner in ga zato bolj ko ne potrošijo zase. Ker je njihov partner vzgojen v prepričanju, da mora moški poskrbeti za družino, ženske svojo izgubljenost zavijejo v vlogo materistva in dolgo, če sploh kdaj, nihče ne ve, da one sploh ne vejo kaj bi rade, da so mentalno neodrasle in da jih mož vodi zato, ker same tako hočejo, saj nimajo pojma kaj bi v življenju počele in kaj jim je všeč ( in ko jim svane dobijo občutek, da jih mož nazira, da o vsem odloča on, da one nimajo prava na glasanje in …  Odločijo, da tako nočejo več živet in gredo).
Pri moških pa je težje, saj ženske nismo pripravljene skrbeti za odraslega partnerja, razen “bolničark” in tistih, ki v takih partnerjih najdejo nekaj, kar jim pomeni več … pa ne več, ampak kar jim bolj manjka od denarja (ki pa ga imajo take ženske po defoltu dovolj). Taki moški potem krožijo od ene do druge, pri tisti, ki si dlje časa zatiska oči ostajajo dlje, pri drugi, ki noče prikolice so manj časa, dokler ne ostarijo. Aja, živijo pri starših? Jim je tudi to skupno?
_________________________________

Če ne delaš stroškov ti ni treba plačat, to je bilo eno od naših gesel. Pod stroške se je zanj štela hrana in topla voda, recimo. Nisem dostikrat težila, a ko sem navalila, je to trajalo nekaj dni. Prižgana televizija, prižgan luč, potegnjena voda v stranišču, kavč, na katerem leži, jabolko, ki ga je vzel iz posode, prostor, v katerem je bil … to je moral vse nekdo plačat. In to sem bila jaz. Pa naj sem bila še tako zoprna, naj sem se še tako trudila z različnimi načini mu prikazat moje stališče, ne. To niso nobeni stroški. Saj tamali imata tudi prižgano televizijo, pa skupaj smo v eni sobi, pa … Ja, seveda, toda če sem jaz sama mi je samoumeno, da plačujem SAMA, če pa sva dva z dohodki, pa mi ni. A otroci so tako prikladen izgovor …
Saj ne, da bi mi bilo težko, prepričana sem, da se zneski na položnicah zdaj, ko ga ni več, ne bodo kaj dosti spremenili, toda občutek, ko jih bom jutri nesla na pošto bo dosti drugačen od prejšnjih odnašanj in plačevanj. Saj lahko sama, jasno, od njega nisem bila v nobenem obdobju odvisna, ampak neumno je, če si z nekom toliko časa, če si pripravljen pristat na marsikakšen kompromis, da ti je enako kot če bi bil sam. Meni bi moralo bit finančno lažje, jaz bi morala imet manj stroškov, če živim z nekom, on … ja, on pa bi imel več stroškov, ker bi dajala v skupno gospodinjstvo. A če stroškov kobajagi ni, potem ni treba dat nič zraven.
__________________________________

Rada ga imam. Zapeo mi se za srce. Ko ga vidim je med nama neobvladljiva kemija. Paševa si, dobesedno.
Ne smem niti misliti na njegovo telo, njegove roke, glas, objeme … Ne smem dovolit, da čustva preplavijo razumsko odločitev. Ne še. Zdaj moram ohranit trezno glavo vsaj dva, tri mesece, da bom mentalno tako daleč, da ne bom šla nazaj, potem pa tudi če se utopim v solzah.

Manjkal mi bo. Navadila sem se nanj, vonj po njegovi koži, ki me je zbujal zjutraj, se mi je zaril v nosnice. Ljubim ga in misel nanj mi teče po žilah. A moram spustit, moram. Enkrat za vselej ali vsaj za toliko časa, da naredi kaj iz sebe, da najde svoj smisel življenja, da definira kaj bi rad, kako bi rad in kaj bo za uresničitev svojih želja dal sam.

Ne smem it nazaj, ker če bom šla, bova šla čez pol leta spet narazen zaradi istih razlogov.

Osmega junija bova imela šesto obletnico

In  sploh ne morem verjeti, da sem toliko časa s tabo, Moj ljubi. Šest let …

Če bi mi kdo na začetku najine skupne poti rekel, da boš edini moški, poleg katerega se bom še po šestih letih zbujala srečna in zadovoljna, da boš moški, ki me bo toliko časa prenašal in sprejel tako kot sem in da bom ti moški, ki me bo imel brzmejno rad, bi mu rekla, da je usekan.  :)   Ampak ti si ta moški in jaz sem ta ženska in skupaj sva šest let. Toliko časa nisem bila še z nikomer, daleč od tega, da bi imela koga tako in na tak način rada kot tebe.
__________________________________

Šla sva skozi vse mogoče. Žal mi je, da si tako trpel zaradi mene, da sem preizkušala tvoja čustva na vse mogoče načine - te mrcvarila in cuzala iz tebe energijo. Vem, da sem vsako novo leto najbolj nemogoče bitje na svetu.
Poleg tebe sem se učila varno prepirati, te poslati v PM in se ne bati, da boš res odšel od mene. Ti si bil tisti, ki mi je pokazal kako ima moški rad in kako moški čuti. Zdaj vem, da ima moški resnično lahko rad, vem, kako se to čuti in vem, da imaš ti rad mene. Točno tako kot sem in to mi poveš vsak dan.

