Starševstvo +

Ko mama postane spolna tekmica svoji odraščajoči hčeri

Nekaj časa je že minilo od takrat, ko sem v neki knjigi zasledila to misel, ki mi ni dala miru vse do danes. Pisalo je nekako tako, da se materina ljubezen sprevrže v tekmovalnost, ko hči pride v najstniška leta in postaja ženska. Bila sem čisto šokirana. WTF? Do takrat nikoli nisem pomislila na to, čeravno sem tu in tam videla mame, ki so se oblačile in ličile kot njihove odraščajoče hčere. To misel sem premlevala sama v sebi skoraj dve leti. Opazovala sem ljudi okoli sebe, mame in hčerke, očete in sinove, sebe v odnosu do hčera in zaključila, da … je to res.

Ko pridejo hčere v najstniška leta - odvisno od razvitosti telesa - postanejo privlačne moškim pogledom. Tiste, ki so bolj razvite, so še toliko bolj privlačne. Pa ne samo svojim vrstnikom, pač pa tudi starejšim moškim, tudi tistim, ki so maminih let, recimo. Takrat se najbrž začne rivalstvo - prikrito ali odkrito, med mamo in hčero (in med očetom in sinom, ampak o njih kdaj drugič). Včasih na govorilnih urah vidim mame, ki so oblečene kopije svojih hčera. Nekaj jih še posebej izstopa z mini krili, oprijetimi majčkami, sponkami v laseh in stupidnim nasmeškom. Pa se hčere ne oblačijo tako, vsaj ne tako izzivalno, mame pa kot da hočejo s svojo pojavo pritegniti vso pozonost okolice, tudi pozornost hčerinih snubcev, prijateljev, itd. WTF? Še huje je, ko hčere začnejo hodit s fanti, jih pripeljejo domov, tam pa jih čaka vamp-mama, ki jih skuša na vsak način očarati, pritegniti k sebi, jim biti lepa, poželjiva, pač boljša od hčere.

Tak odnos - predvidevam - v raznih odtenkih (od očitno tekmovajočih mam do občasnega spogledovanja, ki ga hči ne vidi) je najbrž pogost. Meni osebno je najbolj zanimivo opazovati pare mama-hči v poletnih mesecih, ko se sprehajajo po mestu ali ob obali skoraj enako oblečene ali - še “huje” - so mame bolj razgaljene in “fukiš” kot hčere, ki so včasih samo bleda slika mame. Ko tu in tam celo vidim žalosten hčerih obraz, ker ve, da je v popolni mamini senci. Bljak.
Ne bom se spuščala v to, zakaj se mame tako obnašajo. Mogoče je tak naravni zakon, po katerem ostarele samice v zadnjih poskusih skušajo pritegnit pozornost in dokazati, da o vredne spolnega poželenja. Mogoče podzavestno nočejo dojeti, da hčere odraščajo v odrasle ženske, da postajajo spolno aktivne zanimive za moške. Ali pa je to samo to, ker mame težko same sebi priznajo, da se starajo, da izgubljajo spolno moč. Kakorkoli …

Odkar sem prebrala to misel in jo premlevam v sebi pazim, kako se oblčem, ko gremo s hčerami skupaj ven. Praviloma sem vedno oblečena kot klošar (recimo danes na pikniku jaz v raztegnjeni majici in trenerki, hčeri pa lepo oblečeni). Niti z eno samo potezo nočem pritegniti pozornosti, ki je namenjena njima, in niti pod razno si ne želim, da bi kakšen njun prijatelj kdaj izjavil, da ne ve katero bi pofukal, mamo ali hči. Moj tovrstni svet mora biti ločen od sveta hčera in nikakor ne smem in tudi nočem biti njuna tekmica.
Jasno je, da bi jima v tem obdobju, ko sta hčeri sicer fizično že razviti, psihično pa še vedno otroka, z lahkoto “konkurirala”. Imam čare, ki jih ima odrasla ženska, znam z jezikom, vem, kaj moškim paše … Toda … kaj dejansko bi imela od tega? Pozornost 17 - letnikov, občutek spolne privlačnosti mlajši generaciji, pumpanje ega?

Trdim, da se mora mama obnašati in oblačiti svojim letom primerno, nikakor pa ne kot najstinca in sovrstnica svoje hčere. Pa tudi, če nosi oprijete kavbojke, majice z dekolteji in ogrlice, knoflice v laseh, vrtoglave petke … v družbi svoje hčere naj se obleče statusu in vlogi primerno. Mama je mama, hči pa hči.

Kaj pomeni “mlada družina”?

Ta pojem se vedno pogosteje pojavlja v javnosti, tudi v predvolilnem golažu ima svoje mesto, pa me zanima kaj pomeni “mlada družina” in zakaj ima oz. bi naj imela poseben prostor v družbi ter posebne ugodnosti in pozornosti države.

Mlada družina bi naj pomenila družino s predšolskimi otroci, pardon, z vsaj enim predšolskim otrokom, torej otrokom, ki naj bi imel max. 5 let. Nisem prepričana, da ta razlaga še drži, saj bi naj po nekih drugih informacjah v “mladi družini” imel en od partnerjev (ali cel oba) manj kot 35 let. Torej oba pogoja morata biti izpolnjena.
Kakorkoli obrnem se mi zdi ta pojem diskriminajoč do vseh ostalih družin, ki imajo šoloobvezne otroke. Namreč … “mlade družine” bi naj imele prednost pri dodelitvi stanovanj, “mlade družine” bi naj imele boljše pogoje za najem stanovanjskega kredita (bi bilo treba preverit, če to drži), država naj bi “mladim družinam” namenila posebno skrb (kakšno skrb). Kaj pa vse ostale “ne-mlade družine”?

Jaz imam 35 let in dva šoloobvezna otroka … me tri nimamo pravice do posebne skrbi in do stanovanja in najema ugodnega kredita? Me tri za našo državo ne predstavljamo bogastva, potenciala? Kaj smo potem me tri? In vse ostale družine s šoloobveznimi otroki in starši, starejšimi od 35 let?
Ne upam niti napisat, kako se počutim ob tem, ko poslušam trobezljanje o vrednosti “mladih družin”, o tem, kako jih je treba vzpodbujati, jim pomagati, blablabla. Kdo pa je pomagal nam, kdo pa je pomagal meni?
Kakšna je razlika med družino, v kateri imajo otroka v prvem razredu in sta starša stara 36 let ter družino, ki ima otroka v mali šoli in sta starša stara 35 let? Mislim … kdo ima manjše potrebe, kdo ima manj stroškov? Kdo ima več skrbi? Zakaj bi bla druga družina deležna posebne skrbi, prva pa ne?

