Starševstvo +

Ženskam, ki splavijo, je potem žal. No, moralo bi jim biti žal.

Ali pa tudi ne. In tistim, ki jim ni žal, so egoistične brezčutne prasice,ki so brezvestno umorile človeško bitje.
Pa naj bo tako. In jaz sodim med tiste druge. Meni ni žal. In kakorkoli obrnem me ne peče vest.

Na moji ginekološki kartoteki piše_ dva poroda, dva splava. Sprva mi je bilo nerodno, zdaj mi ni več. Že dolgo ne več. Bila je prava odločitev, takrat. A do tega, da sem šla prvič naredit splav, je bil potreben temeljit preobrat v mojem razmišljanju.

Ko sem prvič ležala v porodnišnici in so v sobo pripeljali mlado žensko, ki je naredila splav, sem jo gledala z zdražanjem v srcu. Pa kako je mogla, kako je ni sram. Me se tukaj trudimo donosit, ležimo po cele dneve, nekatere mesece, da ne splavijo, tale pa gre in zavestno otroka splavi. Nisem razumela, nisem se bila sposobna vživet v njeno situacijo. In verjela sem, da splavijo samo tiste, ki se seksajo nezaščitene in lahkomiselno.

Pri druge nosečnosti sem naprej pomislila na splav. Ne zato, ker te moje ljubice, ki sedaj sedi poleg mene, ne bi hotela imet, način, na kakršen sem zanosila, je bil nasilen in me je kot človeka razvrednotil (ne pa kot žensko, ker ženska - po moškem razmišljanju - je zato, da rojeva). Pa nisem splavila, sem bila mentalno še predaleč od zmožnosti naredit tak korak.

Tretjič sem zanosila … sploh ne vem kako, vem pa s kom. Niti nisem vedela, da sem noseča. Naenkrat me je začel strašno boleti spodnji del trebuha in na pregledu so ugotovili, da se je oplojeno jajčece ugnezdilo v veliko cisto. Ven, vse je moralo ven. Takrat sem se v bolniški sobi še opravičevala sobolnicam, da sem to morla storiti, naslednjič pa se nisem več.

Četrtič sem zanosila ko je počil kondom. Tudi takrat sem vedela s kom, da mi ne bo kdo kaj podtikal.  :)   Najina veza je bila izključno fukveza, vikend paket in ko sem zanosila - v to sem bila prepričana potem, ko sem prišla iz Grčije, v kateri kljub klimatskim spremembam nise mdobila menstruacije - sva bila oba istega mnenja, da bom splavila. Nobeen diskusije ni bilo okoli tega, jaz otroka nisem bila sposobna preživljati, skupaj ne bi živela, zgolj zato pa, ker se je otrok spočel, pa ga nisem bila pripravljena imeti. Danes bi imel kakih 7 let.

Skratka, ko sem šla drugič splavit se nisem več opravičevala nikomur. Sama sem nosila svojo odgovornost in nse nisem niti z nikomer hotela pogovarjati o tem. Spomnim se, da sem zjutraj prišla v bolnico in zvečer na svojo zahtevo odšla domov. Doma sta me čakali hčeri, ki ju nisem hotela peljati k mami ali komu drugemu, ker bi morala razlagati kam grem in zakaj. To je bila moja stvar.
Po nekaj dnevih sem dobila hudo vnetje. Ne vem več zaradi česa, toda v bolnici nisem ostala, ker … ja, moji hčeri sta me doma čakali. S tedanjim ljubimcem sva se potem še videvala, stal mi je ob strani in tudi potem, ko sva se razšla, sva ostala v dobrih odnosih. O “najinem” otroku nisva nikoli govorila. tudi ne vem, če bi imelo smisel govorit. To je bilo, se je zgodilo, sem splavila in konec.

Skratka … moja dva splava sem naredila razumsko in zavedajoč se morebitinih psihičnih posledic. Ko danes včasih pomislim na to vem, da sem naredila prav, saj takrat nikakor ne bi bila sposobna preživeti še enega oz. dva otroka, ker še tema dvema živorojenima včasih nisem imela kaj dat v usta. Ne glede na to, da mali otroci porabijo manj in večji več, si ne predstavljam, da bi sedaj imela tri ali štiri otroke, ki bi jih sama preživljala, ker enostavno nisem sposobna imeti tako velikega stanovanja in plačevati takih enormnih stroškov, kot jih imajo šoloobvezni otroci (hrana, šoslke potrebščine, oblačila, obutev …). Poznam se in vem, da prosjačila ne bi, torej bi se bila prisiljena klonirati, da bi toliko zaslužila. Tega pa nisem sposobna.

In zato … iz tega ven izhaja moje razmišljanje glede družin, v katerih starši nimajo dovolj sredstev za preživetje, ki niso sposobni sami preživet svoje družine, pa vendar delajo otroke kot po tekočem traku. In potem jih ponujajo družbi na ogled s prošnjo za pomoč. Otroci sami ne odločajo ali se bodo rodili ali ne. O tem odločamo  -vsaj v mirnem čas in vsaj večinoma - ženske same.

Ni res, da je vsem ženskam žal, da so splavile. Je pa res, da tiste, ki jim ni žal, nerade o tem govorijo, kajti družba suflira pričakovanje žalosti in kesanja, in tiste, ki tega ne pokažejo, še bolj obsoja.
Ženskam mora biti žal. Mora. In po pravilu prihajajo v javnost samo zgodbe, v katerih jim tudi je žal. Meni pač ni. In bi spet naredila isto, če bi bila v podobni situaciji.

Veste, v četrtek sem bla v Medani. Uf, kako lepo je tam …

… vse je tako spedenano, hiše, vrtovi, vinogradi. Ob vsakem piše od koga je, pa razgled je fenomenalen, kako je lepo …

Tako sem začela pogovor z mojim sosedom, s katerim sva po dolgem času spet pila kavo pri drugem sosedu gostincu. Sosed me je najprej pozorno, potem pa vedno bolj zasanjano poslušal ter končno …
Ja, Medana. Pred leti, torej, ko sem imel kakih 21 let - ja, to je bilo pred pol stoletja, ne pa pred leti, ker ima zdaj skoraj 70 let - sem imel tam punco. Delal sem tam, blizu Šempetra, pa sva se tkole mal gledala, en dan, pa drug dan, potem sva kar skupaj prišla. In potem je prišla še k meni v Ljubljano. Ampak takrat sem bil mlad, niti avta nisem imel in je najina zaljubljenost spuhtela. Nisva mogla bit skupaj, ni šlo. Ja, tam dol v Medani je res lepo …

In ga gledam in premišljujem … Kdaj dobi človek pravico do spominjanja? No, do takšnega spominjanja, da se spominja svojih nekdanjih zaljubljenosti, simpatij, seksov na poti iz kraja A v kraj B, ukradenih poljubov, skoka v posteljo s prijateljevo … Stop! Gremo nazaj. Torej, kdaj dobi človek pravico do tovrstnega spominanja.