Hvala ti za potrpljenje, hvala ti za željo in upornost, s katero ti je uspelo ostati poleg mene tudi v najbolj neznosnih trenutkih, in hvala ti za to, da mi še naprej stojiš ob strani in se lahko naslonim nate, ko mi je hudo.
Hvala ti, ker si pozoren do tamalih in da ju imaš rad. Upam, da jima boš zgled ko si bosta izbirali partnerja.

Občudujem tvojo potrpežljivost - zato tudi delaš vse tiste stvari pri katerih bi jaz ponorela. Občudujem tvoj smisel za humor in tvoje uglajeno - malček zadržano - obnašanje v družbi. Moj moj …  :)  

In ko me objemaš in božaš in čutim, da si samo moj in ti veš, da sem samo tvoja in da se ljubiva. Srce moje …
__________________________________

Kaj si želim naslednjih šest let? Nič. Šest let, preživetih s tabo, je bilo zame izredno pomembnih, ti si najpomembnejši moški mojega življanje in to je dovolj. Kolikor dolgo bova še skupaj bom srečna za vsak dan s teboj, za vsako jutro s teboj in za vsak poljub, ki mi ga boš dal. 
Oba veva da sva skupaj zato, ker se imava rada, ker si paševa, ker želiva biti skupaj in tako naj ostane. Veva tudi to, da drug brez drugega ne moreva in da nama pogled drug na drugega v telesih vzbudi prav prijetno toploto. Res obožujem pogled nate, na tvoj obraz, tvoje telo … In to že celih šest let.

Rada imam občutek, da ne visiva drug na drugem, da sva samostojna in neodvisna ter da naju nič ne sili biti skupaj. Zato pa sva skupaj.  :)  In tvoj glas je še vedno najbolj seksi glas na svetu. E moj temperamentni moški, moj moški. Ljubim te. 

Bolj me vzburja misel na nakup električne žage kot misel na seks

Ja, pridejo obdobja, ko spolnost pade na ne-hvaležno zadnje mesto ali celo ven s seznama.
Pride obdobje, ko človek vse svoje misli, vso svojo energijo in moč usmeri v neko točno določeno stvar in niti po pomoti ni pri volji za seks, božanje, muckanje, intimnost.

Pri meni je zdaj tako, da se takrat, ko moj zaprede okoli mene in me začne božati, odmaknem za nekaj centimetrov stran in rečem naj me pusti, ker premišljujem o tem, kako bomo v soboto praznili en del hiše. Ali - še huje, ga med božanjem vprašam kje naj kupim električno žago za obrezovanje žive meje, v Merkurju ali v Mercatorju. Joj, človek bi kar z glavo v zid …

Takle imava že dva, tri mesece. Za znoret stanje, res. In kompromis ni mogoč, saj pomeni le eno - ali jaz popustim in … ja, točno to ali pa on abstinira. In kako naj bi to počel poleg ženske, ki ga vzburja že samo s pogledom, ki se ga na sprehodu ne sme dotaknit, ker … ja, točno to, ki si jo skratka noro želi vsak dan vsako uro. Kje imam pištolo za strel v koleno?

Taka obdobja pridejo tu in tam, kadar se v ospredje postavi stvar, ki je prioritna, ki mi veliko pomeni in za katero potrebujem veliko energije. Težko je partnerju razumeti, da drugemu res ni do intimnosti, da mu ne paše božanje, ker ve, da mu bo sledilo vzburjanje in da mu ne paše pogovarjanje o spolnosti, ker ve, da se bo partner napalil na to.
Jasno, da je katastrofa, če seks statistika pade iz 8x na teden na 1x na 14 dni. Še večja katastrofa je, če je še tistikrat en partner ves napaljen in željan, drugi pa … no, leži na postelji in gleda na uro, kdaj bo minilo in si misli, da tole pa že ni v redu, da mora sklepati tak kompromis. Koneckoncev je posredi njegovo telo in seks brez želje, brez potrebe, brez tistega, kar daje seksu gušt, je nič več in nič manj kot mentalna prisila.