Že nekaj časa nazaj je bil v lokalnem časopisu Kranjčanka članek o družini, ki živi v “Koreji”. Starša sta pred 19 leti prišla v Slovenijo, dobila v tisti baraki stanovanje, delala v bližnji tovarni, vzgojila dva otroka. Zdaj, po 19 letih jih mečejo ven, pa nimata kam. In se upravičeno sprašujeta kako to, da njiju takrat, ko sta imela majhne otroke nihče ni vprašal če bi raje živela v kakšnem boljšem stanovanju, na toplem in suhem, če bi jima bilo ljubše, da bi otroci imeli samo nekaj minut do šole, da bi živeli v človeka vrednem okolju … Tam dol, v “Koreji” še danes živi nemalo družin z otroki, pa se nihče ne vpraša kako jim je in ali jim smrad bližnjega odtoka kanalizacje ustreza ali ne. In tanke stene, brez centralnega ogrevanja … ah ne, oni so nebodijihtreba, nihče se niti ne vpraša ali je med njimi kakšna “mlada družina”. Diskriminacija na diskriminacijo …

Kaj se torej v resnici skriva za pojmom “mlada družina”? Se v to skupino prištevajo družine z enim predšolskim otrokom, srednje dobro oz. s plačo v sredini in navzgor ter zahtevo po svojem stanovanju, dveh avtih, torej pričakovano zadolževanje za 20+ let? Ker vse mlade, v resnici mlade, družine definitivno ne padejo v to skupino, ki je še pred 10 leti, ko sem imela sama 25 let in dva predšolska otroka sploh bilo ni. Pa da sploh ne omenjam, da se pod besedo “družina” razume DVA starša, ne samo enega.

Mi je šlo zadnjič, ko sem poslušala Radio Ognjišče in so predstavljali stranke ter njihove poglede na družine, na bruhanje ob dejstvu, da niti ena stranka ni sposobna preseči tradicionalno omejen pogled na sestavo družine - ne enostarševska, ne istospolna, ne sestavljena, nobena od teh ni v zaznamku nobene stranke. Pa ne da bi kdo, recimo, dvignil roko in rekel “alo, enostarševske družine potrebujejo posebno skrb države” in “nujno je potrebno napisati in izvajati Zakon o izterjavi preživnin” in “naloga socialnega skrbstva naj bo tudi enostarševskih dužinam prijazna država - šole s podaljšanim bivanjem preko 15 ure oz. dodatnim programom varstva za otroke, katerih starši delajo popoldanske izmene, upd)”. Ne, vsi imajo polne gobce “mladih družin”, ki pač niso nič posebnega in so res vsakdanjost in stalnica in jih je veliko - oz. nas je bilo veliko takih v točno določenem obdobju življenja.

Seveda pa lahko na “mlade družine” pogledamo tudi z drugega zornega kota in sicer s tega, da so pod temi pogoji “mlade družine” resnično vedno bolj redkost, saj ima vse več odraslih otroke pri 30+ letih. Ne vem no, ampak če se bo za “mlado družino” smatrala družina z enim predšolskim otrokom in staršema, ki bosta 35+ let, potem je nekaj narobe. Če namreč - moje mišljenje - do 35 leta nisi bil sposoben poskrbeti za svoje stanovanje, ni razloga, da bi to od tebe pričakovali tudi potem. Ah ja … štekam. Do 35+ ljudje zagrizeno delajo kariero, prilezejo do določenega položaja, potem pa jim država ponudbi ugoden nakup stanovanja in zanje je to res pis of kejk, kupit stanovanje na kredit, pa še nov avto, pa še psa (no, pes je lahko tudi zastonj). Vse ostale “mlade družine”, ki pa si itak ne morejo privoščit hipotekarnih in drugih stanovanjskih posojil, pa naj se maknejo kamor hočejo - večinoma v podnajemniška stanovanja in še to zato, ker sicer za najemnino imajo, za polog za nakup novega stanovanja pa ne morejo zbrat skupaj.

Ne ne, nisem tko stupid, kot se zdi na prvi pogled. Nikoli nisem stala v vrsti za socialno, občinsko ali kakšno drugo stanovanje. Nisem izpolnjevala pogojev. Bodisi sem imela previsoke dohodke, bodisi sem bila kreditno nesposobna. Sem pa bila “mlada družina”, za povrh še kar lep kos enostarševska mlada družina in takrat bi res potrebovala pomoč in skrb, pa … jah, nisem kupovala stanovanja - ena plača je premajhen dohodek, pa tudi avto sem imela samo za nekaj sto tisoč sit. Pa sem preživela, hvala za nič. In tako bo preživelo še dosti drugih prav res mladih družin. Vseeno pa se mi zdi blesavo opletati s pojmoma “mlada družina” in “posebna skrb države” ko je vendar jasno, da je to samo meglane zavesa za nek drug interes. Dati tistim, ki si lahko “privoščijo” stanovanje na 20+ let (in 20 let je absolutno predolga doba), tistim pa, ki tega ne morejo vzeti (kao dobiti) zaradi npr. premajhnih dohodkov, pa jih odpraviti z drobtinico … upanja. Eh …

Kamen na kamen … pa s kamnom po glavi

Recimo. Tako nekako sem se počutila ko sem danes brala gnojnico, ki je ni več, pa se je nabrala pod mojim zdaj predzadnjim postom.
Vem, vloga mame in vloga spolnega bitja sta povsem skregani med seboj - v naših, pardon, vaših glavah, in idealno bi bilo, če bi vse ženske spočele brezmadežno in tudi rodile med spanjem in bile skratka kot vilinčnki (ravno ko sem prišla domov me je tavelika vprašala kje sva jo z njenim očetom naredila, pa sem ji odvrnila, da ali v moji sobi ali v slačikabini v Portorožu - ni ga čez odkrit in iskren odgovor. Jap, nisem spočela brezmadežno.). Torej …
Že vnaprej vem, da, ko bom pisala o spolnosti, me bo večina komentatorjev spljuvala, pa si ne morem kaj, da ne napišem tudi kaj o tem, ker … ja, kamen v glavo, najbolje, da me kamenjate, tudi seks in spolnost nasploh je del mojega življenja in pri 35 letih ni šans, niti teoretičnih, da neham spolno živet. Si raje odrežem levo roko (sem levičarka - za vse tiste, ki nimate pojma o podrobnostih moje persone).
Ne, ne pričakujem, da bo kdorkoli dvignil roko in rekel “Jaz tudi tako mislim” ali “Meni se tudi to dogaja”. Sploh ne, kaj ti jaz VEM, da se to dogaja, vem, da ljudje tako mislijo, a pisnega potrdila v obliki komentarja res ne pričakujem.

Ne pričakujem pa tudi takih debilizmov, kot mi jih servira Miss Di, ki ne more in ne zna NEodpret mojega bloga - ki res ni edini blog pod soncem, ampak eden izmed tisočih (sploh ne vem koliko jih je, a jih je veliko) in ne more in ne zna bit vsaj tolk uvidevna do mene - ki je res nočem brat in me njeno mnenje prav en kurc briga -, da vsaj pljunka ne bi pustila. Sorči, Di, si pač padla z lestvice in očitno je, da si daleč manj zanimiva od mene. Pa ker sem žleht in pokvarjena ti tudi link do tvojega bloga brišem, ker ti ne privoščim niti tega, da bi preko mojega bloga prihajali ljudje na tvojega (res sem bič, a ne, Di). Boga … pejt po piškote … 

Dalje … recept, kako zjebat človeka, je čisto preprost in danes nazorno prikazan - spraviš se nanj z njegovimi dosežki oz. s tem, kar on šteje za svoje dosežke, jih pomanjšaš na raven podganjega dreka in zmečeš direkt v njegovo čelo. Človeku poteptaš vse na kar je ponosen, mu “dokažeš”, da je navaden niče in da v življenju razen tega, da je davkoplačevalec, ni od njega nobene koristi. Še več, njegovo domišljanje, da je nekaj dosegel in njegova samozavest sta strup za vse tiste, ki ga berejo in se jim zdijo njegove ideje vredne … posnemanja. To je treba ubit, poteptat, uničit, takoj in zdaj, torej kamen v glavo, da bo žival crknila takoj.
To je recimo tole:

Ajchka pravi:

(ves komentar se nahaja tukaj)

Saj, me zmoti, ker ne zna konstruktivno razmišljat in vse kritike v štartu odbije. Ne sprejme razmišljanja drugih, ker je trdno prepričana v edino svoj prav. Kar je v življenju zelo narobe. Izkušnje povejo, da nekaj veš šele takrat, ko se zaveš, da ničesar ne veš.

