Starševstvo +

Ura je osem zvečer in jaz grem v Ljutomer

No, grem v svojo hišo, ker imam na sumu poplavo v kopalnici. Prijateljica mi je sicer javila, da v Odrancih in Razkrižju ni bilo kaj res hudega, ampak … jaz vem, da meni streha tam nekje v kopalnici pušča (pušča samo takrat, ko je res veliko dežja) in grem zdaj tja. Fak, tale dež me res ubija. Še bolj pa to, da z dežjem prihaja toča in odkrivanje streh in lomljenje dreves. Saj dež samo po sebi me sploh ne moti, četudi dežuje nekaj dni skupaj. Ampak njegovi spremljevalci … Pa ko nisem imela hiše mi je bilo še nekak vseeno, mene osebno ni prizadelo, zdaj pa je …

Zdaj pa je marsikaj drugače. No, vzela bm še sveče s seboj in plastenke vode, ker je naš vodnjak najbrž kalen in je voda nepitna. Pa tko lepo je bilo v kinu. Kaj smo gledale? Kung fu panda.  :)   Polna dvorana frocev, panda in … jaz.   :)  Povej jutri dalje … Grem svoji hiši na pomoč. Blogor meni, ki jo imam.  :)   (je vrajt)

Bojda bi bilo hitreje hišo podret in naredit novo, kot obstoječo obnovit

Tko, zadeva je taka tko pa stoji: moja hiša je za podret. No, v bistvu bi jo bilo lažje (kao) podreti in na novo zgraditi, kot obstoječo popravljati. Oziroma bi bilo manj zamudno. Baje. Ampak mene to ne gane, imam ves čas na tem svetu za to, da popravljam svojo hišo. 

In zakaj bi jo bilo manj zamudneje podreti ter na novo postaviti (saj ne, da v to verjamem, ker ne, ampak moj “hišnik” mi to ves čas govori)? Dejstvo je, da je hiša postavljena na zemljo brez temeljev. Stene so sicer široke 60 - 80 cm, toda leta in vreme delajo svoje, pa še teren, ki je neraven, pardon hribovit. Vsled tem dejstvom se na hiši pojavljajo razpoke, ki jih je treba sanirati. Še več, del hiše je očitno leta namakal dež in glina se je tako prepojila, da se je ena od sicer najdebelejših sten ukrivila. No, vam bom pokazala točno za kaj se gre:

Razpoka, ki je zdaj sanirana, je nastajala na najbolj vidni strani hiše. Potem, ko mi je hišnik povedal, da je fasado naredil pred 8-9 leti mi je bilo jasno, da mora ta del hiše nekaj vleči naprej in to “nekaj” je betonska … kako se reče? … krneki, ki služi sama sebi, kajti po njej nihče ne hodi, ker je povešena:

(fasada je šekasta zaradi nočnega naliva, ne ker bi bilo kaj narobe z njo)

Še od bliže:

No, to betonsko one se samo na tem delu drži hiše, povsod drugje je odstopilo od stene in stena ni pokala.

Popravek, se je držalo. Ko sem hišniku omenila to razpoko in ko sva strokovno ugotovila, d bo treba tole one oddvojiti od stene, je po 14 dnevih nastalo to, kar je videti na slikah. Hišnik je ne vem kako oddvojil beton od hiše, odkrušen del stene pa na hitro zamazal. Dokončal, torej poravnal bo steno tekom tega tedna, pobarvala pa jo …. mogoče tudi ne bom v tole rjavo barvo, ali pač. Važno je, da hiše več ne vleče naprej in da stena ne bo spokala dalje. Mi je pa žal, da je ni nazaj zadelal z glino (sploh se moram pozanimat ali je ok, da se na glinene stene maže beton oz. kaka druga stvar razen gline).

Druga stvar je, da sem celih 14 dni premišljevala o tem, kje bi imela klet. Ker je zdaj nimam, po predvidevanjih (glede na sadje, ki ga drevje rodi), pa jo bom potrebovala za ozimnico. In sem gruntala in zgruntala, da bi jo imela v drugi polovici terase, torej poleg greznice.

Greznica je globoka 1,5 m, tale del je najbolj strm in ne bi bilo težko naredi vhoda na loputo in betonsko klet dim. 2 x 2 x 1,8 m. Ali pa tudi ne.

 

Če bo globja od greznice, bo voda, ki izteka iz slednje najbrž negativno vplivala na klet. Ok, potem enako globino kot je greznica. Hmmm … 1,5 m je vseeno malo malo, po pogovoru z hišnikom pa sem se odločila, da pa ipak ideja o tej kleti ni prav dobra. Ok, pa druga varianta.
Ko bom, očitno čez 100 let, delala novo kuhinjo, bom plato zanjo morala dvignit vsaj za pol 
metra.

 
Kuhinja bo v tem delu hiše, kjer se zdaj nahaja tale lesena zadevščna v steni. Ko jo bomo delali bo treba dvigni streho, uravnat plato tako, da bo samo kaki dve stopnici nižja od dnevne sobe, pa kakih pet višja od terase. Vhod v klet bi bil od zunaj in sicer tukaj, kjer je zdaj tole betonsko one. Torej, če bo plata dvignjena za 0,5 m bom v globino skopala za kake 1,5 m in dobila višino cca 2 m, po dolžini pa bo klet dolga 4 me in široka 3 m. super. Okna sicer ne bo nobenega (bo ventilator) ali pač takoj poleg vrat (okno mora biti, ker mora zrak krožit) in to je izvedljivo. Steno med teraso in kletjo pa bom izolirala (Zakaj že? Moram še premislit.). Skratka, ko bom čez 100 let delala kuhinjo, bom torej pod njo naredila klet. Gremo dalje.

Po globokem premisleku sem se odločila, da bom prihodnje leto zamenjala strop. Stare trame in deske ven, nove noter. Streha ej naslonjena na zunanje stene, zato bomo trame metali ven skozi okno v podstrešju (ne me vpašat kako, ker pojma nimam) oz. od spodaj ven, če jih bomo tolkli dol. Nove trame bom položila na cca 80 cm, ker bom kasneje mogoče imela na podstrešju spalni del (podstrešje je sicer na špici visoko cca 160 cm in je popolnoma prazno ter prehodno).
Danes sem sicer poslušala o cenah hlodovine in žaganega lesa in se moram čimprej pozanimati koliko stane les za moj strop ter kateri je najbolj primeren. nočem preveč počenega in nočem čisto ravnega, nekaj vmes ter ravno prav suhega. Baje bodo cene ostale iste, ne bodo šle gor ali dol, a vseeno ga bom čimprej rezervirala in plačala vsaj del, da ga bom drugo leto res imela.