…recimo, ko se z Mojim peljeva mimo gozdov, po katerih sem se potikala s svojimi tipi, bodisi v avtu ali peš, pa mu rečem, da sem na tisti jasi, pa na oni potki, pa tamle je stal včasih kozolec  :)  in mi odvrne, da kako se jaz spomnim samih takih stvari. Samo kje sem in s kom sem, kot da ni nič drugega za spominjanje. In jaz se namrdnem. Seveda je, ampak o tistih spominih lahko govorim tudi na Oprah Showu, o teh socalled intimnih spominih pa nimam s kom govorit. No, lahko govorim s sosedom ob kavi, ampak to ni to. In ko grem po Planini in se spomnim kako sem z .. ah ja, njim … v tisti podzemni garaži in je pripeljal avto in sem zletela s havbe  dol napol gola …  :)  jebiga, tudi take spomine imam. V bistvu imam takih spominov a lot, samo nimam pravice do njih, torej, nimam pravice govorit o njih. A glede na to, kaj me uči sosed s častitljivimi sedmimi križi na hrbtu, so to spomini, ki so na starost najbolj pomembni, ob katerih zaigra srce, se razjasni obraz in … ja, spomnim se, kako sva z njim, ki mi je bil tako zelo pri srcu, tam poleg letališča v koruzi in se je mimo pripeljal kolesar … sredi noči WTF? To so spomini, ki jih nosim na svoji srčni strani, ker so povezani z ljudmi, ki so mi bili zelo blizu, za katere bi v točno določenem trenutku dala tudi življenje (hvala bogu tega nihče od njih ni nikoli zahteval).

Sosed je star in 9 let vdovec. Za seboj ima 25 let - po njegovih besedah - sanjskega zakona in ne mine dan, da ne bi nesel ženi na grob rože in svečo. Ima pa tudi novo partnerko, ki ga ima rada, vendar ne živita skupaj. Ne more, zanj je bila njegova žena alfa in omega. Take sreče, pravi, ne bo več doživel, nova partnerka pa je človek, ki skrbi zanj, ki ga pokliče, pride k njemu in ga razvedri, ni pa na njegovi srčni strani.
Tako skoraj vsako jutro sediva ob kavi in obujava spomine na njegove mladostne ljubezni, sekse v kombiju, ki se jih spomni do potankosti - s kombijem, v katerem je imel jogi, se je vozil po celi Jugi in točno ve kje je pobral kakšno ljubico, kakšna je bila in kako sta se mečkala.  :)   Pa tudi tukajšnje, zdaj že stare gospe, ima v spominih in včasih ko kakšno vidim in se spomnim na njegovo pripovedovanje si mislim “pa njeni otroci in mož vejo kako poskočna je bila njihova mama in njegova žena v mladih letih?   :)   Jaz vem.    :)    

Torej, kdaj dobi človek pravico do tovrstnega spominjanja? Kar se mene tiče, se že zdaj počutim tolk staro, da se z nostalgijo spomnim oneta, ki je sosedu ukradel lestev in sredi noči splezal v mojo sobo in potem, ko sem ga nagnala ven, ker sploh ni bil moj tip, še manj da bi mi bil všeč, pocufal in zmečkal vse okenske rože. Ali pa moj prvi, ki se je z motorjem pripeljal mimo, potrobil, nato pa počakal na koncu ulice, da sem po prstih skrivaj smuknila iz hiše in sva se odpeljala nekam na samo. Ali pa ko sem se pri svojih 14 letih s fantom prvič pljubila, ko me je porinil med vrata in zažvalil, jaz pa sem bila skoraj za celo glavo večja od njega …   :)   In če grem še dlje v preteklost, ko semv mali šoli s svojim kao prvim fantom spala na isti ležalki. A to niso samo spomini.
Točno se spomnm detajlov, ki sodijo zraven in ki osmislijo celo sliko. Tisto vrtec v Štepanjci, leseni ležalniki, na mojem je bil znakec polža z rdečo hišico, pa Sandi s kot oglje črnimi lasmi, jaz v rdečih žabah, bila je zima in prišli smo s sankanja, klicali smo si Lahko noč in midva sva dala ležalki skupaj in se pokrila z eno prevleko, jaz pa sem važno rekla Lahko noč otroci!. Torej … detajli, ki poživijo spomine, ki jih v bistvu pripoveodalcu oživijo in se mu zdi, kot da stopi vanje in JE tam, v njih, v tistem času, tako kot je bil.

Kdaj dobi človek pravico do teh spominov? In komu jih lahko pripoveduje? Partnerju, otrokom, prijateljem, naključnim kofetkarjem? Jaz jih kar vsem. 

Na svetu obstajata samo dva človeka, ki me kličeta … mami

Fascinantno, res. Pa dolgo sploh nisem bila pozorna na to. Mislim na to, da se, ko tamali in taveliki pišem Sms, podpišem z MAMI. In ko jima pošiljam mail, jima napišem Lp, MAMI. Ne Katarina ali katkasulatka ali kaj drugega, MAMI. Besede, ki pove vse o naši povezavi, tako psihični kot fizični (čeravno ni nujno, da sem fizično njuna mama, ker starš ni enako roditelj in jaz nisem nič odpisala ob njunih rojstvih in ju mogoče tudi niso potegnili iz mojega trebuha - moj ex bo več vedel o tem, on je bil zraven).

Skratka … zadnje čase prihajamo v fazo sms-jev in e-mailov in drugih podobnih stvari, kot npr. sms-ji z najdi.si, ko mi tamala sporoča tole:

ej mami men je ena glupa šica uzela mobi kt s me klicala

Ja, razumem. Popolnoma. Mami, torej jaz, bo morala jutri v šolo naredit kažin, ker ji je šica (zdaj, če je glupa ali ne bom videla jutri, ampak ne dvomim v objektivno presojo moje tamala) vzela mobi, ko sem jo jaz, torej, mami, klicala. Sej, če bi jo klical kdo drug potem naj ji ga vzame, ampak da ji ga vzame, ko jo kliče mami, in mami jo kliče samo kadar je nujno - in nujno je bilo, kajti sporočit sem ji morala, da gresta s taveliko danes v cirkus z njunim očetom. Kaj se pa to pravi, jemat otroku mobi.  :)   

Pa, recimo, tale:

Alo, mami, jz sm u SOL!!