Pa me zmoti recimo, ker nekomu, ki jo komentira, napiše, da je moron = bebec, idiot.

Pa me zmoti, ker ženska ni znala počistiti s svojo travmatično preteklostjo in travme (težko otroštvo, zlorabe različnih oblik, nesposobnost partnerskega odnosa) prenaša naprej. Vedno prva, vedno jaz, jaz, jaz…..
Všeč ji je pozornost, zelo všeč, ne razume pa, da je lahko v soju žarometov tudi zaradi manj pozitivnih stvari.

Na ven tough like a knife, na noter zmedeno malo bitje - I still haven’t found what I’m looking for….

Pa me zmoti, ker je mnenja, da seks ni zgolj intima dveh (ali več, po želji), ampak je del starševstva, torej naj ga bodo deležni tudi otroci.

Našla se je v Juulovi vzgoji, pa me zmoti, ker ne dojame, da je Juul svetlobna leta proč od nje.

S šolo se kobajagi ne ukvarja, vendar drugič lahko preberemo, da s hčerkama načrtuje, kako popraviti uspeh, ju podkupuje/ups, nagrajuje s tortami za vsako štirico ali petico.

Hčerki ima izredno rada, pa vendar ves čas ponavalja mantro - naj že gresta od doma, naj se že odselita in se ji snameta s pleč.
Duši jo njuna prisotnost, v osnovi jo duši materinska vloga nekoga, ki služi denar, skrbi za družino in vzgaja, obenem pa je tako zelo proud mother.

Starejša hči gre v internat in v šolo na Štajersko - pa se res vprašam, a bližnje alternative oblikovne šole v Kranju ter okolici ni?

Zanimiva je, katarina, zanimiva. Skoraj multipla osebnost. Psihologi bi je bili veseli!
__________________________________

Bi naštela vse nike, ki jih zgornja oseba uporablja, pa jih je odločno preveč, je pa iz vseh njenih komentarjev doslej razbrati eno samo negiranje vsega, kar pišem jaz. S tem ni seveda nič narobe, narobe je le to, da me sploh ne pozna in da ni sposobna (sem ji napisala v odgovoru na njen komentar) niti tega, da bi seštela 1+1 in zaključila, da bom hčeri vpisala v internat zato, ker se selimo v Ljutomer in se iz Ljutomera v Maribor dijaki ne vozijo, temveč stanujejo v internatu (vsaj jaz sem spoznala same take). Ne, me ne briga, kaj si ta komentatorka misli o meni, je pa njeno pisarjenje na MOJ blog zame žalitev in ni vredno, da na blogu obstane.
In glede multiple osebnosti …. nekje so komentarji med mano in Salonitko, kjer sem napisala, da sem multipla osebnost, pa je Salonitka odvrnila, da sigurno nisem (me osebno pozna, poleg tega je delala z ljudmi z duševnimi motnjami in ji zaupam, da ve, kaj govori). Nisem pričakovala, da bi si dotična komentatorka izvolila prebrati post na to temo ali celo iti mimo teh komentarjev, v katerih navajam njeno dotično ugotovitev. Je pa resnično debilno to, da mi ona suflira nekaj, kar sem že SAMA napisala. In neka druga moja prijateljica, bodoča psihologinja, bi bila najbrž res vesela, če bi me dobila v obravnavo, pa sem žal, preveč … normalna.  :)  Ampak to je res nepomembno, važno je, da se po meni osebno pljuva.
Pa ja, kamen v glavo, da bom nehala rušit splošno družbeno verovanje, da smo mame popolna ljubeča vseoproščujoča in razumevajoča bitja, ki niti po pomoti ne počnemo tega, kar počnejo ženske v porničih. Noup, to nismo me, me tega ne počnemo. Oziroma jaz počnem, druge pa res ne.

Dobro, ne bom spet o tem, da seks zame res ni nekaj uau intimnega in da hčeri vzgajam po lastni pameti kakor vem in znam ter da sem res za mene osebno vedno JAZ prva in edina in najbolj pomembna (pustimo ob strani, da odločno premalokrat pridem JAZ pri sebi na vrsto in da je vsaj osem ur na dan na prvem mestu služba, po pred njo še hčeri, pa včasih še kdo in da sem JAZ res prva šele takrat, ko ležem v posteljo in zaprem oči - ampak to res ni pomembno). To je OSEBNI blog, ki ga pišem JAZ, v katerem opisujem SVOJE poglede, SVOJA razmišljanja, SVOJE dogodivščine. Joj, pa sem res na prvem mestu JAZ. O MF, nekaj je narobe.  … kje sem izgubila rdečo nit … A, evo kamen, pa kar po glavi z njim. Ne? Aja, da se ne bom sama, me boš ti, Ajchka. Hvala ti.  

In potem se pojavi še NotoriusBIG, ki zna samo smetit in smrdet s svojimi glupimi podlimi debilnimi komentarji, pa Jože, ki je tolk moronski, da mu ne kapne, da se zadaj vidi njegov I.P. in mail, pa en za drugim napiše nekaj komentarjev kao “bom zjebu Katarino, jo bom spluvu, da bo čist zelena”. Aha, seveda. Se klanjam. Jasno, komu drugemu bi ubili veselje do pisanja, komu bi celo ubili veselje do vsega kar je dosegel, jaz pa bi z največjim veseljem na gobec tistega od vas, ki je mojo hišo imenoval … kako že? … Dobesedno na gobec. Ker to znam. Mojih dosežkov, pa čeravno si štejem za velik uspeh tudi pobiranje jabolk in peko peciva … ne bo prav nihče manjšal in teptal, še manj o njih govoril z zaničevanjem.

Kdo pa mislite, da ste, debili kretenoidni, ki se skrivate za monitorji in svoje frustracije ventilirate skozi komentarje? Mislite, da prav vsi mi, ki pišemo na internet, pišemo vam, za vas in vam na čast?  :)  Eeee vrong. Mene boli dupe zato, kaj si vi mislite in ali ste sposobni razumet kaj sem napisala ali ne, ali se s tem kar napišem strinajte in ali se v napisanem najdete ali ne. Niti eden od vas ni bil in nikoli ne bo v moji koži, niti eden od vas ni dosegel kar sem dosegla jaz in niti eden od vas ni tako samozavesten - realno samozavesten, kot jaz. Ne potrebujem vas, ne koga drugega, da mi pumpate ego. Hvala lepa, si ga bom kar sama. Ne potrebujem, še več, ne dovolim pa va mniti tega, da mi ga tlačite in dajete v nič. Nič od tega, kar imam, mi nihče od vas ni dal, vse sem pridobila SAMA in če imate občutek, da se duvam, je to najbrž zato, ker sem SAMA dosegla več, kot vi vsi skupaj.

Zdej grem pa nazaj kamne zlagat na mojo palačo. Uf, tole pa res paše …   

Če bi bili v srednjem veku, bi zdaj iskali čarovnice, …

… ki bi bile  odgovorne za tole točo in nevihte in uničevanje narave.