Ko sva s hišnikom hodila okoli in sem mu rekla, da mi najprej zamenjala strop tam, kjer bosta imeli tamali sobe, mi je pokazal steno …

… ki je izbokla. Fala lepa, na tej steni bi naj imela drvarnico. No, to je ena od najdebelejših sten v hiši, ki je tudi od znotraj izbokla in … Nič, hišnik je rekel, da jo bo treba ali podret in sezidat novo ali obstojoče podzidat (torej meter po meter odbijat in podzidat z opeko). Jaz ne bi ne eno ne drugo, jaz bi imela glineno, pa se je samo kislo nasmehnil, da kje bomo pa glino mešali …   :(   Ampak jaz bi res glineno, če pa res ne bo šlo, pa hočem imet ravno tolk debelo opečnato, čeprav bi res glineno (steno iz opeke bo potem treba še izolirat oz. naredi fasado do zaključnega sloja, ker bo na zunanji strani na tem delu drvarnica … nekoč).
Da je do te izbokline prišlo, je najverjetneje kriva voda, ki je steno in strop na tem delu kar nekaj časa namakala.

 

To je sicer druga soba v delu, kje bosta hčeri, zato je ta del treba absolutno pod nujno prenovit naprej (in zato bo kuhinja čakala). No, za ta del hiše bi jaz zahtevala del kupnine nazaj, pa še en del zaradi stropa, ki je, šele zdaj vidim, na zgornji strani strohnel in luknjast kot … kateri sir že? Kakorkoli … v tem delu hiše ne moremo delati nič več dokler ne bo strop zamenjan in to bo nekje maj-junij prihodnje leto. Šele.
Da pa je zadeva okoli te stene in stropa še bolj resna, pa kaže tale razpoka v steni.

Seveda bi lahko vso stvar tudi ignorirala ali pustila nekaj let stati, toda zdaj je to mala razpoka, čez nekaj let bo pa to veeelika razpoka in bo še več dela s sanacijo kot ga bo zdaj.

No, zdaj smo vsekakor presrečne, ker imamo greznico, ker se lahko brez težav stuširamo, ker lahko peremo posodo v kopalnici …  :)   Da se ne bom komu še zasmilila …    :)  Dejstvo je, da je moja kuhnja prehodni prostor, skozi katerega se gre iz enega dela hiše na vrt in v drug del hiše. Je mala sobička, v kateri je ena miza, štedilnik na drva in pipa. Točno tako, pipa z mrzlo vodo, brez umivalnika in pri milem bogu ga tja tudi ne morem zmontirati.

Pozimi bom ta vrata snela, da se bo ta del hiše (ves hodnik v delu hiše, kjer smo zdaj) ogreval s štedilnikom v katerem bom kurila (na drugi strani je pa peč v v glavni sobi … to zna biti še zanimivo - kakšen samovžig saj ali kaj podobnega mogoče - upam, da ne, no). Moram pa vseeno pogledat ali obstajajo kakšni majhni umivalniki, da ga postavim pod to nesrečno pipo in speljem po cevi vodo v kopalnico. Pozimi znabiti tečno hodit v kopalnico, ker je vhod vanjo od zunaj, torej, tisti del hodnika ni pregrajen in ogrevan. Pa hladilnik potrebujem … nujno. Kasneje pa še zmrzovalno skrinjo, samo se moram še odločit ali bom imela ležečo ali pokončno (in kje bom dobila denar zanjo tudi še spomnit). No, hladilnik potrebujem pa pod nujno. Takega malega, nič posebnega.

Tko, to je to. Še vedno mečem stran jabolka, po novem tudi hruške in slive. Materi naravi se moram zahvalit za prvo grozdje …

Tisto “ta glavno” še pride. Me je že zdaj strah, kam bom vse to dala. Ampak tale bel … je pa tak kot tisti, ki ga prodajajo v Mercatorju. Škoda, ker sem imela samo tri grozde (saj se tako reče?). Mlado je še, bo že.

Skratka … dela je polno, a zdaj sem osredotočena n košenje trave, rezanje žive meje, obrezovanje vrtnic, pobiranje sadja in maštanje … o tem kaj vse bom še naredil (lahko pa tudi ne naredim nič, prodam hišo in živim dalje v bloku).
Definitivno si moram kupit motorno žago, ker bom še pred zimo posekala, pardon požagala, nekaj dreves, ki rasejo pod orehom in ne obrodijo ter nikoli ne bodo. Ne bom prosjačila sosedov ali plačevala komu drugemu za to delo, koneckoncev imam dve levi roki (sem levičarka :)   ) in se bom kar sama postopila žaganja. Bi jih lahko posekala, sem si kupila novo sekiro, pa dve ročni žagi, ampak … zakaj bi se mučila, če je človek ustvaril motorno žago. Jupi jaja jupi jupi ja   :) 

V lastno zemljo pač ne bom spuščala strupov

O tem premišljujem zadnje čase, ko sedim na plošči greznice in čakam na njeno “otvoritev”. Ta petek bo pa res, bojda.   :)  sicer pa sem se navadila …. ah, ne bom šla v detajle 

Torej, polovica greznice bo ponikalnica, kar pomeni, da se bo voda stekala naravnost v zemljo. Voda sama po sebi ni problem, pa urin koneckonev tudi ne, kaj pa šamponi, pralni prašek, mehčalec, Cilit beng, Jar in podobni produkti, ki so samoumevni v gospodnijstvu? Opa … Iz zemlje, v katero bo ponikala voda in vsi prej našteti artkli, bodo moja drevesa črpala hrano za svojo rast in za svoje plodove.
Opa … to teoretično pomeni, da bom v z jabolkom poleg vitaminov zaužila tudi Mr. Muscola, Varikino in druge strupene substance. Da o tem, da pijem vodo iz podtalnice, v katero bo mogoče odtekala tudi moja voda sploh ne govorim (okoliški kmetje načeloma ne uporabljajo pesticidov tudi zato, ker s to vodo napajajo živino in sebe, jasno).
Opa …

Na take stvari prej nikoli nisem pomislila. Niti na to, da se vsa svinjarija iz bloka steka v Savo, okoliški ribiči pa v njej lovijo ribe, ljudje se kopajo v njej, voda se zliva v morje, itd. Komu mar, važno, da je stanovanje čisto, da je perilo belo, da se banja sveti, da odtok ni zamašen, detergenti in njihova strupenost sploh ni pomembna .. za nas, ljudi. Ribe in druge živali pa … tudi če pocrkajo, itak bomo v reko potem dali nove ribe (karikiram razmišljanje večine).

Nekaj dni nazaj sem se odpravila v knjigarno po knjigo v stilu “Babičini nasveti kako imeti urejeno stanovanje”. In sem jo našla, knjigo, ki je pravzaprav priročnik kako skrbeti za dom s praktičnimi nasveti o uporabi naravnih čistil za čiščenje, poleg tega pa ima še kup nasvetov kako pripraviti domačo hrano. Zdaj jo moram samo še kupit, stane cca 50 eur.