Danes, ko sem klicala taveliko, da ji takisto sporočim, da gresta gledat kemeLe in Lame. Potem mi je svanulo, da imajo mulci prvi službeni dan. Opa …  

Pa tale:

mami, dei reč … d nei lpopumete ne p tk kokr ie zei d po smeti se ukol!!!!!!

WTF??? Ja, sem dojela, tožibaba. Tavelika ni pometla tko lepo, kot je želela tamala, ki je morala pomit po tleh in … joooo, a me lahko ne gnjavite s temi sms-ji med službo. No ja, pa sej zdaj imata tudi sami službo po 10 ur/dan in bo dopoldan mir. Dokler me spet me bo poklicala kakšna šica, da je ena od njiju padla v nezavest in bom na vrat na nos letela v Kranj.

Je zanimivo, vsekakor nekaj novega to, da se zdaj, ko sta tako veliki in si dopisujemo z sms-ji in emaili, podpisujem z MAMI, ne z Katarina. In ko kličem v šolo rečem, da kliče MAMI od tamale ali tavelike, tainta razred, redkokdaj se predstavim kot Katarina. Mami je ena - očitno, pa čeprav je lahko tudi drugače (en roditelj, drug starš, dve mami, npr.). In ko jima včasih pustim zjutraj listek z navodili, kaj naj naredita, ko prideta domov …

Tukaj imata 10 eur. V trgovini kupita kruh, 2 l mleka, sirni namaz in hrenovke. Pospravita perilo in pometita stanovanje.
Lp, mami 

Samo njima se tako podpisujem in samo onidve me ne naslavljata s Katarina, temveč z MAMI - ena od mojih vlog, zanju pa, kar se tiče mene kot osebe, edina. Še nekaj let.

lp,

MAMI

P.S.:
Moj oče je mojo mamo naslavljal z MAMI (še zdaj je tako). Čudno mi je bilo. In tudi zdaj, ko sem odrasla, mi je čudno. Ženska ni samo mama, je tudi prijateljica, ljubica, sodelavka, ipd. Mami je samo ena od vlog, za otroke resda edina, toda da oče kliče mamo MAMI … neee, mene ne. Tudi jaz si ne predstavljam, da bi me Moj klical tako ali da bi jaz njega klicala OČI, če bi, recimo, imela skupnega otroka.

Življenje mojega bloga

… oz. kaj se dogaja s posti, ki jih objavljam. Osredotočila se bom na poste, ki govorijo o Mojem, mojih hčerah, moji primarni družini.
Ni res, da mojega bloga ne bere moja družina. Je res, da ga ne berejo redno in vse po vrsti in da moj blog NI njihovo posvečeno branje. Moj in moji hčeri bereta tisto, kar jim rečem naj preberejo, pa tisto, kar vejo, da bom napisala, pa mogoče … sem prepričana, da ne … tisto, kar nima veze z njimi. In ponavadi gre takole:

Ko se pri nas dogaja kaj izredno napetega ali ko imamo situacijo, ki ni vsakdanja, ali ko se mi zgodi kaj, kar me zelo očitno prizadane (tako ali drugače), vsi vpleteni vejo, da bom o tem pisala. Slej ko prej. Recimo o Emo look-u. Ali o kraji. Ali, še prej, o vdihavanju plina v osnovni šoli. In dejstvo, da bom o tem pisala, sploh ni problem. V bistvu ni problem popolnoma nič, kajti skozi moje pisanje hčeri vidita kako razmišljam, kako čutim, kako se me je dotaknilo, me boli, sem zagrenjena ali sem ponosna, da sta storili tako kot sta. Resda je bilo prvič malo šokantno, ko so jima v šoli prijatelji rekli, da so videli, kaj je njuna mama napisala (in roko na srce bolj malo njunih vrstnikov bere moj blog), a hčeri sta hitro zavzeli po mojem mnenju pravilno pozicijo: In? Mogoče kaj ni res? Se je kaj zlagala?

Pišem tudi o tem, kako ponosna sem nanju. In kako rada ju imam. In ko to bereta sta ponosni tudi sami, kajti če mama o tem piše in če o tem javno govori tudi potem, ko sta me prizadeli, potem ju imam res rada. In res ju imam. Edino, kar sta mi prepovedali je, da ne smem uporabljati njunih imen in ne smem objavljati njunih novejših slik. Vsaj ne slik, ki jih ne bi onidve odobrili, ker ipak imata obe svojo int. stran, na kateri objavljata svoje slike in če jih lahko onidve … no, dejstvo je, da morata biti na slikah lepi. A ker jaz nimam nobene potrebe po objavljanju njunih slik, jih pač ne objavljam. Imena pa … tamala je tamala, tavelika pa … tavelika, jasno.
Jasno je, da sta izjemno ponosni, kadar kdo od njunih prijateljev prebere kako pametni in lepi in sploh in on sta. Pa kadar jima kdo javi, da ga je njuna mama nasmejala do solz … prosim lepo, vse vzamem kot kompliment.
Torej … moji hčeri nimata popolnoma nič proti temu, da pišem o tem kaj se dogaja, radi pa sta o novem postu na njuno temo obveščeni in včasih si vzameta celo pravico do popravkov.  

Moj …  o njem in najini zvezi lahko pišem dan in noč. Tako dobro kot slabo, tako resne odločitve o končanju najine zveze kot grizenje v jezik, ko ne mislim več tako, so del mojega življenja. Kakorkoli se obrnem, mi je pisan na kožo, z njim mi je krasno, kadar sem sproščena in kadar ne mislim … jap, na tiste male stvari, ki me od časa do časa najedajo u zdrav mozak. Ampak s pomočjo bloga se tudi to počasi izboljšuje.
Hmmm … o njem ponavadi pišem slabo. Ti posti, v katerih pišem o njem, so pravzaprav namenjeni njemu in so kot klic v sili “Alo, jemlji me resno, res mi ni ok, počutim se nesrečno, na živce mi gre tointo, rada bi tako, nočem več tako, dost maaaam”. In on to ve. Sicer je trajalo nekaj časa, da je to ugotovil, toda zdaj to ve in moram priznati, da se zadnje čase obnaša zelo drugače. Bi rekla, da tako, kot si želim, da bi se obnašal vedno. In celo načrtuje prihodnost in postavlja si cilje in mi dokazuje, da misli resno. In jaz … sem vesela.  :)  Kaj bi drugega. Čeravno je bilo na začetku branja mojih postov veliko vpitja in metanja telefona ob steno, sva zdaj razčistila, da ubesedim samo tisto, kar mu ne morem dopovedat oz. za kar imam občutek, da me ne sliši, noče razumet. Zato pa je večino postov o njem negativnih, ker pozitivne stvari itak takoj zašteka.  Po moje no.  