S prižnjic bi župniki hrumeni na množice, da jih bog kaznuje za njihove grehe; da so preveč požrti in premalo dajo drugim, da preveč grešijo in se premalo spokorijo, da nečistujejo, da se rodi preveč pankrtov, da cesarju ne dajemo cesarjevega, pač pa ga prinašajo okoli, da se prenažirajo in prepijajo, da se rodi premalo otrok in da …. skratka, po nebu leta vsepreveč čarovnic, ki se spet zbirajo ob polnih lunah in eto … nad človeštvo je prišla huda ura, bog je pokazal svoj srd.

Hvala … komurkoli pač, da nismo več v srednjem veku, da vemo, da ne divjajo samo pri nas viharji in neurja in predvsem, da vemo, da čarovnice nimajo prav nič pri tem. Aleluja … 

Pa vseeno … se preveč nažiramo in napijamo, ne dajemo tistim, ki imajo manj, cesarju krademo in se premalo pokorimo. Toda … kaj ima to veze z neurjem? To najbrž nič, z naravo pa res delamo kot svinja z mehom, pa nam nikakor ne kapne, da rek “kakor si postiljaš, tako spiš” drži tudi v primeru ravnanja z naravo. Upam, d anam bo kapnilo preden bo pre-pozno. Je pa fino, da vemo, da čarovnice res nimajo nič pri tem.  :) 

Za Roma sta kraja in prosjačenje samo dva od načinov preživetja

Pred meseci sem kupila knigo Pokoplji me pokončno, v kateri Isabel fonseca opisuje zgodovino Romov, njihove selitve, njihov način življenja in razmišljanja. Dve leti je potovala od enega kraj do drugega, po raznih državah Evrope, živela z njimi, dihala z njimi.

Knjiga je izjemno poučna in, si upam trditi, podira predsodke in stereotipe. V meni je celo vzbudila  razumevanje za obnašanje Romov.

O knjigi sem dolgo premišljevala. Priznam, do zdajšnje Guče se s Romi iz oči v oči še nisem srečala. No, mogoče sem koga bežno srečala v Ljutomeru in Murski Soboti, pa morda celo v Kranju, toda tako “surovo”, tako iz oči v oči z zavedanjem, da gledam v oči Roma, se še nisem srečala. In srečanje z njimi je v meni vzbudilo … zelo močno simpatijo, občutila pa sem tudi tisto distanco, tisto “nikoli ne bomo na isti valovni dolžini” o kateri govori Isabel v knjigi. Oni so Romi, jaz sem civil, med nami je neprebojen mentalni zid, ki ga, četudi bi želeli, ne bomo nikoli prebili.

Kot sem v prejšnjem postu napisala sem dejansko ob srečanju z njimi (in srečavanju z njimi nekaj dni zapored) imela občutek, da oni niso iz tega časa, da so iz neke druge dimenzije. Njihove oči … ko te poboža z malo roko “kako si lepa”, te pogleda z okamenelim nasmehom in stegne roko “daj”. Pa njihove ženske z otroci na prsih in drugimi držečimi se za krilo, pa najstnice v oblekah trebušnih plesalk in nekaj tistih najmlajših, nekaj let starih, ki se vrtijo okoli tebe, migajo s telesom, potem pa se ti zazrejo naravnost v oči, stegnejo roko in “daj”.

Spomnila sem se na to, kako Isabela opisuje dejstvo, da Romi kradejo in prosjačijo. To sta samo dva od načinov preživetja, pravi v knjigi. Pa saj tudi mi, civili, krademo in tudi mi prosjačimo (klošarji, recimo), pa se nad nam enakimi - belopoltimi kradljivci in fehtarji, ne zmrdujemo tako, kot se nad Romi. Zakaj? V čem je temeljna razlika, da se od Roma odvrnemo takoj, ko ga vidimo, od klošarja pa ne?

Kakorkoli … to, kar Romi še danes počnejo v Srbiji (in še kje), so včasih počeli širom po svetu. Bili so zabavljači in potujoči obrtniki. v Guči je bilo daleč največ Romskih skupin pouličnih trubačev - oče in nekaj sinov, recimo, pa hčere za plesno spremljavo, denar pa so služili z igranjem po lokalih, kar pač ni nič nečastnega. Največ jih je tudi prodajalo kramo ala troblje (pa pobirali so prazne plastenke po pločnikih), bolj sofisticirane stojnice so pripadale Srbom. Pa vendar … delali so in čeravno so me pred odhodom v Gučo opozarjali na to, da tam Romi kradejo, nisem niti enkrat imela občutka, da se okoli mene suka kakšna temna pojava.

Pred časom je k nam v podjetje prišel Rom. Če imamo kaj odpadnega železa, ga je zanimalo, in ker smo imeli kar lep kup le-tega je prosil, če ga lahko odpelje. Da nam plača, je rekel. Pa šef sprva ni bil za. Da Romom pa ne da, je rekel. Potem pa je le popustil in Roma sta z največjim veseljem naložila železo v kombi, plačala šefu dogovorjeno vsoto denarja in šla.
In zakaj ne bi dal Romu? V končni fazi mu niti nismo dali železa, temveč prodali, da pa bi iz principa, ker železa noče odpeljat Slovenec le-to nabirali na kup, pa se mi je zdelo skrajno neumno. In je rekel Rom, da rad dela, da bi rad veliko delal, pa da se mu povsod, kamor pride prosit za odpadno železo, dogaja podobno, kot se je pri nas  - imamo, a tebi ne damo. In zakaj ne? Zato ker je Rom?
(Znanec je ob opazovanju natovarjanja železa pripomnil, da zdaj se jih pa ne bomo več rešili z dvorišča. Če to pomeni, da bosta ta dva roma hodila k nam vsak teden in bosta odvažala železo na deponijo namesto nas, ob tem pa nam bosta še plačala, bomo zadovoljni. Nikakor pa se ne strinjam, da to pomeni, da ga bosta kradla z dvorišča. Če bi bil to njun namen, bi ga že zdavnaj (in roko na srce glede na to, kolikokrat so že prosili za to železo, pa jim ga iz principa nismo dali, se sploh ne bi čudila, če bi enkrat splezali čez ograjo in ga pobrali.)

Odkar imam hišo v Prlekiji premišljujem o tem, da bi šla prav res “naproti” Romom, da bi koga tudi osebno spoznala. Po eni strani me je tega sicer … ne strah, bolj se bojim, da je to osebno srečanje oz. spoznavanje misija nemogoče, po drugi strani pa si želim it v njihovo sredino in se Romov dotakniti (fizično in psihično).
Misterij? Ja, zame definitivno so misterij. In bolj ko se v Sloveniji razrašča nestrpnost do njih (iz ene družine prehajamo na sovraštvo kompletnega naroda) bolj mene zanima kako oni živijo, kako oni doživljajo odzive civilov. In … premišljujem … bilo bi zanimivo viet, kako bi reagirali Slovenci, če bi čez noč v kakšno manjše mesto ali vas prišla gruča Romov. Grem stavit, da bi najprej pozaprli vse kurnike, potem pa zaklenili vrata. No, tisti bolj nestrpni, bi pa najbrž pripravili orožje, s katerim bi odgnali “male vrage”. 

In zakaj naslov knjige Pokoplji me pokončno? POKOPLJI ME POKONČNO ZATO, KER SEM CELO ŽIVLJENJE PREŽIVEL NA KOLENIH.