Zame je to zelo resna stvar, saj niti po pomoti ne želim sama sebe zastrupljati, istočasno pa bom s takim načinom življenja - se razume, da bomo te drastične spremembe v čiščenju in vzdrževanju čistoče uporabile tudi v Kranju, pokazala tudi hčerama, da skrb za zdravje ni samo telovadba in zdrava prehrana emveč tudi nekaj povsem drugega. Lahko jemo res zdrava jabolka brez pesticidov in drugih “skritih” strupov, lahko pa jemo “zdrava” jabolka.

Nove zavese, nova greznica in … mati narava, hvala ti, bogato si obrodila

Hvala pa tudi meni, ker sem kupila zemljo s prekrasno hišo in velikim ter raznovrstnim sadovnjakom, ki je bogato rodilo (hvala čebelam, vremenu in še čemu). Pa po vrsti:

1. moje nove zavese. Končno sem fotografirala sobo, v kateri prebijem največ časa in ki je z novimi zavesami že zelo blizu tistemu, kar si predstavljam pod “svojo” sobo.

Absolutno mora biti strop temno rjav, stene pa krem barve. Razmišljam tudi o tem, da bi v odtenku vijolične kombinirala barvanje obstoječih - zdaj belih - omar. Definitivno pa ne bo nič belega. V barvno sliko se lepo vklaplja zelenje, še posebej barva drevesa življenja.
Zdaj sem že trdno odločena, da bomo zgornjo ploščo - torej lesene tramove in deske, odstranili in jih nadomestili z novimi (potrebujem okoli 5 kubičnih metrov lesa). Tramove bomo razvrstili na 80 cm, za vsak slučaj, če bo kdaj kdo zgoraj imel mansardo.
Elektrike, ki jo moram na novo speljati po celi hiši, ne bom napeljevala po stropu, saj ga bomo tako ali tako menjali, vse bo šlo samo po stenah spodaj in nekaj več vtičnic bom imela, ker si želim samostoječe luči. Če bo šlo vse po planu, bomo elektriko menjali že letos (oz. še letos).

Še soba popoldan, ko je največja vročina in se sonce spusti na to stran hiše:

2. greznica. Končno je narejena plata, da si lažje predstavljam kako bo na koncu izgledala celotna terasa.

Streha nad teraso bo dvignjena za cca 1 meter. Tam pride kuhinja z izhodom na teraso, obstoječi izhod iz hiše pa bom zaprla in razširila kopalnico. Če bi imela zdaj 4000 eur … bi že zdaj to vse naredila.

Pogled od zgoraj:

Eto. To je to. Narejeni sta luknji za kopalnico in kuhinjo, ki bo ko bo. Tole je polovica bodoče terase, ostalo pride do hiše in v dolžino še 3 metre. Pa že zdaj ne vem kaj naj dam na rob terase (zemljo ob njej moram še odmetati, saj je zdaj prevelika neravnina okoli terase), naj zasadim plezalko in ogradim rob terase z ograjo ali naredim kaj drugega. Saj ne, da bi bila jaz nerodna, toda na obisk prihajajo otroci in ko bomo sedeli na terasi ne bi rada, da se kak otrok zvrne z nje. Po drugi strani pa ne smem preveč nobl naredit, ker bomo prihodnje leto podirali streho in mora bit prostor za lestve, delavce, itd.

3. moj sadovnjak.

Ena mala hruška.

Pa ena bejbi hruška …

… ki sem jo morala privezati na đajnt mamo jablano,

ki je niti po pomoti ne morem obrat, ker je tu mač previsoka.

No, še mama hruška …

Sem mislila, da ima male hruškice … Kako se že reče tisti hruški … Pri hiši na vasi je rasla, take male sladke hruške je imela … No, tale ima velike hruške, pa je tudi ne morem obirati, ker je tu mač previsoka.

Ob cesti raste mrgolana al kako se napiše …

Absolutno preveč polna je, upam, da jo bodo mimoidoči obirali. 

Imam tudi kakih deset sliv

… in dve raseta tik ob hiši, kar sicer ni prijetno, ker padajo slive v odtočno cev in pred hišni prag, a slive so naravnost fenomenalne.

Imam tudi đajnt mamo slivo, pardon dve in priznam, da nikoli prej nisem videla tako visokih sliv. Jasno je, da ju ne morem obirati, le gledam ju lahko.

Še ena bolj polna jablana (imam jih pa kakih 6) … Pardon, ena od njenih vej. Celega drevesa itak ne spravim v objektiv.

Kam gredo padla jabolka? Semle …

In tole je samo od dveh dreves. kakšna škoda … Naslednji vikend se spravim obrat nekaj dreves in upam na pomoč prijateljev (ki bodo obirali zase, jasno, jaz itak nimam kam z vsem tem sadjem).

Slikala sem tudi orehe, da si lažje predstavljate koliko orehovega olja bom naredila (za en liter potrebujem 7,5 kil orehovih jedrc):

Levo jablana, desno en večji oreh ..

… in drugi večji oreh, na drugem delu parcele, tik pred tistim nesrečnim delom zemlje, ki ga samo opazujem in to je vse. Ne kosim, ne urejam, nič. Čakam, da mi navozijo zemljo, da parcelo zravnam, potem jo bom pa urejala, zasajala drevje, grmovje, postavila kakšno uto …

Ni samoumevno, da je sadno drevje tako polno, saj imam kar nekaj dreves, ki nimajo niti enega sadeža ali pa jih je le za vzorec. Zato sem hvaležna vsem akterjem, ki so pripomogli k temu, da se med vikendom pomikam od enega drevesa k drugemu in jem sadje, ki ga sicer ne jem (pa še črve, pa še kaj, česar nočem vedeti, da pojem  :)   ).

Boksarce, premetavanje zemlje, medica in avtomatiki

Ob vikendih me ne kličite. No, tudi med tednom zvečer me ne kličite. Pa med 8 in 16 uro tudi ne, ker sem takrat v službi. V bistvu me lahko kličete med 16 in 17 uro, ko se vozim domov, a tudi takrat ne vem, če se mi bo dalo govoriti, ker se v tistem času relaksiram od službe. Torej … ne glede na to, kdaj me boste klicali je od moje volje odvisno ali se bom oglasila ali ne. Si jemljem pravico, da mobilni telefon NE pomeni, da sem vam dosegljiva vsako sekundo, prav tako pa bom poklicala nazaj samo v primeru, da se mi bo ljubilo z vami razpravljati. Tudi če mi boste pisali po mailu ne pomeni, da vam bom odpisala, je pa sicer več možnosti, da bom vaše pismo prebrala. :)  Jap, vadim NEDOSEGLJIVOST in ta vikend sem se počutila fantastično, saj telefona preprosto nisem našla in tudi če bi se hotela s kom pogovarjati, se ne bi mogla iz preprostega razloga - nisem imela telefona. 