Moja primarna družina … nevrendingstori. O sestrah ne pišem. Razen o našem otroštvu, če že moram. Sta rekli, da nočeta bit v mojih postih in spoštujem njuno zahtevo. Mama in oče … žalibog, dva padla bogova, s katerima imam še dosti neporavnanih računov, pa nemata pravo na glasanje. O njima najbrž nikoli ne bom nikoli nehala pisat, ker sta neločljivo povezana z velikim kosom mojega življenja in sta “odgovorna” za marsikaj. Vendar pa ni res, da z njima ne komuniciram, saj je mama nekaj dni nazaj sedela v moji kuhinji in sva debatirali o oknih, ki jih bo kupila. Nisva pa prijateljici.

Moj ex … on pa sploh nima o čem odločat. Prav zdaj sem namreč v mudu, da ga z golima rokama zadavim. In tudi to je moje življenje, gor in dol, in drugo, kot da ga sprejemam takega kot je, mi pač ne preostane. Lahko pa se, seveda, sekiram do nezavesti.

Moji prijatelji … berejo. Če kdaj koga omenim, pa četudi ga skrijem, se prepozna in me navadno pohvali. Nimam nobenega namena nikogar pljuvat, na nikogar metat slabo luč. Pišem o dogodkih, o življenjskih situacijah, ki pa se vse meni pač ne zgodijo, se pa komu od mojih bližnjih, pri čemer pa akteriji sami niso pomembni, pomemben je dogodek kot tak. Zato ni imen, krajev in drugih podatkov.

Moj blog torej živi svoje življenje neodvisno od mene. Ne vem, kaj se dogaja s posti, ki zaokrožijo po netu, ne vem kakšna je struktura bralcev, vem pa, kako nastajajo zapisi o moji družini in izredno me veseli, da mi tisti trije, ki jih imam daleč najraje, dovolijo pisat o njih, me vzpodbujajo (mami, dej napiš kako sem si dala pirs v ustnico) oz. me ne cenzurirajo (nimam nič proti, da pišeš o nama, samo napiši, da je to tvoj vidik situacije, ne najin. Jaz bom pa enkrat napisal moj vidik). Javol, dragi družinski člani.

Vi pa … tolk, da ne veste.     :)     :)      (stavek, ki ga je včasih uporabljala moja tamala namesto stavka Tolk, da veste.)

Kaj pomeni “predelati travmo”?

Ne vem, priznam, ker sem do sedaj mislila, da sem jaz svoje predelala, zdaj pa vidim - torej berem - da jih nisem. Jaz osebno jih nisem, pravijo tisti, ki me ne-poznajo. Ok, potem pa … kaj pomeni predelati travmo?

Ta vikend sem se totalno zamorila. Tako zelo zamorjena, zavestno vržena v luknjo negativne energije in lastnih občutkov (po moje predelanih, po njihovo nepredalnih) posilstva, nisem bila že vrsto let. Vzrok za sproščanje občutkov, ki sicer niso zaprti in skriti, ne čutim pa jih konstantno v sebi, se nahaja v dveh knjigah, eno sem že predstavila “Ženska v Berlinu”, drugo sem pojedla včeraj, “Kot da me ni”. Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem - S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?

Ves vikend sem bila bolj ko ne v solzah. Moj je prišel v petek pozno zvečer in me stiskal k sebi, medtem ko sem mu jaz med podrhtavanjem pripovedovala o svojih občutkih in o podrobnostih svojega posilstva. Kot da tega še nikoli prej ne bi slišal, kot da ne bi vedel, kako globoko se mi je vsidrala v dušo ta izkušnja in …
Mene ni sram “mojega” posilstva, za razliko od S. in Anonimne, se jaz nikoli nisem umivala do krvi, nisem s sebe spirala nevidno umazanijo, s katero me je umazal in za vedno zaznamoval moj posiljevalec. Vsaj ne spomnim se, da bi se kdaj umivala, sem se pa zavestno odločila za posiljevanje potem, ko sama nisem bila sposobna predelati svojih občutkov in spominov, moj dotedaj znan svet pa je bil eno samo zanikanje in, če že, prelaganje krivde  - kdo je kriv za posilstvo? name (sama si kriva, sama si šla z njim, zakaj nisi šla peš domov, zakaj ga nisi udarila, zakaj si trmarila, zakaj …). To sem osupljujoče precizno prevzela od njih in si vsadila v zavest - samoobtoževanje (jaz sem kriva, nisem šla ven, zakaj sem šla z njim, morala bi vedeti, …)

Sem otopela? Nisem, sem pa odrezala okuženo rano in z njo del sebe, nemara tisti del, ki nosi občutek nedotakljivosti telesa in intimnosti spolnega odnosa. Zame ne telo ne seks nista sveta in “stvar dveh”. Razumem, da  drugim to pomeni točno to - intimo dveh, vendar tega sama ne občutim. Moje lastništvo nad mojim telesom ne obstaja.
j nuJe to okvarjen del mene? Ali je to zgolj posledica preživetja, eden od načinov predelave travme.
Zdi se mi, da je ta način preživetja zelo podoben neki drugi travmi, ki sem jo doživela pri 12 letih, ko me je ugriznil velik pes. Mimo njega sem hodila vsakič, ko sva šla z dedkom na sprehod in kasneje, ko sem se vozila po vasi, sem se vedno ustavila ob ograji in ga božala. Bil je tako prijazen pes, velik Lessie. In nekega dne, ko sem ga božala in mu prijazno prigovarjala, je obrnil glavo in me ugriznil v kazale leve roke. Kar tako, znenada. Zagrabil ga je z zobmi in na silo sem mu ga potegnila iz gobca. Nisem mu naredila nič posebnega, vedno sem ga božala po vrhu glave, samo malo, toliko, kot sem dosegla.
Dolgo časa sem imela obvezan prst. In mimo tistega vrta tudi nisem šla več. Vmes so psa uspavali, bojda. Kakorkoli … Od takrat dalje velikih psov praviloma ne božam več. Niti nočem imeti velikega psa doma. Še svojega psa, ko sem ga imela, nisem božala okoli gobca. V sebi nosim zavedanje, da je žival nepredvidljiva in naj ji ne zaupam. Nobeni. A najprej to velja za velike pse. Saj ne, da bi tekla pred njimi ali odrevenela ali se jih prav res bala, le velikega psa nočem imet in ne božam jih.