Pomagajte mi, z dvema najstnicama se stiskam na 35 m2

Ko sem prejle prebirala Večer sem se spomnila na dva članka iz Novic, ki sta me prejšnji teden ali še teden prej pogrela. Eden je bil o štiričlanski družini, ki je kupila hišo veliko kakih 40 m2, se zakreditirala in zdaj prosi za pomoč, druga pa o neki družini, ki živi na 30 in nekaj m2 in prav tako prosi pomoč. Ne, nisem začutila usmiljenja, začutila sem jezo nad tako neodgovornostjo, s katero živijo in s katero v bedo potiskajo svoje otroke.

Sama tudi živim na 35 in nekaj m2 (z balkonom in kletjo vred), pa ne prosim za večje stanovanje. Še več, zdi se mi, da imamo pravzaprav srečo, da živimo v stanovanju, ki je suho in toplo. In v 10 letih, kar smo podnajemnice, mi niti enkrat ni padlo na pamet, da ne bi plačala najemnine ali elektrike ali Domplanove položnice (a slednjo včasih le plačam v dveh obrokih, ker pride tudi do 180 eur na mesec). Tudi ko sem vzela kredit za hišo sem izredno natančno in dolgoročno pretehtala svojo finančno sposobnost, se še dodatno zavarovala za primer, če bi šlo kaj narobe, zato res, ampak prav res ne razumem ljudi, ki tako lahkomiselno ne plačujejo položnic, ne kličejo na Elektro ali upravljalca stanovanjske zgradbe in prosijo za odlok plačila, se zakreditirajo daleč preko svojih zmožnosti, potem pa prosjačijo. Sorry, v tem primeru moja empatija popolnoma odpove in edino, kar bi naredila takim staršem je, da bi jim vzela otroke, jih dala nekam, kjer jim ničesar ne bi manjkalo, starši pa naj uredijo svojo situacijo.

Poleg tega ne razumem, kako si upa npr. štiričlanska družina(oče+mama+dva otroka) tarnati, da živi v majhnem 40 m2 velikem stanovanju, da otroka nimata kje delati domačih nalog, da spijo na kavčih, itd. Halo. Pa kdo ima koga za budalo. Ko sem bila jaz majhna sem z dvema sestrama in staršema živela v dvosobnem 45m2 velikem stanovanju in smo bili srečni, da ga imamo. Pa koliko družin še danes živi v tako majhnih stanovanih, pa se ne valjajo po časopisih in prosjačijo za večje stanovanje. Stanovanje imaš tako veliko kot si ga lahko privoščiš (ali pa tudi ne), ne moreš ga razširit če živiš v bloku, lahko pa NE štepaš otrok kot po tekočem traku, potem pa jih porivaš javnosti pred oči in prosjačiš v njihovem imenu. Otroci ne odločajo o tem ali se bodo spočeli.
Pa tista družina, ki je kupila hišo in jo zdaj ne more odplačevati, imajo pa enega leto dni starega in enega nekaj mesecev starega otroka. Pravijo, da jim piha skozi okna. Pa? Pa kaj? Ne piha samo njim, ne kurijo samo oni na drva, ne živijo samo oni na 40 m2. Ko sta jemala kredite niste razmišljala o odplačevanju le-teh. Ko sta delala otroka nista premišljevala o tem, da ju bo treba živet. In ženo je povrh vsega še strah ko bo šla v službo kje bosta otroka. Kje pa naj bi bila? Če ju je oče nesposoben čuvat, potem bosta v vrtcu. Razen če je ta strah samo izgovor za ne-vrnitev na delovno mesto.  

Pa ja, najbolje je takim dat denar, s tako pomočjo si pač umijemo mentalne roke in naredimo kljukico na tabeli dobrih del. Ampak to ni to. Po eni strani se hudujemo na Rome ker kao ne delajo (vem, da to ni res in sploh ne velja za vse, a družba je cepljena na posploševanje), po drugi strani pa takoj skočimo v zrak in hop, pomoč za domačine (po Romsko civile) je takoj tukaj ne glede na to ali jo res potrebuje ali ne.
Iz lastnh izkušenj vidim, da tisti, ki prav res potrebujejo pomoč, o tem ne govorijo javno, temveč se potuhnejo vase. Danes pa že drugič berem o eni in isti zgodbi mame, ki živi z najstnico, ki jima grozi deložacija, ker ni plačevala najemnine in mi ne gre v glavo kako je mogla bit mama tako neodgovorna do hčere, da mesece in mesece ni plačevala najemnine. Zdaj pa bo, jasno, dobila denar od Karitasa, Rdečega križa in CSD-ja, čeprav to ni to in ta rešitev definitivno ni trajna, saj je bila pomoč teh treh institucij (pa še kakšenga posameznika) signal, da se res ni treba kaj dosti potrudit, pač pustiš, da se dolgovi naberejo, potem pa postaviš v ospredje bolezen ali otroka in “Pomagajte, prosim”.

Take stvari me pogrejejo. Te velike oči, s katerimi ljudje gledajo na življenje in velike žlice, ki si jih rezljajo in s katermi imajo namen nekoč zagrabit razkošje kakršnokoli in kjerkoli. In zame osebno je razkošje trisobno stanovanje, ki si ga niti po nesreči ne morem privoščit, in zame osebno so razkošje nova okna, ki jih še kar nekaj časa ne bom kupila v hiši. Pa tudi moja mama jih bo v svoji hiši kupila letos na kredit, kar pomeni, da sem sama zrasla ob oknih, skozi katere je pihalo, pa … Nikomur od nas ni nikoli na misel padlo, da bi prosjačili. Delat, ljudje, delat pojdite.

S sošolko s faksa sva se danes pogovarjali prav o tem, kako lahkomisleno živijo ljudje in kako pričakujejo, da bodo z znanjem, ki so ga dobili v srednji šoli, služili denar naslednjih 35+ let. Kako je nekaterim samoumeno, da delovnik ne traja samo 8 ur ampak bistveno več, drugi pa že po 6 urah tarnajo, da bi šli domov. A plačo bi imeli isto kot mi, ki delamo dosti dlje, bolj odgovorno delo in povrh vsega se še konstantno izobražujemo. Ne gre, pa pika. Ameriški filmi, v katerih glavni junaki delajo dve službi, da se preživijo oz. preživijo svojo družino, niso zgodbe “tam dol preko luže” ali vse bolj tudi naša realnost.
Meni osebno se to ne zdi prav nič grozno, prav tako se mi ne zdi grozna misel, da se otroci čimprej osamosvojijo in služijo svoj denar. In nimam prav nobenega razumevanja za nekoga, ki 8 ur na dan v službi sedi v vratarnici, bere časopise in tu in tam komu pove kje je kakšno podjetje oz. dotična oseba, potem pa jamra, da ima samo 500 eur plače. Aj vonder vaj. Njegovo delo res ni umsko in telesno naporno, toda ko mu to omenim se naprdne, da je 8 ur v službi in si zasluži dostojno plačo. Prosim lepo …

Pa pravijo, da je vse več revežev … Ja, seveda. Mi že dva meseca iščemo monterja in delavca v proizvodnji, pa ne dobimo nikogar. In plača ni problem, problem je, da je treba nosit okna tudi v 10 nadstropje po stopnicah, da je treba mentalno in fizično delati, da delo načeloma traja 8 ur, včasih pa tudi več. Pa ne, gospodje domorodci ne bi fizično delali, oni so m(om)entalski delavci, se raje valjajo po Zavodu za zaposlovanje ali/in delajo na črno, samo d jim ni treba zares delati. To pa je tudi razlog, da so gradbišča polna tujih delavcev, da celo mi zaposlujemo 12 tujih električarjev, ker naši nočejo delati. Ok, prav, ni problem, samo da ne slišim jamranja, da nimate službe, da je težko dobit delovno mesto. In da mislim resno sem dokazala že s tem, ko sem vsem kandidatom, poslanih z Zavoda, obkrožila, da so odklonili delovno mesto. Ne boš delal? Potem se pa tudi na Zavodu ne boš valjal.