Obožujem svojo hišo. Še posebej zdaj, ko je sosedova koruza toliko zrasla, da se s ceste ne vidi na vrt in lahko v miru hodim po njem v spodnjih hlačah (no, v njih raje ne več, odkar me je videl sosed. Nosim tangice, on pa je najbrž mislil, da sem gola, ker imam na sebi poleg tangic samo še široko majico do sredine zadnjice). 
Pred časom mi je znanka prinesla kup oblačil in med njimi so bile troje boksarce - moške spodnjice, mogoče njena trofeja, ali pozabljen spomin ali kaj drugega. Zdaj mi pridejo prav. V njih kolovratim med drevesi, obiram fižol in celo ležim na fotelju z razkrečenimi nogami, česar mi oče v otroštvu nikoli ni dovolil, češ da se za punčko ne spodobi tako sedeti. Da, sedim v fotelju sredi vrta, eno nogo imam poleg sebe na fotelju, drugo stegnem do klopice, z glavo pa se dotim naslonjala. Takole raztegnjena in razkrečena v eni roki držim cigareto, z drugo pa si izmenično pokrivam oči in gledam kup zemlje, ki je zrasel ob greznici.

Dejansko je na tistem kupu kakih 6 kubikov zemlje in ker je cela parcela na hribu, na tistem delu, ki se spušča v ravnino, nimam več občutka kako velik kup zemlje je to. Ko tako izmenično zapiram oči, občasno potegnem dim cigarete (inhalirati itak ne znam, kajenje pa je eden od znakov, da sem spet samo svoja) in celo med zobmi izstisnem kak refren Novih Fosilov, se naposled odločim, da grem malo premetat tale kup zemlje. Sama doma, Sieste bo zdaj zdaj konec, torej … naj se malo zmigam.
Grem po lopato in začnem na vrhu. V japankah, seveda, kdo je še kopal v supergah ali kakih drugih zaprtih čevljih. Stojim tako na soncu na vrhu zemlje in kopljem. V bistvu mečem zemljo naprej dol, saj moram kup zmanjšati, zemljo pa porazdeliti po parceli, kjer je prestrmo. Eno uro? Dovolj.

Z grabljami potegnem navrženo zemljo po kupu navzdol, potem se vsa zadihana spravim v hišo po … Medico. Ja, zakaj pa ne. Sicer preveč ne smem, ker moram po tamali na bazen, toda … malo pa ja no. Natočim si pol deci. Če, nisem prepričana. Že ko sem jo povohala sem … bljak … kako diši po alkoholu. Pa vseeno nagnem. Frajerka, v svoji hši, na svojem vrtu. Grem nazaj proti fotelju, se zležem vanj, vsa rdeča v glavo od kopanja, v eni roki držim cigareto, v drugi kozarec. Samo malo namočim ustnice v medico. Fuj, je močno. O mater … Spet se razkrečim po dolgem in počez in uživam ob pogledu na nekaj manjši kup zemlje.
Sama sama sama. V krošnjah jablane se igrajo ptiči in po poglobljenem premišljevanju  slednjič ugotovim, zakaj pod orehom obrodi sadove samo ena jablana. Jablana in oreh sta bila posajena istočasno. Na drugi strani vrta pa to velja za oreh in hruško, saj so vsa štiri drevesa skoraj enako visoka in pa imajo enako debela debla. To je edina možna razlaga, kajti vse ostalo drevje pod orehi ne rodi, listi jim odpadajo že zdaj in vidi se, da z njimi nekaj ni v redu. Ok, seveda bom posekala tisto ubogo češnjo, ki je že zdaj napol gola, in slive, ki ne rodijo, ampak … ali ni škoda sploh saditi drevje v bližino tako velikih dreves, ko je jasno, da imajo široko razpredene korenine in da ob njih ni prostora za druga drevesa (govorim o razdalji nekaj metrov) Oreha imata vsaj 20 m v višino (jablana in hruška nekaj manj) in glede na lego si upam trditi, da sta bila namenoma posajena tako, saj branita hišo pred vetrom, ki prihaja po hribu navzgor.

Po kaki uri, še manj, toliko, da sem po nesreči polila še tisto malo medice, ki sem si jo natočila (ni čas za popivanje), sem se odločila, da spet zasadim lopato v zemljo in z enega na drug kup zmečem še nekaj zemlje (spet v japankah, ki se niso strgale), nato se odpravim kuhat. Tamalima sem obljubila kosilo - konkretno, z mesom in zelenjavo in celo uspelo mi je spohati meso na električni plati. 
Potem sem se odpravila ponju, ki sta bili sila dobre volje, saj sta bili bojda kao kraljici bazena - drugih toliko starih punc ni bilo, fantov pa je bilo kot muh, in očitno bosta prihajali z mano sem pogosteje, kot sem si mislila.

Po kosilu in potem, ko sem taveliko določila za pomivalko posode, tamala pa je šla zalit fižol, sem spet poprijela za lopato (danes imam muskelfiber) in spet prekopavala zemljo. Med kopanjem zaslišim motorje na cesti. Prej jih še nikoli nisem slišala, vsaj ne teh -avtomatikov in kaj so še oni drugi, mali s prestavami?  Pa en krog, pa drug, pa po eni cesti mimo hiše, pa po drugi, pa po travniku poelg hiše, pa nazaj po cesti …. Jebemti mularija. Takoj mi je bilo jasno, kaj dogaja. To se je dogajalo tudi v moji mladosti, ko je babica norela zaradi motorjev, ki so vozili mimo hiše, mi trobili, itd. Pa ajde, bolje z motorji kot s traktorji, to bi bila šele veselica. Tamala se je muzala ko jih je gledala, jaz pa sem ji rekla, da če bo tole stalnica, ne bosta več hodili ven iz hiše.  :)  Njun del sobe pa ima na oknih rešetke, tko da bi za bat, da bi pobegnili.
No, tole motoriranje okoli hiše je trajalo tolk časa, da je tamala zalila ves vrt, pa še jaz sem skopala dodatno zemljo po hribu navzdol. Upam, res upam, da se to nw  bo ponavljalo. Zvok teh motorjev mi gre blazno na živce, sploh če sfrizirajo auspuhe. Mularija …

Kakorkoli … na poti domov smo videle podrto električno omrežje med Mengšem in Mostami (če se ne motim), pa avto v kuzuri pri Komendi, pa nekaj vej in gasilce, ki so nekam hoteli … Jaz pa sem mislila, da se meni dogaja, pa vidim, da je bilo na našem koncu še bolj pestro. 

Betonska greznica ali zakaj bi imela pri hiši moškega, ki ne zna delati?