Torej … kaj pomeni “predelati travmo”? Pomeni to to, da se po posilstvu ženska vrne domov, se umije in sama pri sebi zaključi, da ni bilo nič takega, ker je vendar živa in nepoškodovana?
Ali je to to, da se ti zgodi pomor družine, ti pa o tem ne spregovoriš, ker bi rad čimprej pozabil?
Ali pa je mogoče to to, da o dogodku govoriš, da greš v podrobnosti, da razgališ svoje občutke, doživljanje, strahove, morebiti olajšanje?
Ali pa je to čisto nekaj drugega. Ne vem kaj pomeni “predelati travmo” za druge, zame to vsekakor pomeni, da lahko o dogodku govorim brez zavor, izmikanja pogleda in da lahko odgovarjam na vprašanja, četudi gredo “intimno” v podrobnosti.

Sama sem prepričana, da sem svoje travme (vse po vrsti) predelala. Zavedam pa se, da jih ne bom nikoli pozabila. Na mojem duševnem telesu je kar nekaj globokih ran. Zame so enake tem, ki jih imam po fizičnem telesu. In kakor vsak večer, med tuširanjem pobožam trebuh in ob pogledu na brazgotino carskega reza pomislim na dva poroda in vse, kar jima je sledilo, tako bom takrat, ko bosta moji hčeri pričeli zvečer hodit ven in ju bom čakala do prihoda domov, pobožala svojo mentalno rano, ki je nastala ob posilstvu, in pomislila na to, da sem lahko pomirjena, ker sem hčerama predala naprej svojo izkušnjo in naredila povezavo, preko katere mi bosta lahko zaupali če se jima bo zgodilo karkoli temu podobnega oz. če bosta občutili karkoli, kar bo podobno mojim občutkom takrat.

Preveč govorim … in razmišljam … zato pa ne travmiram  

Travma:   - po Velikem slovarju tujk (Cankarjeva založba, str. 1180)
1. rana ali telesna poškodba, nastala zaradi zunanjih vzrokov (npr. udarca, opeklin)
2. duševni pretres ob kakem hudem doživetju (psihična …)
3. zelo hudo, težko doživetje

Sem na dobri poti do burn out - a

Oz. pregorelosti, po domače rečeno.

Danes sem si vzela čas in šla k zdravniku. V predelu žličke me že nekaj časa zelo boli, jemlje mi dah, tečna sem in napeta, non stop premišljujem kaj vse moram naredit in kam moram it (ne uporabljam Akte - nisem pristaš pisanja). In odkar sem v službi prevzela še naročila in planiranje montaž se počasi … počasi pogrezam.

Pred dvemi leti sem se prvič sesedla. Takle čas je bilo, ko sem padla z gradbenega odra oz. se je le-ta prevrnil, pa nisem mogla niti en dan ležati doma, temveč me je bivši šef prišel iskat in me vozil po gradbiščih. Bila sem skurjena in skurilo me je 6 mesecev konstantnih 10 -12 ur dela na dan, računanja, premišljevanja, planiranja, razporejanja, skratka sesul se mi je ves sistem. Ko sem potem ostala doma na dopustu sploh nisem bila sposobna it nazaj v službo. Sovražila (to besedo zelo redko uporabljam) sem vse, kar je bilo kakorkoli povezano s službo, pa vendar sem morala preživeti družino in sem bila prisiljena ne počivati, temveč iskati novo službo in delati.

Ko sem tako lansko leto dobla tole službo, sem si obljubila (ne prisegla in ne zaklela), da se ne bom več naprezala, da ne bom več padal v vrtinec stresa, da ne bom nosila službe domov, skratka, da bom v službi 8 ur na dan in gotovo. In mi je uspevalo. Šef poleg mene je sicer bil ves nanervan, s polno glavo nekih podatkov, živčno je hodil okoli in dvakrat zaradi stresa že obležal, jaz pa sem terala svoj tempo, počasi, lagano.
Roko na srce organizaciaj v našem podjetju ni ravno na nivoju (bila). Mene osebno je najbolj nerviralo to, da nihče prav dobro ni vedel kaj je vplačano, kaj se mora naročit, kdaj bo za koga montaža … Smo podjetje, ki konstantno rase, ima vedno več prometa, je vedno bolj razpoznavno, zato “organizacija”, ki je sicer nekako delovala pri 100 strankah na leto, pri 1000 + ne deluje več. In nekdo se mora sesut. Pa se je najprej šef. Potem sva dokončno dorekla, da prevzamem organizacijo in vodenj podjetja jaz. Ker znam, ker sem organizirana, ker mi ni težko, ker … ker koneckoncev potrebujem višjo plačo, da bom lahko hčerama kupila dostojna zimska oblačila in drugo leto zamenjala strop v hiši. Ampak cena za to povišico in za to, da se šef ne bo več hodil koli kot živčna razvalina pa je moje zdravje. In ta cena je absolutno previsoka.

Kakšen mesec in pol zdaj vodim naročila in plan montaž (tisti, ki niste v tem fohu najbrž sploh ne veste koliko dela je s tem), poleg vse druge papirologije, ki jo zahteva podjetje (in plač in zaposlovanje novih tujcev). Na začetku je še bilo ok, nisem se pač za nič žrla, želodec me je bolel enkrat ali dvakrat, zdaj pa me je zagrabilo. Vnela se mi je želodčna sluznica, pa žlička, pa počutim se raztreščeno na tisoč kosov in ne dohajam sama sebe. Seveda navzven funkcioniram dokaj normalno - razen tega, da sem v službi razdražljiva in da spet hodim občasno potem, ko pridem domov, ležat (dvakrat na teden, recimo), ampak navznoter se mi kuha. Ne najdem obstanka. Kot stroj meljem meljem meljem in ne znam odklopit, še v polsnu kombiniram montaže, premišljujem ali sem vse naročila ali je bla stranka obveščena, kdaj bom naredila prevzeme računov, za koga moram naredit novo pogodbo, itd.