Skratka … nema milosti za ljudi, ki so neodgovorni, neracionalni, izkoriščevalski. Sem šla nekajkrat na limanice, pa ne grem več. Kdor sam sebe ni sposoben dostojno preživet nikakor ne bi smel imeti otrok. Žal pa se tega ne da preprečiti. Zato bi jih pa morali neodgovornim in malomarnim staršem vzeti in ne vrniti dokler se ne spravijo v red.

Aja … prosim, pomagajte mi, živim v 35 m2 majhnem stanovanju z dvema najstnicama in nujno potrebujemo bolj knfortno stanovanje, ker nimata kje pisat domačih nalog, pa premalo prostora imamo za omare. Poleg tega mi skozi balkonska vrata piha in bi nujno potrebovala nova do zime, pa še komarnik na oknih, da mi živali ne bodo letale noter in me nadlegovale med pisanjem posta.

Tko, zdaj grem pa res spat.

Da bi bil moški moj prijatelj? Po moje ne. :)

Ta post se navezuje na nek drug post, ki ga (še) nisem objavila, ker sem ga pisala v hiši in … je kar prav, da še ni bil objavljen. Pisala sem ga namreč v “vulva efektu”, torej ko sem se počutila kot pi*** na dveh nogah in sem opisala vse, popolnoma vse občutke in razmišljanja v tistem efektu. Saj, ko zdaj berem tisti post se nasmehnem, toda ko sem se tisti večer vozila proti Murski Soboti in si želela, da me ustavijo policaji, ki bi jih povprašala, če mi naredijo uslugo in me pofu****, tisto razmišljanje sploh ni bilo smešno.  :)   No, sama sebi sem se režala šeel potem ko sem pomislila na to, da je pravzaprav zelo fajn, da nimam prijateljev, ker kako bi pa zvenelo, če bi katerega poklicala in ga pobarala, če mi naredi uslugo in ko bi me vprašal kakšno, bi mu rekla, da sem potrebna za znoret in moram na vsak način seksat.  :)   No, in zato sama absolutno ne verjamem v prijatejstvo med moškim in žensko, ker se, če ne prej, pri taki uslugi oz. pomoči vse ustavi. 

Jaz od vedno nimam moških prijateljev. Imam sodelavce, direktorje, poslovne patnerje, imela sem sošolce, imam partnerje svojih prijateljic, prijateljev … hmmm, noup, nimam. Kaj bom z njimi? Nogometa ne gledam, pijem ne, o ženskah se ne bom z moškimi pogovarjala, na lov z njimi tudi ne bom šla, torej … kaj mi bo prijatelj? Za it v kino? Ali za tolaženje, ko me partner pusti? Nak, v kino grem zelo rada tudi sama, ko - če sploh kdaj - pa me je partner pustil, pa sem se že sama znala potolažit, seveda z drugimi moškimi. Kako bi potem imela moškega prijatelja. Ja, seveda, moderno je imet moškega gej prijatelja, on bi mi res težko naredil uslugo in me kresnil, ko bi bila potrebna, ampak kaj mi bo lep gej prijatelj, če ga lahko samo gledam? Đizus, kakšna moda … 

Kakorkoli, prijatelji si v težavah pomagajo. Kar se mene tiče je potrebnost zelo velika težava, ker skoncentrira vse čute in misli na eno samo stvar in … eto, če se ne poteši, se zgodi, da se mama sredi noči vozi po samotnih cestah in upa, da jo bodo ustavili policaji  :)   :)   :)   :)   Saj za popravit pralni stroj in zamenjat žarnico že pokličem soseda ali mojstra, ampak za potešitev seksualne potrebe pa ne morem kar poklicat soseda ali prijateljičinega partnerja ali poprosit sodelavca. Če samo pomislim, kakšen obraz bi naredili vsi ti ljudje, če bi jih to prosila  :)   No go.

Tkole .. v glavnem, moški in ženske prijatelji, res pravi prijatelji ne morejo bit. Po moje, seveda. Moi hčeri seveda trdita drugače. Ampak onidve še ne seksata. 

Partner ni samoumevnost

On tem sva danes govorila z Mojim (ne, ne me nič vprašat okoli tega).

To, da sta dva skupaj ni samoumevnoo, temveč je posledica mnogoterih dejavnikov. Nekateri izmed njih so ti, da partnerja drug drugega namenjata pozornost, si pomagata, drug ob drugem rasteta, se razvijata kot osebnosti in kot dela družbe, se zaniamta drug za drugega, itd. Samo dejstvo, da sem z nekom, s katerim se slišim vsak dan, vidim vsak drugi dan, grem z njim v kino in z njim seksam, meni pač ne zadostuje. In tudi njemu ne bi smelo, če sva partnerja, če pa sva prijatelja ali znanca, pa …

Velikokrat občutim, kako prijazni smo prijatelji med seboj, kako se pokličemo s prijateljicami, povprašamo kako smo, ali kaj potrebujemo, se obiščemo, si pomagamo … Kako pa se obnašamo s partnerjem? Ali … še bolj zanimivo (in žalostno), kako se obnašamo do svojih lastnih otrok? Do tujcev se dostikrat obnašamo veliko bolj prijazno in pozorno kot do tistih, s katerimi živimo.

Meni je v najini vezi manjkalo pozornosti. V bistvu sem je bila tako lačna, da sem čisto banalne stvari kot so da se je umaknil bolj v stran ko sem prišla sest na kavč ali ko sva šla na sprehod, na katerega bi on šel z mano ali brez mene, zamenjevala s pravo pozornostjo. In prava pozornost je, da pride v Ljutomer potem, ko ga pokličem da ga pogrešam in bi ga rada videla, in da pokosi travo brez da bi mu morala reč ali mi prinese preostanek prtljage, ko se odpravljam domov ali sam od sebe pospravi sobo ali ko gre v trgovino po nekaj za prigriznit in kupi tudi zame. To vse zame ni samoumevno, tako kot ni samoumevno, da me boža ali pride k meni v službo in me pelje na malico ali se ponudi, da greva z njegovim avtom za vikend v Ljutomer in mi ne dovoli plačati niti sladoleda. Pa ko gledava film po moji izbiri in se po ogledu pogovarjava o temi filma, pa o greva na pico in me opazuje in ga zanima moje mnenje o družbi za sosednjo mizo (mama+hčerka+mamin novi partner). Pozornost je zame tudi to, da ga zanima moje počutje in ko vidi, da sem žalostna, da me razvedri in ko sem jezna, da mi dovoli, da se razbesnim.