Sedela sem na vrtu v senci jablane. Zrak je napolnjeval Vivaldi, med violinami se je slišalo ptičje petje, tišina in dihanje na škrge skozi neznosno vročino. Sprijaznila sem se z dejstvom, da nimam ne ponikalnice ne greznice in da smo že prvi dan prihoda rekle velkam naravi.  :) 
__________________________________

Dober teden prej sem možakarju, ki sem ga nekako podedovala od prejšnje lastnice - gospod zna delati prav vsa dela pri hiši, od beljenja, ometavanja, do betoniranja, popravljanaj strehe in celo izdelave greznice - razkrila svoje zamisli glede prenove hiše in ko smo v sredo prispele domov (v Ljutomer), me je skoraj kap, ko sem sredi vrta tam, kjer je bila nekoč ponikalnica, videla … luknjo.  :)  Izkopal je cev in pustil odprto cev, po kateri teče voda iz kopalnice. In vse fekalije, ki so se nabrale tam in ki so povzročile poplavljanje v kopalnici. Jasno, jaz sem se zarežala malo zato, ker mi je bila misel na pet dnevno življenje poleg fekalij bljak, malo pa zato, ker je se je možakar spravil k elu preden bi mi povedal vsaj okvirno ceno le-tega. In jasno, plan lulanja in kakanja je bil takoj na dlani … glede prvega imamo zemlje na pretek, glede drugega bosta pa tamali itak po cel dneve na bazenu, jaz bom pa … se bom že znašla, lahko pa se tudi zaprem, saj znam. In tako smo se sprjaznile z luknjo na vrtu.
_________________________________

Tako sem sobotno popoldne na pol sedela na pol ležala na stolu, sprijaznjena z luknjo v vrtu in z možgani na paši, ko pride izza hiše možakar in mi nasmejan poda roko. Ups, mislila sem, da je na morju, pa odvrne, da so se plani spremenili in da gre čez nekaj tednov. Uf, dobro, odvrnem in pomignem proti luknji. Ja, se je kar lotil dela, bolje prej kot pozneje in cev je bila res zamašena in tako itak ne bi mogli živeti. Seveda, toda koliko bo mene to stalo, odvrnem. Odvisno, kaj bo naredil. In sva pretehtala ideje.

Cev premera 1,2 m, ena zraven druge ali samo ena za fekalije, vodo pa bi speljali po hribu navzdol … hmmm, ne. Nočem, da k sosedu teče moja voda (in urin in kar še paše zraven). Hja, da je to normalno, je rekel, a meni ni. Torej to odpade. Ok, pa dve cevi, ena za fekalije, spodaj bi jo zabetonirali, v drugo pa bi odtekala voda. Hmmm … na koliko čas bo treba to praznit? Vsako leto? Potem odpade. Moja mama to prazni na nekaj let in če bomo vhiši čez kako leto zaživeli za stalno potrebujem veliko greznico. Torej betonska, 2 x 2 m, s pregrado, ena polovica za fekalije, spodaj zabetonirana, druga kot ponikalnica, pa ne po hribu navzdol, temveč naravnost dol v zemljo. Kul, dogovorjeno. Zdaj pa kje naredit greznico.

Greva do dela hiše, kjer je luknja na vrtu. Pokažem mu, kje sem si zamislila teraso, ko bomo tam dvignili streho in naredili kuhinjo. Do tamale hruške bi bila terasa, torej kakih 1,7 x 5 m v dolžino. Sprva sva načrtovala greznico tik poleg terase, pa mi je predlagal, da bi bila greznica, ki bi imela obliko kvadrata, zdaj del terase. Nanjo bi dali hermetični pokrov in pol terase je praktično že narejen. Hm, ni slaba ideja.
Odprem mu prostor, kjer bo kuhinja (in je bil zdaj svinjak) in mu pokažem na kateri steni bo lijak in kako visoko bom naredila kuhinjo. Ker je hiša v hribu bo plata za kuhinjo dvignjena za vsaj pol metra, iz dnevne sobe vanjo bosta dve stopnici, iz kuhinje na teraso pa tudi vsaj dve, če ne tri. Premišljuje. Jasno, greznico bo treba že zdaj narediti višjo kot je zemlja, saj bo prehod iz terase na travo prav tako čez vsaj dve stopnici in še dobro, da sem mu to povedala, da bo greznico naredil toliko višjo. Seveda pa post festum kopalnice ne bom mogla naredit višje kot je zdaj (v mislih sem imela, da jo dvignem za dve, tri stopnice - do nje zdaj vodi pet stopnic, saj bi tako pridobila prostor za pralni stroj in, če slučajno kdaj pristanem na vozičku (Zakaj imam to misel non stop v glavi?) bi mi bile stopnice ovira), saj bi morali cevem dodati kolena, ki pa bi posledično lahko pomenila zamaševanje odtoka fekalij. Nič, potem pa bom pustila teh pet stopnic, odnosno dvignila bom samo del tal, ostalo pa bo ostalo tako kot je. Ni mi ravno všeč ta ideja, a kaj čem, zdaj ne bom komplicirala, kopalnico bom prenavljala šele čez 3,4 leta.

Super, okoli greznice sva se zdaj vse dogovorila. Sam bo skopal luknjo, saj bager ali rovokopač ali kaj podobnega ne pride v poštev, ker so drevesa pregosto posajena - in to vem že od začetka in jih bom morala res razredčit na tistem delu hriba. Greva pogledat še v sobo, ki jo je zabetoniral. Razširil je prehod za 20 cm in zdaj je imel namen obdelati stene. Pa sem mu rekla, da ne želim obdelave z mrežo in ometom, pač pa lesen štok, ki bo bolj pasal v sobo in to temno rjave barve, kot so ostali po hišah. Če bosta tamali kaj nosili čez prehod ali udarili ob rob bo štok prenesel, stena pa bi se okrušila. Odvrnil je, da štokov pa ne dela ampak bo pri mizarju pogledal za kakim takim starim lesom in ga naredil.
Pokažem mu še zdajšnjo kuhinjo, katere tla so luknjasta, saj je pod toplim podom strohnjen les in se dogovoriva, da bo tudi tisti del tal zabetoniral. Pove mi še, da je pregledal streho in dimnike in da bo treba en dimnik na novo pozidati, ker je kriv. Bo zdržal še eno leto? Reče, da bo in drugo leto, ko bomo itak dvigovali streho, bomo še dimnik popravili, pozidali bolj na sredini in ga prilagodili dvema pečema - eni v kuhinji, drugi v dnevni sobi.