Zato sem šla danes k zdravnici, da me pripravi na možno pregorelost, da že v štartu poskusiva to stanje zatret oz. vsaj upočasnit, dokler ne najdem primernega ventila oz. preusmeritve. Moj mi je predlagal banminton, ker ve, da športa sicer ne maram. Sliši se sprejemljivo, naslednji teden bova začela. Dve uri na teden in če mi bo uspelo, da se bom s skakanjem in lovljenjem žogice (al kaj je že tista reč) zamotila do te mere, da bom izklopila službo, potem znabiti, da se bm celo izognila burn out-u in splavala iz zdajšnje krize. V nasprotnem primeru bm najbrž terala in terala do onemoglosti, potem pa dala odpoved, se preselila v Ljutomer in začela od začetka. Ampak to je najbolj črn scenarij, ki si ga nihče (niti jaz, čeravno si to vse res želim … čez leto ali dve) ne želi uresničit zdaj.

Kakorkoli … danes grem v Medano prepevat - to mi je všeč in me sprošča, potem pa do nedelje zvečer v Ljutomer. Držim pesti zase. 

Strenirali so me, da pričakujem negativne kritike, na pohvale pa ne znam primerno reagirati

To ej eno od dejstev mojega otroštva, adolescence in končno odraslega življenja. Še kakšni dve leti nazaj se o tem sploh ne bi znala pogovarjati, ker niti nisem vedela kaj točno pomeni, ko te kdo pohvali in misli resno, danes pa … imam za sabo kar nekaj pohval ljudi, za katere vem, da mislijo resno, jaz pa na njih ne vem, če sem pravilno - pozitivno, pričakovano, reagirala. Ponavadi rečem nekaj v stilu “dej nehi se zezat, tako dobro pa res ni” ali “ne delaj se norca iz mene, vem, da ne misliš resno” ali “saj sploh in nič posebnega”. Pa vem, da je, ker sem se trudila, ker sem dosegla nekaj, kar kdo drug ne upa doseč ali niti ne upa sanjati o tem. A ne znam reagirati an pohvalo. Ne znam (in zato tudi tukaj, na blogu, pričakujem negativen komentarje, nanje se znam odzivat, na pozitivne pa … ponavadi ne odgovarjam, ker ne vem, kaj naj odgovorim).

Da ne bo nikoli nič iz mene je bilo sporočilo, ki mi je bilo najbrž položeno v zibko. Zanimivo je, da je tudi moja mama dobila tako sporočilo v svojo zibko, pa ji je vendarle uspelo marsikaj, le boriti se je morala toliko bolj zagrizeno in neutrašno. In potem jaz … ne bom delala primerjave med njenim in mojim “bojem”, ker niti ona ni  verjela vame in obupala, ko sem hotela postati čistilka.
Od vedno poslušam, da so moje ideje neumne, da s takim razmišljanjem ne bom daleč prišla, da se moram lepše obnašat, da ne smem z glavo skozi zid …
V večerno šolo bi šla? To ni zate.
Ločila bi se? Nisi sposobna sama živet.
To bi študirala? Ne boš dobila službe.
Sama bi šla s hčerama na morje? Ne bo ti uspelo.
Hčeri učiš kuhati pri teh letih? Čisto narobe vzgajaš.
Fax bi končala? Pa kaj ti bo, sej nisi sposobna.
Blog bi pisala? Sej nisi sposobna.
Društvo boš ustanovila? Sej ti ne bo uspelo.
Kupuješ hišo? Tole staro bajto? Nisi normalna.
Preselila bi se in hčeri dala v internat? Nisi sposobna tega speljat.
itd.

Je ni stvari, ki je kdo, vsaj dva ali trije, ne bi spljuvali. Od tega, da sem samo naivna, do tega, da sem čisto premaknjena, da sanjarim, da imam nemogoče cilje. In tako leta in leta in leta in leta … Karkoli sem si zamislila, je sledil negativen odziv, če je kdo kdaj kaj pripomnil je bilo skoraj vedno v smislu, da sem neumna, da nisem sposobna, da ne znam, da …

Pa ja, seveda. Saj tudi dreves ne znam žagat, pa se jih bom naučila. Čeprav … zdaj vsi dvomijo o tem, da sem sploh sposobna kupit pravo žago, nato bodo dvomili v to, da sem jo sploh sposobna držat in na koncu se bodo posmehovali mojemu žaganju. Ko bom pa na koncu vse požagala in uresničila svoj cilj … me pa ne bo nihče od kritizerjev pohvalil. Ne bo vredno, pardon, to ni njihova naloga.  - Tovrstno obnašanje najbrž doživlja veliko ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in počnejo stvari, ki jih vsaj navidez niso sposoni počet. Oz. se tovrstno odzivajo ljudje, ki so nevoščljivi in ne prenesejo, da tudi komu drugemu kaj uspe, da je sposobne in celo boljši od njih samih.

Torej … na negativno kritiko sem bolj ko ne pripravljena in odporna. niti v službi ne pričakujem, da me bo šef pohvalil ali da bo stranka post festum poklicala in pohvalila delo. pričakujem pripombe, opozorila kaj ni prav in ok, pa kja ib lahko bilo boljše … in ko me kdo dejansko pohvali odreagiram precej surovo v stilu “dej ne zafrkavaj se” ali “ne delaj se norca iz mene, bodi raje tiho” ali “raje mi naravnost povej, da ni ok”. Še bolj vsakdanji je odgovor, da itak nisem naredialnič posebnega, da je to čisto normalno in da to pač znam. Enostavno en znam sprejeti pohvale, niti ne grem tako daleč, da bi se poglobila v to ali človek misli resno ali je samo ciničen. Vse po vrsti odbijem in s tem najverjetneje naredim strašno škodo tistim, ki jim je mar zame in ki se iskreno veselijo mojih uspehov, dosegov, znanja. Se na tem mestu vsem tem ljudem opravičujem, ni nalašč, le reagirati ne znam primerno.