Zadnjič sem v pogovoru s prijateljicami rekla, da bom Mojega abonirala v Lipi, če bo šlo tako dalje. Moj je bil, jasno, nad to izjavo ogorčen, češ, da si lahko sam najde kakšno, če si jo bo že hotel. Ampak ni bila poanta v tem. Še predobro vem, da je izredno privlačen moški, na katerega se vse prerade lepijo ženski pogledi (pa ne, da bi imela jaz kaj proti), ampak enostavno se mi ne zdi fer, da on abstinira poleg mene, ki mi ni, in trdim, da ima vso pravico iskati potešitev kje drugje. A ko bi bilo to le lahko tako enostavno, pa žal ni.

Če se imata dva rada, če sta skupaj po lastni želji in zato, ker se privlačita in sta rada skupaj, potem je jeba prenašati taka obdobja, ker ti prav res ni, da bi kje drugje iskal potešitev, ker te najbolj privlači prav človek, ki spi poleg tebe, pa mu do spolnosti ni.
Meni pa bi bilo po drugi strani čisto ok, če bi se “praznil” … pa recimo potešil kje drugje, saj ne bi imela slabe vesti, ko se zvečer stisne k meni s … točno s tem ja, in vem, da si me želi, meni pa ni. Joooooooo

Trdim, da ima prav vso pravico potešit svoje potrebe drugje, če jih doma ne more (ja ja, midva sva že dala marsikaj skozi v najini zvezi) in … tozadevno razumem poročene / vezane ljudi, ki to počnejo izven svojih domov. Če doma ni, če te doma ne privlači, če se doma nekdo izogiba temu … potem to poiščeš drugje. Iz tega ven tudi trdim, da sta za varanje kriva dva, ne samo eden.
Jaz se v svojem primeru ne bi prav nič razburjala, če bi si Moj kje drugje poiskal potešitev. Saj me vendar prosi, saj prede okoli mene in se mi želi na vse mogoče načine približati, jaz pa ležim v postelji kot ledena gora in ga odklanjam (pa tako seksi je, tako lepo telo ima, pa njegov glas in njegove roke … mmm).

Je torej on dolžan abstinirati ali sem se jaz dolžna odtajati? Ja, v tem primeru res ni možen kompromis.

Skupaj sta že nekaj časa, on pa še vedno pravi, da jo ima samo za … f**

Pred meseci je spoznal žensko, s katero se je zapletel. Potem, ko se je razšel z dolgoletno partneko, je pač iskal (tako je rekel), samo fuk veze brez obveze. In tako je spoznal njo. Ko sem ga vpraša kako se imata in če je to zdaj resno, je odvrnil, da ona najbrž je zaljubljena in to, ampak on jo ima samo za fuk, nič več. Noče nobene resne zveze, ni v tem mudu.
Nekaj mesecev zatem sem jo spoznala. Ženska je fantastična. Na prvi pogled mi je bila takoj izredno pozitivna, prijazna, dobrosrčna. Ko sem takole sedela z njo in sklepala posel, so se mi je ves čas motale po glavi njegove besede, in imelo me je, da bi ji povedala. Čutila sem usmiljenje do nje. Takega moškega si ne zasluži nobena ženska.
Kasneje sem ga spet vprašala kako kaj ona in on in je odvrnil, da po starem. Da sta se slučajno spoznala ona in njen oče in da mu to ni ok. On jo ima samo za fuk, zato noče vmešavanja njegove dužine, toda …
Njegov oče je bil navdušen nad njo. Povabili so jo domov, pa na družinske praznike. Postala je del njihove družine. Ona je, jasno, presrečna, saj ga ima zelo rada, on pa … glumi, da je nima. Pa niti ne vem ali je res nima ali samo glumi, da je nima. Vsekakor je - z moje perspektive - njegovo obnašanje vseprej kot dostojno do nje.
__________________________________

Nekaj let nazaj sem podobno doživela z enim svojih bivših. Ko sem ga srečala z novo partnerko mi je zasikal, da je končno našel eno, ki jo lahko v … in da bo to izkoristil. Je bil to hec ali je bilo resno? Še naslednji dve leti je trdil, da jo ima samo za fuk, skupaj sta bila štiri leta, nato sta se razšla. Je ona vedela, kaj on govori o njej?
___________________________________

Vem, se zgodi, da iz neobveznih seksov preideš v nekaj več. Vem tudi to, da se vse partnerske zveze pač ne začnejo z zaljubljenostjo, ampak takole mesece in mesece (in leta) govorit o partnerju, da ga imaš samo za fuk, pa je vseeno milo rečeno nekorektno, če ne že ponižujoče do partnerja.
Seveda, lahko da je to samo zunanji obrambni mehanizem. Moški, ki velja med prijatelji za nenasitnega fukača, se pač težko spremeni v zaljubljenca in pristane v partnerski zvezi 1 na 1. Pa vseeno … (in potem njegova partnerka izve, kaj on govori okoli in ga hoče pustiti, on pa jo milo prosi naj ne odide, da je to bil samo hec, da jo ima neizmerno rad, da ne bo več tega govoril, da mu je žal, da naj ostane. Bljak.)