Za greznico sva dogovorila ceno okoli 300 eur, betoniranje in saniranje sten sobe sem mu že plačala, vse kar bo dodatno bova poračunala na koncu. Zadovoljno mu sežem v roko in se posloviva. In potem, zleknjena nazaj v stolu premišljujem …
___________________________________

Ko sem bila majhna mi je šlo strašno na živce, da oče nikoli ni doma nič delal. Ni znal, tovrstno hišno delo - pa kakršnokoli že, mu je bilo tuje. Dobro, mislim, da je sekal drva in zdaj kosi travo, a ko sem bila dovolj stara, sem sama kosila, obrezovala živo mejo, pa vinsko trto. Oče niti električarskih, vodovodnih in drugih del nikoli ni delal, ni znal, mama je najemala obrtnike, plačevala sosedom, da so prišli pomagat. In to mi je bilo nesprejemljivo. Če se od ženske pričakuje, da obvlada gospodinjska dela, potem se od moškega pričakuje, da obvlada hišna dela, da se postopi brušenja in barvanja oken, da zna popravit roleto, da zna naoljit pante, odmašit odtok, popravit leseno klop, naredit podpornike za drevesne veje, polne sadja, …

Moj ex je sicer nekaj malega tega počel, kaj dosti pa ne, Moj(zdajfrišnobivši) pa razen prčkarenja po svojem avtu in menjave vtičnic ni pokazal nobenega drugega tovrstnega znanja. Ko smo prišli v hišo se je sicer zmrdoval nad vsem, kar ni stalo naravnost in kar je bilo luknjasto, toda da bi se sam lotil kopanja luknje za greznico mu še na misel ni prišlo. In to me pri moških strašno odbija, to hišo ne-delo, to nezanimanje za tovrstna znanja, ko se vendar prav s takim znanjem privarčuje veliko denarja, pa četudi moški ne zna, že če pomaga mojstru s tem privarčuje čas in denar, pa še nauči se.
__________________________________

Pred časom so me vprašali (ponovno, saj so upali, da ob tokrat odgovor drugačen) za kaj imam oz. bi jaz imela moškega, pa sem odvrnila da za seks in hišna opravila.  :)   Tako kot je “grozno” če ženska ne zna kuhat, pospravljat, likat, prat ipd, tako je zame nesprejemljivo, če moški ne zna prav ničesar postoriti pri hiši. Seveda lahko najamem vodovodarja, električarja, krovca, konkretno zdaj mi tale možakar dela tisto, kar bi lahko počel Moj(zdajfrišnobivši), a če moram najemat te mojstre, potem ne vem, zakaj bi doma futrala moškega. V končni fazi je greznica, ki jo bo naredil dotični gospod, cenejša od greznice, ki bo jo naredil domač moški, saj bom prvemu plačala in bova kvit, drugega bi pa še potem morala futrat in pedenat, pa še naprej bi mi metal, da je naredil greznico. 

To, da moj oče ni pri hiši nič postoril, mi nikoli ni bilo ok in tudi zdaj, ko sem sama lastnica hiše, mi ne bo ok, če moj moški pri hiši ne bo nič naredil. Če bom morala za vsako figo klicat obrtnika potem sem raje sama. Tako me vsaj sram ni, ko se pogovarjam o betoniranju, pa o greznici, pa dvigovanju strehe, itd. ker je jasno, da tega sama ne morem delati. Če pa bi poleg mene stal moj moški, jaz pa bi se menila in plačevala drugemu za ta dela, potem pa … bi me bilo sram. Priznam. In me je bilo, ko sva bila z Mojim še skupaj, prvič res sram, ko je prišel zgoraj omenjeni gospod, ki je najprej vprašal če moj tega ne zna in ko sem zavila z očmi se je samo medlo nasmehnil. On že ve zakaj.

No, meni je najbolj žal, da možakar okoli hiše in v njej ne dela takrat, ko sem jaz tam. Jaz bi mu z veseljem pomagal in tudi sicer naredim tisto, kar sama lahko, da mu ja olajšam delo. Mene tako delo veseli, mi je zanimivo in je prkatično znanje vzdrževanje lastne hiše. Saj znam barvati, znam zamenjati varovalko - vtičnice ne bi, ker je ne znam, se bom pa enkrat najbrž naučila in to tako, da bom prej vse varovalke vzela ven, da me ja ne bo streslo - znam tudi okna brusiti, barvati, pa vrata, štoke, znam delati na vrtu in kot kaže se bom kmalu postopila žaganja dreves (nekaj dreves moram še letos požagati, ker so nekoristna), a vse to delam sama brez težav, če pa imam poleg nekoga, ki bi tudi lahko vse to znal in bi se tako znanje od njega koneckoncev pričakovalo, pa se mi zdi neumno, da jaz delam, on pa … sedi?

Zakaj imeti pri hiši moškega, ki ne zna prav nobenega hišnega dela? Plačuješ obrnike in še svojega moškega pedenaš? Dvojni strošek, torej.  Hvala, ne hvala.

Demanti vsem, ki trdijo, da se 100 let stare hiše ne da ali ne splača prenoviti

Sem našla tisto, kar sem iskala. Preko 100 let staro hišo obnovljeno točno v takem stilu, v kakršnem bom jaz prenovila svojo hišo.

 

In notranjost hiše je taka:

Kopalnica

 Spalnica 1

Spalnica 2

Kuhinja - jedilnica

Kuhinja - peč

Ostale slike, ki si jih lahko ogledate in opis hiše si lahko preberete tukaj. Hiša je vredna 124.500 eur.
Tako prenovljeno hišo bom imela tudi jaz. Zdaj imam vsaj podlago za svojo prenovo in, kar je najpomembnejše, ne samo da čutim, zdaj lahko tudi vidim, da bo vsa stvar res fantastična.

Korenine

V predalu mize sem našla listek z verzom:

TO TRUPLO PO KRŠČANSKO ZDAJ
V GROB ZEMLJI IZROČIMO
A DUŠI BOG DODELI RAJ
TO SREČNO VSI ŽELIMO
NA STRAŠNI SODNJI DAN BOG DAJ
VESELO SKUPAJ PRITI
BRATOM IN SESTRAM VEČNI RAJ
VSEM SREČNO ZADOBITI

Mislim, da je verz spisala lastnica hiše - šivilja, ko je umrla mama gospe, ki mi je prodala hišo. Kolikor sem lahko izvedela od slednje je šiviljo, mislim, da je bila njena teta, pa ne vem po kateri strani, njena smrt tako pretresla, da je odtavala neznano kam in bojda so jo dali v dom. Kakorkoli … našla sem nekaj dokumentov iz njenega življenja in rodila naj bi se 28.3.1891 (na drugem listu je pisalo 21.3.1891 - dan, ko je umrl moj dedek). To je dan, ko mi je nepremičninski agent sporočil, da sem edini kupec za hišo. Naključje? Lahko bi se rodila na katerikoli dan, pa se je ravno na ta dan, ko sem izvedela, da bom postala lastnica njene hiše.

Ker je bil oblačen in deževen vikend sem se odločila, da raziščem okolico in takoj za ovinkom ceste sem naletela na pokopališče. Prešinilo me je, da bi poiskala šiviljin grob ali pa vsaj grob mame in očeta gospe, ki mi je hišo prodala. Veselilo bi me, če bi ji prižgala svečo v zahvalo.