Skratka … perfektno sem natrenirana, da odbijam negativne komentarje. Če samo zaslutim, da je negativen, ga z vso silo odbijem, ne glede na to, da mogoče sploh ni tako negativen. Reakcija je avtomatska in znabiti za marsikoga šokantna. Je to moj namen? V to se ne poglabljam. Življenje me je streniralo, da stojim sama na svojih nogah in odbijam negativne svari okoli sebe. Seveda je moj manjko, da se pohvale ne znam iskreno veseliti (le redko se me kakšna resnično dotakne - recimo pohvala mojih profesorjev za delo na področju enostarševstva je ena takih), znam pa sijajno zabiti vsakega, ki samo poskusi biti nesramen. Tako je, to je destvo.

p.s.: Še nekaj je. Ko mi kdo reče, da mi kaj ne bo uspelo - in če je takih “ne bo ti uspelo” veliko, potem mi bo uspelo, če ne zaradi česa drugega, zaradi principa. Ker je tisti rekel, da mi ne bo. To lahko prevedem tudi v to, da bolj ko me tlačijo, bolj ko mi sesuvajo sanje, bolj ko mi govorijo, da so miji načrti brez pomena, bolj sem uporna, več energije imam in če slučajno podvomim v kakšen svoj cilj sem potem tekoj in še toliko bolj prepričana, da je pravi. Da sem na pravi poti mi govorijo ravno ti stavki - Ne bo ti uspelo, nimaš pojma, tole je eno sranje, sploh ne znaš, delaš bedarije, nisi sposobna, … 

Ko ugotoviš, da si seksualno totalno zamorjen

Je že nekaj časa nazaj, odkar sem vsa šokirana Mojemu med solzami razlagala, da ne spravim glasu iz sebe in da sploh več ne znam seksat … naravno, spontano, brez strahu, da me kdo sliši ali da me bo kdo post festum grdo gledal izpod čela, ko bom šla mimo njega. Tisti trenutek je bil prav res srhljiv … on na meni, jaz v solzah z zadrgnjenim glasom, on šokiran, jaz v momentu popolne nemoči …

Od vedno sem med seksom glasna. No, ne derem se ravno kot bi me kdo klal, toda spontano sem glasna. Pač sliši se me in mene zaradi tega nikoli ni bilo sram oz. mi nikoli ni bilo nerodno. Daleč od tega, da bi to prikrivala ali se delala, da znam bit tiho kot miška in ne pisnit niti takrat, ko doživljam orgazem. Obratno … kar mi srce (in prostorske zmožnosti) da, sem spontana. Če mi je da se smejem, se smejem, če mi je da se jočem, jočem, če mi je da me moški nabija mu to rečem in pri tem uživam z vsakim koščkom svojega telesa. Spet. Zdaj spet. A zadnja štiri leta sem se pač tako zamorila, da nisem bila tistega dne, ko sva se z Mojim znašla sama v hiši, sposobna niti vzdihnit polglasno, kaj šele zavpit ali zarenčat. Sama sebe sem se ustrašila in noben od naju sprva ni mogel verjeti, da res več ne znam, da ne zmorem, da se je vame vcepil strah “tiho bodi, da naju tamali ne slišita” in “psssst, sosedje so doma”. Vsemu in vsakomur se moram prilagajat in tako ubijam samo sebe. Jaz pač nisem človek, ki bi užival v tihem počasnem seksu … o maj god, a lahko ne. To kvačkarijo mirne duše prepuščam tistim, ki jim to paše.

Že dolgo je od tega, ko mi je prijateljica govorila o tem, kako se je navadila seksati potihem. Da ji v bistvu seks v čisti tišini bolj paše, ji da več energije in da doživi boljše in močnejše orgazme. Najprej sem jo nekaj časa bedasto gledala, potem pa doma Mojemu povedala kaj mi je rekla. In sva poskusila. V čisti tišini. Počasi, tiho, mirno, vbodi na nekaj sekund … kaj bom jutri kuhala za kosilo … joj, pisano perilo moram dat za prat … hmm, v tistem kotu se spet pojavlja plesen … Ej, a lahko bolj hitro, ker tole ni ničemur podobno.
Moji prijateljici vsekakor privoščim tihe in magične užitke (je res, da ena hčera spi z njima v sobi, druga pa v sobi poleg in ja, morata bit res čisto čisto tiho), jaz pač ne morem ležat na pol mrtva na postelji, medtem ko 100 kg težko telo zabija vame. In ni šans, da bi verjela v magičnost igranja mrtve ribe, zadrževanje vzdihov in ne-dihanja ob tem, ko sediš na moškem in se sunkovito premikaš in krožiš in …

V teh šestih letih, kar sva z Mojim pod isto streho z mojima hčerama sem se dejansko seksualno popolnoma zamorila. Ne samo, da sem “pozabila” spontano vzdihovat, kričat, izživljat svojo energijo, vpit med orgazmom in grdo govorit, pozabila sem kako je biti JAZ, se ne bat da bo kdo slišat, se ne brigat da bo kdo videl, se ne obremenjevat s tem, da bo kdo kaj rekel in ne tečt v kopalnico, da me ne bo kdo videl (ali se zvirat po kopalnici in tvegat izpah kolka in zvin gležnja in, še huje, prebito ustnico).
Fak … sploh ne morem verjet, da življenje v malem stanovanju v bloku in z otroci lahko tako … ubije seksualno spontanost. Spomnim se in jasno se vidim pred seboj v trenutkih, ko leži na meni in prodira vame, jaz pa rinem ustnice v njegovo ramo in v mislih preklinjam okoliščine, ki mi ne dovolijo biti jaz. Pa ko trzam v orgazmičnih krčih, on pa mi usta prekrije s svojo dlanjo, da ne pride iz mene niti majhen vzdih … Jebeš tak seks, jebeš take orgazme … Ni čudno, da mi več ni, da seksam samo še v hiši, ko sva sama.

Vem, da se o tem ne govori. Pa vseeno … okoli mene živi ogromno partnerjev, ki živijo kot jaz … v malem stanovanju v bloku in z otroci. Definitivno vsem ni, da bi štrikali in vsi ne uživajo v počasnem ali sunkovitev in mrtvaško tihem seksu. Jih z leti mine ali najdejo kak ventil vseksu v naravi, mogoče v poletnih počitnicah, ko ponoči smuknejo iz šotora in grejo na obalo pod borovec … malo glasneje seksat kot to počenjo sicer?
Kakorkoli … jaz se ne grem več … jaz hočem uživat s polnimi pljuči, hočem na glas reči Jaaaa, Tooo mi deliiii, Šeeee, Ljubim teeee, Ti si noooor, Kaj mi deeeelaššš

Jaz in moj vibrator

Leta nazaj, ko je bil moj ex v tujini, jaz sama doma s tamalima, sem pomislila na to, da bi si kupila … vibrator. Ne vem točno zakaj mi je to padlo na pamet, najbrž sva o tem govorila z  mojim ex. Definitivno. Takrat sem razmišljala še tako nedolžno, on pa je bil tozadevno dosti bolj podkovan.