Pa to ne velja samo za Mojega, to velja tudi zame, da sem pozorna kako je z njim, kako se on počuti, da mu pomagam, ko je v stiski, da ga podpiram ko si želi npr. zamenjati službo, da z njim iščem možne rešitve, itd. Pri nama ima vsak svoje potrebe po pozornosti. A tisto, kar potrebujeva, lahko dava le tako, da sva pozorna drug na drugega, da se pogovarjava in da dojameva, da nisva drug drugemu samoumevnost, temveč nekaj, kar imava za to, ker si oba to želiva. Za to, da se bova dobro počutila drug z drugim in da bova imela željo biti drug z drugim, pa morava oba veliko narediti, biti pozorna drug na drugega in biti prijazna ter v pomoč drug drugemu.

Zdi se mi, da je zelo pomembno tudi to, da razumeva funkcioniranje drug drugega. On funkcionira popolnoma drugače kot jaz. Počasi, premišljeno, na trenutke celo neodločeno, jaz pa hitro, impulzivno. Se mi zdi, da je to en od ključev dobrega funkcioniranja v partnerski zvezi.

In nič ni samoumevno. Niti midva, niti jaz in moji hčeri. Samo tega se vseprevečkrat ne zavedamo.
A kako je z nama? Z nama je … živećemo, videćemo

Emo look ali zakaj ne dovolim hčeri, da si pobarva lase in naredi petardo

Včeraj smo sedeli v BTC-ju in kramljali, ko sta moji hčeri prišli s tavelikino prijateljico do naše mize. No, skoraj do naše mize. Nekaj 10 metrov pred njo sta se ustavili, ko sta videli moj  obraz. Kadar zagledam to njuno prijateljico me spreleti srh. Pa punce sploh ne poznam, še svoj živ dan nisem spregovorila z njo (sem pa z njeno mamo, ki je povsem običajna mama), ampak njen videz v meni vzbuja srh. Ko sem jo prvič videla pri nas doma sem čisto padla ven. Ona je pobegnila ven skozi atrij, jaz pa sem v stanovanju norela.

S taveliko sva se sprli na smrt, toda vztrajala sem pri svojem, da te in nobene druge punce s tako glavo nočem v našem domu. Ona je jokala, jaz pa sem … premišljevala o svojih občutkih. Kaj me je tako iztirilo pri tem dekletu? In kaj me je včeraj spet iztirilo. Niti po pomoti ji nisem bila sposobna dati roke in jo pogledati v obraz. Zato je tamali tudi nista pripeljali za mizo. Sta takoj videli mojo reakcijo in zaključili, da ni pravi trenutek. Pa ali sploh bo kdaj “pravi trenutek” za to?

Torej … v javnosti ne vidim dosti EMO-look mladostnikov. Res je, da bolj malo hodim ven, toda še ko grem vidim nekaj kao EMO imidž, ki ga fura tudi moja tavelika. Najstniki so namazani okoli oči, spredaj imajo polikane lase na čelado (če se da temne ali zelo svetle barve) in kakšna punca ima celo pramene v laseh, toda ektremnega EMO-looka večinoma ne vidim.
No, zadnjič sem v Qlandiji videla v Šparu fanta, ki je zelo zelo izstopal s svojim imidžem. Imel je dolge črne lase, z gelom preurejene v kao bodice look, pa pramen čez oči. Bil je izjemno suh, oblečen v črno in očitno je bilo, da se zelo zaveda pozornosti, ki jo vzbuja. Pri blaganji sem stala malo za njim, med nama pa so bili tudi … trije pobriti mladeniči. Dobro, obritoglavci v meni ne vzbujajo zanimanja, saj se brijejo tudi starejši moški, pa tisti, ki jim to pač odgovarja, zato sprav sploh nisem bila pozorna nanje, ko pa so se začeli dregati v rebra in kazati na tega fanta sem postala pozorna. EMO je šel proti izhodu, oni so šli za njim. Njihove opazke so bile vse glasnejše in … prepričana sem, če bi se srečali kje drugje, bolj na samem, bi se ga znali tudi fizično lotiti. In v bistvu me je bilo strah tega dejstva, da fant s svojim imidžem vzbuja negativno pozornost, ki si je ne želi vzbujati nihče, vsaj jaz ne poznam nikogar.

Ko sem prišla domov sem se o tem pogovorila s hčerama. Opravičila sem se jima tudi za izpad nekaj dni nazaj. Vem, njuna prijateljica najbrž res ni slab človek, ampak njen izgled me totalno zabije, saj tako morbidnih oseb ne srečaš zlepa, da pa bi zavestno nekdo hodil okrog oblečen v črna oprijeta oblačila, namazan kot za helouvin in s frizuro, ki ne more, da ni opazna … Ne vem, ni mi jasno, zakaj bi kdo fural tak imidž. Tako vpadljivega in s tako negativno konotacijo.

Tavelika mi je potem rekla, da njih še nihče ni fizično napadel, da jih samo zmerjajo da so maškare in naj se grejo umit, pa naj se počešejo, skratka vse opazke letijo na njihov izgled. Mi je zelo žal, toda tudi jaz sem včeraj ob pogledu na tavelikino prijateljico spet vzdihnila, da res ni čas maškar. In verjamem, da so ti najstniki povsem normalni pod vso to morbidnostjo, ki pa je je odločno preveč. V meni vzbujajo srh, kar zjokala bi se, ko jih vidim. Ne da me jih je strah, smilijo se mi. Pa ne kot npr. na smrt bolan človek, ampak se mi smilijo v smislu, da furajo imidž, ki jim prinaša več težav in negativnih odzivov kot zadovoljstva. Razen če so težave in negativna energija tisto, kar iščejo. Pa kdo bi namerno iskal negativno pozornost???

Običajno EMO dekle

Vir

Običajen EMO fant

Vir

Ko sem moji taveliki pred meseci pobrala vso kozmetiko, ker je bila popolnoma vsak dan namazana kot EMO, se niti ni preveč vznemirjala. So ji pa prijateljice posodile, big dil.
Ko ji nisem hotela kupit ravnalnca za lase se je znašla tako, da ji je prijateljica, ki je dobila novega, podarila starega. In ko sem ji pobrala črne majice tudi ni bilo hudega, so ji prijateljice posodile nekaj svojih. Torej … kaj hočem povedat? Jaz kot mama in kot starš sem popolnoma nemočna in moji občutki čisto nič ne štejejo. Naj se še tako trudim, da doma ne bi imeli EMOTA je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišladomov s temnimi prameni - samo še las si ni pobarvala, vse ostalo je že “usklajeno” na EMO-look.

In kar je še bolj zanimivo je to, da imam dve hčeri, pa je samo tavelika EMO, tamala fura povsem drug imidž. Torej teorije o vplivu vzgoje na razvoj EMOTA v mojem primeru padejo kot domine. Imam dva otroka, pa sta popolnoma različna. Saj ne, da se tamala ne bi družila s prijatelji od tavelike, toda ta imidž ji ne odgovarja, prav tako ne njihova glasba. Tavelika pa se je v tem našla, vse, razen rezanja, ji sede in to je to. Moj EMO. In koliko imam jaz pri tem?

Strah me je za mojo hčero. Prav res me je strah. Ne toliko za to, da bi preko tega EMO-looka zašla v mamila ali kaj podobnega, pač pa me je strah, da bo zaradi tega imidža enkrat prav res tepena. Vedno starejša je, drugo leto gre v srednjo šolo. Vedno dlje bo zunaj in hodila okoli z EMO- prijatelji. Že zdaj me ob petkih, ko lahko pride domov ob 8 -9 zvečer, včasih prešine misel, kaj pa če … Ko pa bo v Ljubljani in bo zunaj do 10 -11 zvečer, pa bom na to pomislila še pogosteje. In s svojim izgledom je idealna tarča izživljanja besa drugih mladih, ki najdejo izgovor za nasilje prav v sem, kar “po njihovo” ne sodi v ta svet. In EMOTI so idealna tarča. In med njimi je moja hči. In kako naj se počutim jaz kot starš?