Že takoj ob vhodu na pokopališče sem pomislila kako fantastičen razgled je z njega. Najlepši razgled na okolico je prav s pokopališča. Če umrem v tistih koncih bi bila rada pokopana prav na začetku tega hriba. In klopco naj dajo na moj grob, da se bo mimoidoči lahko usedel in si spočil pogled.

Obhodila sem celo pokopališče, pa Budja Alojzije nisem našla. Našla pa sem veliko grobov Škrjancev in spomin mi je preblisknil na pokopališče, kjer ležita moja dedek in babica, Karol in Neža Škerjanc. Začela sem jokati. Zavedla sem se, da po pokopališču iščem korenine nečesa, kar ni moje moje, svoje korenine pa … Kot da iščem nadomestne korenine za svoje korenine, ki jih ne čutim.

Moje korenine

Zadnje čase se velikokrat vračam k svojemu dedku, ki je umrl mesec dni pred mojim 11 rojstnim dnevom (21.3.). Po njegovi smrti smo se tudi preselili na vas in zdi se, kot da je prav on odločilno vplival na moje življenje.
Premišljujem o njegovem klavirju in pred seboj živo vidim njegove prste, ki so plesali po tipkah in mi igrali. Nad klavirjem je bila slika Svete Cecilije. Spomnim se najinih sprehodov, pa češenj, ki mi jih je prinesel v Štepanjca. Spomnim se, da sem mu v krsto dala pismo, v katerem sem napisala, da ga imam neizmerno rada, poleg pa položila školjko, ki je prej ležala na Marijinem oltarčku, ki sem ga imela doma.

Klavirja že dolgo ni več v hiši. Vzela ga je moja mlajša sestra, prisvojila si ga je zase brez pomisleka na to, da komu prav ta klavir ogromno pomeni. Tudi slike ni več tam, hiša je čisto drugačna. Le v svojih spominih se še sprehajam po tisti dnevni sobi, sedam za klavir in igram pesem, ki sem jo sama spesnila. Hotela sem postati organistka … nekoč.
Svoji mlajši hčeri sem hotela dati ime KARLA, pa mi niso dovolili in sem črke premešala v Klaro. Pa mi je žal, da ni Karla, po Karlu, po mojem dedku.

Spomnim se babice, do katere sem se vse prej kot lepo obnašala. Joj, vsako jutro sva se prepirali okoli vstajanja, bili sva dva popolnoma različna svetova in nobena od nas se ni pretirano trudila razumeti drugo.
Spomnim se pogleda nanjo, ko je v kuhinji sedela ob oknu in gledala ven. Premišljevala je o dnevih, ki so minili, ena za drugo so umirale njene prijateljice, ostajala je vedno bolj sama. Žal mi je, da je nisem bolj spoznala in žal mi je, da je umrla tako kmalu.

Prišla sta iz Bučke na Dolenjskem, kjer sem bila dvakrat v življenju in ne poznam prav nikogar od svojih. Moje korenine ne segajo prav daleč, to je očitno. In vendar jih potrebujem za svojo zavest o tem kdo sem.

Vem, da je mama po babičini strani veliko živela pri moji babici na Gorenjskem, kjer je vsako pomlad kupila prašiča, ga čez poletje spitala in jeseni zaklala, da so imeli mast, meso. Vem, da je veliko pomagala moji babici - svoji hčeri, ki je bila mojstrska šivilja in ni zmogla svojega dela ter vzgoje šestih otrok. In vem, da se je jezila na mojega dedka, ki je kot cerkveni ključar in organist dosti hodil po vaseh in bil premalo doma. In to je skoraj vse, kar vem o svojih koreninah po mamini strani. No, vsekakor pa sem izjemno ponosna na dedka, ki je pred 2. svet. vojno nosil dolge lase in na babico, ker sta si upala priti z vlakom v Ljubljano, se poročiti v stolnici z dvema naključno izbranima pričama ter se preseliti iz male dolenjske vasi na Gorenjsko.

Pokopana sta na Gorenjskem in imata čudovit razgled na Storžič, ki sem ga v otroštvu s svojega okna vsak dan pozdravljala tudi sama.

Po očetovi strani sem spoznala samo njegovo mamo, oče mu je umrl ko je bil še mali. O njej ne vem skoraj nič, ne o njeni preteklosti, ne o njej kot osebi. Zame je popolna uganka.

Neštetokrat sem si že obljubila, da bom šla na Kosovo iskat njen grob, pa dedkov grob, pa svoje sorodnike, ki jih poznam samo bežno, še to le nekaj. Enkrat bom šla, čeprav niti ne vem kako bom iskala in kje bom iskala. To svojemu očetu najbolj zamerim, to meglo, to skrivnostnost, to nepoznavanje lastnih korenin. Ko ne vem kdo sem, kam spadam, kdo so moji predniki.

Oči in mami …

            in             

Je lahko še kaj hujšega kot NE poznati dva, ki sta me spočela, ki sta skrbela zame prvih 15 let, ki sta mi bila vzor in ki sem ju brezpogojno ljubila?
Trdim in resnično tako čutim, da svoja dva starša ne poznam in ju ne morem karakterno opisati. Zame sta uganki in ko premišljujem o svojih koreninah, o tem, kaj me definira, njiju preskočim. Je to absurdno ali pač normalno? Onadva bi mi morala predati naprej njuno vedenje o svojih prednikih, morala bi mi dati občutek zavedanja kdo in kaj sem, pa mi ga nista dala. Mama mi je sicer pravila o sebi, oče pa mi je popolna neznanka. Nekaj malega sem odkrila ko sem spoznala brata, a to je le kamenček v mozaiku njegovega življenja (ki pa se je dogajal … v Prekmurju. Naključje?).
___________________________________

Tako sem hodila med grobovi, iskala korenine hiše, v katero selim svojo energijo, dušo, svoje misli, in se zavedala, da iščem svoje korenine, da ne vem kam spadam, da nisem ne eno ne drugo. Edina oseba, s katero se lahko identificiram, je moj dedek po mamini strani, pa še njega v resnici poznam zelo malo. Očitno je imel name tako moč, očitno sva si bila energijsko blizu, zato mi je vse, kar me spominja nanj blizu, me privlači in to so pokopališča, orgle, sprehodi v tišino. Baje sva si karakterno podobna. Ima neka tajna veza …

In ta naključja (datumi, šivilja, Prekmurje)… nikoli nisem verjela vanje in dejansko še tisto malo kar verjamem verjamem vedno manj.

Podrla sem steno in združila hišo v eno

Kar nekaj časa sem premišljevala kako naj združim oba dela hiše, ki imata vsak svoj vhod. Da bi podrla eno od sten, za katero sumim, da je nosilna, mi ni dišalo. Debela je 60 cm in ker je na sredini hiše bi tvegala statični dizaster, zato sem iskala drugo rešitev.

Pred kakšnim tednom sva z Mojim pospravljala drugi del hiše in takrat sem naletela na malo sobico (prva slika v postu), zaprto s starimi lesenimi vrati, brez oken. Kar na sredi hiše je. Ko sem si stene ogledala z obeh strani sem ugotovila, da je na eni strani stena itz lesenih desk, na drugi pa iz … iverne plošče (sumim, da so tudi plošče na stropu take). Hmmm … 14 dni sem tako premišljevala ali bi tam naredila prehod ali ne in kako, če bi ga. Prehod bi bil iz kuhinje in vrata prehoda bi se stikala z vrati, ki vodijo na vrt. Prav zoprna situacija. Pa sem optimistično mislila, da bom pač vratno krilo prestavila na drugo stran stene in odpirala na noter. jok brate, pri steni debeline 60 cm pač ne morem kar tako prestavit krila. Je treba še pante in okvir prestavit na drugo stran.

In tako sem se prejšnji vikend odločila, da podrem tisti steni in naredim prehod v hiši in združim oba dela.

Na tej strani je vhod na podstrešje. Na tleh je steptana zemlja, kar me sicer ne moti 8kot mene motijo suhe južine po stenah), mi pa ni ok, da se vhoda na podstrešje ne da zapreti (in da teče voda po dimniku, ki je obdelan z glino). Ko sem razbila del stene mi je postalo jasno, da cele pač ne morem razbit. Prvič ker je ob njej sod z razno kramo, ki jo bom potrebovala pri zamenjavi cevi pri peči in drugič, ker sem ugotovila, da se mi ne da podirati lesene stene, ker sem imela premalo energije, ker je zanjo ena miza, ker … kr ker. 

No, ko sem tako razbila del, ki ni bil pretežak za tisti dan, se je naredil takle prehod:

Na tleh bivše sobe je parket, na tleh bivše predsobe pa beton. Svaka mi čast. Za povrh so vsi trije - zemlja, parket in beton, vrazlične višine in ja, najlažej je vse skupaj zabetonirati (to je bila samo misel).

Ko sem razbiti del stene odstranila in pospravila kramo na kup, sem dobila takle hodnik:

in z druge strani:

Pri slednjem prehodu se moram sklonit kar pomeni, da ni visok niti 180 cm, kaj šele kaj več. Ker bom steno enkrat (ko bom imela dovolj energije) podrla, bom itak podrla celo, zato me tole začasno sklanjanje niti ne skrbi.

Lep hodnik, kajne?  :)  Naslikah se sicer vidijo lunkje v steni, ki jih bo treba poflikati, pa me to niti ne skrbi. Material  - glino za flikanje imam v vedrih, dodam ji slamo in vodo, pustim stati nekaj časa in zaflikam. Simpl k pasulj. 

Roko na srce moja hiša nikoli ne bo dovolj fina za “fine” ljudi, jaz pa se nekako istovetim z njo. Pa ne povem kako. 

Moja Marija - zadnjič

In jo imam. Zahvalit se moram Kseniji (hvala, Ksenija), ker je šla namesto mene na Brezje in kupila prav cortkan kipec Marije. Zdaj pa, mislim, da je čas, da končno zaprem to poglavje “svoje hiše”.

Dotični kip Marije oz. vitrinica, ki je del hiše, in Marijin kip v njej, prav v resnici meni kaj dosti ne pomenita (ne še). Če ju ne bi imela že v hiši si ju sama ne bi omislila. Tako pa … sem ju kupila skupaj s hišo in nekako se mi zdi prav in na prav poseben način cortkano, da ju imam.

Hiša je letnik 1920. V njej je svoj čas živela šivilja, ki je bila znana daleč naokrog in, sklepam po tem, kar sem slišala in kar sem videla pri svoji babici šivilji, ženske so jo imele rade, jo obrajtale in se vsak vikend zvečr zbirale pri njej. Mesec maj - mesec Marijinega čaščenja, je bil pri tej hiši še posebej živ, saj so v vitrinici vsak dan menjale rože, Marijo častile, se ustavljale pri njej, itd.
Čas je tekel, ženska je umrla, lastniki so se zamenjali, Marija pa je ostala. Ko jo je gospa, ki mi je prodala hišo (šiviljina sorodnica) odnesla s seboj in namesto nje postavila kip Jezusa, so bile ženske, ki imajo veliko let vezanih spominov na to vitrinico in tisti kip, žalostne.

Ob vikendih, ko so hitele k maši - peš ali s kolesom, sem videvala njihove poglede, ki so se ustavili v vitrinici in jasno mi je, da jo pogrešajo, da njihov pogled ne najde tistega, kar iščejo. Zato mi je bilo toliko do tega, da v vitrinico postavim Marijin kip. In tako sem v petek v avtu vozila nov kip Marije in kar toplo mi je bilo pri srcu ko sem pomislila na tiste stare ženske, ko bodo ugledale v vitrinici tisto, kar njihov pogled zdaj zaman išče.
Ko sem prišla domov sem takoj nesla kip v vitrinico in prižgala lučko.

Temo je razsvetlila luč. Občutek je bil res prijeten. Na cesti ni nobenih luči, če jaz ugasnem tiste v sobi, je zunaj tema tema in svetloba, ki je prihajala iz vitrinice je bila prav čarobna.

Pustila sem jo prižgano kar celo noč in še noč zatem. In vsak dan sem šla nekajkrat mimo nje. Kar tako, ker je končno tukaj. 

Danes sem sedela na hišnem pragu in mimo je priša starejša gospa. Mislila sem, da bo šla mimo, pa se je približala hiši in stopila po potki proti vitrinici. Ker sem sedela me zaradi grmovja ni mogla videti. Ko je takole stopila do vitrinice in videla Marijo je na njenem obrazu zaigral nasmeh.

V tistem sem jo pozdravila in veselo je odzdravila. Pokazala je na Marijo in rekla, da je spraševala po vasi za kakšnim kipom, pa jih imajo vsi zase in ga ni mogla najti. Povedala sem ji, da je tale Marija z Brezij - brezjanska torej, in da sem prav vesela, da je tukaj. Še kakšno vazo potrebuje in bo skoraj tako kot prej. Vitrinico bom prebarvala v nežno rumeno barvo, da bo bolj lepa, in lička bo gorela vsakič, ko bom tukaj. Odobravajoče se je nasmehnila. Ta Marija ji veliko pomeni, je rekla. Vem, sem ji odvrnila, zato pa je tukaj.

Tako. Če je ne bo kdo ukradel, bo Marija v tej vitrinici do konca mojega življenja (ali do prodaje hiše). Meni je prav in znabiti, da jo celo župnik pride blagoslovit. hja, brezjanska je, to ni kar tako. Starejšim ljudem to ogromno pomeni. Meni … pa mogoče še kdaj bo.