Pred novim letom bo že imela temne pramene, samo še vprašanje časa je kdaj bo cela črna in s petardo na vrhu glave. Ne vem, če bom do takrat že predelala lastne občutke do tega imidža. Organsko ga ne prenesem in težko bom doma gledala nekaj, kar mi požene srh po telesu. EMOTA

P.S.: Trikrat lahko ugibate, katera NI moja hči in kakšna bo moja hči zlo kmalu postala

In jaz ne morem popolnoma nič naredit za to. Lahko se samo brezuspešno vojskujem.

Omejenost razmišljanja

Tale post se nanaša na post o tem kako v Ljubljani preživeti s 750 euri na mesec.

Odzivi so bili pričakovani. Seveda se da preživeti, seveda to ni tak problem, seveda se najdejo rešitve, toda … to vemo MI, ki znamo rešitve iskati, ki imamo široko paleto že obdelanih in domišljenih možnosti, ki imamo, v končni fazi, sposobnost elastičnega razmišljanja in prilagajanja. Toda … teh sposobnosti nimajo vsi, teh sposobnosti niti razviti ne znajo in, še več, dejansko so ljudje omejeni, pa ne umsko, temveč omejeni v razmišljanju. Vidijo samo eno pot in te poti se držijo kot pijanec plota. Že sama misel, da bi stopili z nje ali vsaj za trenutek pogledali levo desno in … mogoče malo ostreje v daljavo, pa bi nemara ugledali kako križišče, kak odstavni pas, kako počivališče, je zanje popolna utopija.

Tega ti ljudje praviloma ne počnejo. Ne vem zakaj ne. Mogoče se že kot otroci niso naučili razmišljati s svojo glavo, preigravati možnosti ”kaj bi bilo če bi naredili tako ali tako ali tako ali tako”, mogoče jih je okolica (predvsem starši) tako zagrenila in omejila s tem, da so jim ukazovali kaj naj naredijo in jim prepovedovali narediti karkoli drugače, ali pa enostavno nimajo razvite te sposobnosti. Kakor koli že … taki ljudje odrasejo, se vežejo, dobijo otroke, službe, študirajo, ko pa naletijo na zid ali ko padejo v luknjo, pa ta zid ni visok samo 20 cm in ta luknja ni goboka samo 10 cm, ampak je to nepremagljiv zid in ta luknja je prepad. Ja, nam je to nemogoče razumeti, vsaj meni je, ampak taki ljudje dejansko obstajajo in delati se, da jih ni, je vsaj milo rečeno nekorektno do njih.

Po drugi strani pa je od nas, ki se znajdemo, ki vidimo križišča in možnosti in ki nas ni strah zaviti levo, desno ali se ustaviti, nekorektno tudi to, da tem ljudem govorimo, da so si sami krivi za svoj način življenja, da se ne potrudijo dovolj, da naj razmišljajo širše, da se vse da, da … Nam je to popolnoma samoumevno in niti nismo sposobni pomislit, da njim pa ni. Pa saj je vendar tako lahko, samo malo pomisliš, pogledaš okoli, pa je. Ne, pa ni tako lahko.

Ko nekomu leta in desetletja dan za dnem govorijo, da je nesposoben, neumen, neiznajdljiv, revček in štor, kaj bo iz njega? Kaj lahko pričakujemo, da bo zraslo iz takega otroka?
Če nekomu od vedno načrtujejo in urejajo stvari drugi, tudi srednjo šolo, prijatelje, faks, službo, partnerja, hišo … Kaj lahko pričakujemo od takega človeka, ko se mu bo zgodilo kaj  nam normalnega? Recimo izguba službe ali da njegov otrok ne bo odličen v šoli ali da ga bo partner pustil?

Če bi jaz živela v Ljubljani in ne bi mogla preživet s 750 euri na mesec, bi se odselila (sicer pa to počnem tudi zdaj). Če bi mene mož pretepal, bi šla, ne bi zdržala leta in leta. Ampak jaz sem jaz, tisti moški in tista ženska pa nista jaz. Sta človeka z omejenim razmišljanjem. Ne najdeta izhodov, vsaj ne takih, pri katerih jima ne bi bilo treba drastično spremenit življenjske poti (se odselit, zamenjati službo ali vzeti dve, it v šolo, ipd). In to je dejstvo. Njima nasveti kako kaj naredit ne pomenijo nič, kvečjemu ju spravljajo v strah po spremembi, ki ju še bolj hromi in je še večja verjetnost, da ne bosta storila nič.

Kako torej tem ljudem pomagati razviti sposobnost samoinciativnega širokega razmišljanja? Recimo tako, da počasi korak za korakom v njih prebujamo občutek, da so sposobni odločati sami zase in o sebi ter o svojih bližnjih (recimo otrocih). Pa recimo tako, da skupaj z njimi iščemo možne rešitve, seveda korak za korakom. Pa tako, da jim stojimo ob strani, ko jih popade strah pred spremembami in ko dobijo občutek, da so luzerji, da jim ne bo uspelo.

Problem sploh ni toliko v njih temveč v nas, ki se nam vse to zdi popolnoma samoumevno in jemljemo njihovo razmišljanje za neumnost, nesposobnost, lenobo, nezainteresiranost.
Nam se ne da z njimi ukvajrati, oni pa so raje tiho kot da bi nas prosili za pomoč. Kajti ko nas prosijo za pomoč ženski, ki jo leta in leta pretepa mož rečemo, da naj ga kratkomalo pusti. simpl. Naj spoka kufre in gre v varno hišo. To bi storili mi, ona pa, ki je z njim od svojega 16 leta, ki je njem prvi in edini moški, ki jo je vzel zato, ker se mu je smilila, ker ima  njim dva otroka, ker je njuna družina vse kar pozna, pa je naša rešitev “simpl k pasulj” misija nemogoče. Ampak  mi tega ne moremo razumeti.

Pri tem pa nikakor ne smemo pozabit, da obstajajo tudi taki ljudje, ki NE želijo naše pomoči, ki NISO sposobni pogledati izza svojih zidov in prepadov in ki so ne glede na to, v kakšni krizni situaciji se nahajajo, vseeno najbolj varni prav v njej (recimo v popolnoma razsuti hiši brez vode in elektrike, pa j hiša vseeno njegova in samo to hišo pozna od vedno). Nas mora peči vest zaradi njih? Jaz menim, da ne. V končni fazi si res vsakdo sam izbira svojo življensjko pot.

P.S.: 750 eur pomeni, da gre 34 eur za prevoz, 90 eur za prehrano. Ostane 626 eur. Če iam človek krompir dobi stanovanje za 350 eur, ostane 276. Stroški stanovanja so recimo 150 eur, ostane 126 eur za hrano, obutev, obleko, prosti čas, ipd. Ne, ne da se preživeti, ampak moja generaicja je prva, ki se sooča z dejstvom, da se stanovanja ne dobijo istočasno s službo in da jih ne moreš najet za male pare in da jih ne moreš najet za vedno. Za tako razmišljanje niso krivi ljudje sami, ampak je to eden od podedovanih vzorcev generacij pred nami.