V Kranju smo takrat imeli eno tovrstno trgovino v ozki uličici starega dela mesta. Venera shop. Tablo sem videla neštetokrat, toda da bi šla tja … Zraven je bila (mogoče je še) beznica, pri vratih miza in nekaj stolov in raje bi se pogreznila v zemljo kot pri belem jasnem dnevu šla v tisto ulico, mimo tistih ljudi v Venera shop.
Tako sem hodila po tisti ulici mesece in premišljevala kako bi šla v dotično trgovino. Pa sem se domislila. Nekega deževnega poznega popoldneva, ko je bilo mesto kot izumrlo, tista ulica pa prazna, sem zavila noter. Bilo mi je strašno nerodno. Niti po policah nisem upala pogledati. Prodajalec me je povprašal po željah in odvrnila sem, da bi en vibrator. Ne premajhen in ne prevelik. Na baterije? Po moje, ja. Bi si pogledala ponudbo? Niti ne, naj kar on izbere, sem mu odvrnila. In je izbral takega, ne premajhnega (v bistvu bolj prevelikega), oranžnega, na baterije. Zavila sem ga v dve vrečki in hitro stopila ven. Srce mi je utripalo kot noro in samo tega sem se bala, da me je kdo videl.

Vibrator sem nekaj časa skrbno skrivala na dnu omare in sploh se ne spomnim, da bi si ga kdaj prav od blizu ogledala. Tudi baterij nisem nikoli uporabila, vse skupaj mi je bilo tako … perverzno. Moj ex je bil sicer navdušen nad tem in skupaj sva se z njim igrala, sama pa … ne vem, ne spomnim se, da bi ga takrat kaj dosti uporabljala.

Nekega dne sva menjala posteljnino. Po pomoti sem v rjuho zavila vibrator. Pač pozabila sem ga pospravit v omaro.
Na obisku smo imeli mojo prijateljico s svojo mamo, v kuhinji smo kramljali, ko vstopi noter mama, stopi na sredo kuhinje, potegne izza hrbta vibrator in: Kaj pa je to? Bila sem brez besed. Če ne bi bilo zraven moje prijateljice in njene mame, ki sta si bili očitno zelo blizu in sta se tudi o teh stvareh pogovarjali, bi po moje kar umrla od sramu. Tistega trenutka še danes nisem pozabila. Počutila sem se tako ponižano, mama pa je zelo očitno v  sceni prav ogabno uživala (v stilu “poglej poglej, kako perverzno hčer imam”). Pograbila sem vibrator in ga nesla gor v sobo. Mislim, da ga ne mama ne nihče drug (razen mene in mojega ex) nikoli več ni videl. (o tem, kaj vse je mama povzročila v meni s to svojo bolano sceno, kdaj drugič)

Ko sem se preselila na svoje, je šel vibrator z mano. Sčasoma sem ga začela bolj pogosto uporabljati. Nikoli ni imel baterij, bil pa mi je všeč, ker sem ga lahko vrgla ob steno ali ga zalučala pod posteljo, ker se mu ni bilo treba opravičevat, ko mi ni več pasal in se mi ni bilo treba pogovarjat z njim. Pa non stop stoji, kar je tudi super.  :)   Pravzaprav je postal prav posebne vrste best frend.
Vedno se je valjal kje v moji omari, skrit pred hčerama. Pa vendar …
Ne vem koliko je bila tavelika stara, ko je nekega dne podobno kot moja mama davno prej stopila pred mene in ga potegnila izza hrbta. Mislim, da je imela kakih 9 -10 let. Kaj je pa to, a? Za trenutek sem pobuljila, potem pa odprla usta, da bi ji odgovorila. Saj vem kaj je to. Umeteni lulček, a ne.    :)))    Ja, točno tako. Umeten lulček je. Kaj pa naj bi ji rekla? Da je  raketa ali umetna klobasa? Premerila me je s pogledom od tal do vrha, potem pa očitajoč odkimala z glavo. Ja sori no, imam pač doma vibrator. Đizus, zdaj mi bo še moj otrok naprtil občutek slabe vesti, ker imam doma plastičen penis.
Po tistem ga niti nisem če skrivala, saj mi je bilo jasno, da ga bosta, če bosta želeli, našli, pa kamorkoli ga bom dala (ker ga je že prvič našla v moji omari pod kupom cunj na zadnji polici - še danes ne vem, kaj je iskala tam). to pa ne pomeni, da se je vlajal po stanovanju ali da sta ga res imeli na dosegu roke. Le nisem ga več skrivala v najbolj temne in odročne kote stanovanja. Postal je in je še vedno “javna skrivnost” moje omare.  

Kakorkoli … še vedno ga imam. Nekje. Še vedno je v eni izmed omar, zavit v cunjo, spravljen pred vsemi. In še vedno je to tisti najbolj intimni del moje spolnosti, prepovedani del v bistvu, za katerega mi mora bit - tak imam občutek, nerodno, da ga imam. In ga iz principa ne vržem stran. Še več, že nekaj časa (dve, tri leta) premišljujem o tem, da bi mu kupila prijatelja. Na to pomislim takrat, ko sem pač v takem kao perverznem mudu, ko bi počela kaj, česar mame ne smemo početi, ko bi rada izživela kakšno spolno fantazijo. No, pa ne pridem do nakupa. Najbrž zato ne ker se to za mame ne spodobi (moralen izgovor) ali pa zato ne, ker v bistvu nimam takih spolnih želja, kjer bi potrebovala dva vibratorja (realen izgovor).  :)     Je pa zanimivo, kako se o tem delu spolnosti - uporabi tovrstnh pripomočkov - ne pogovarjam niti s prijateljicami. Kljub temu, da trgovine s temi artikli niso več tabu, pa je njihova uporaba v vsakdanjem življenju vse prej kot nekaj normalnega. In če je, pogojno, uporaba mogoče normalna, pogovor o tem vsekakor ni.

Kakorkoli … moj vibrator ima 11 let.   

P.S.: nikoli pa si nisem v Videoteki sposodila pornofilma ali kupila v trgovini pornorevije. Če ne bi bilo interneta po moje nikoli ne bi videla nobenega porniča.    :)   

Ta tanka meja med prijaznostjo in ignoranco, …

… med ljubeznijo in sovraštvom, med toplino in hladnostjo, ki me vedno znova šokira, pa naj bom jaz tista, ki odsekam ali sem jaz tista, ki ostane na “tisti strani, kjer je toplo, prijazno, ljubeznivo”.

Ne razumem, recimo, kako lahko nekdo popolnoma odseka odnos z osebo, s katero je bil leta in leta najbolj intimen. Ni mi jasno. In ne sprejemam nobene razlage. To, da me npr. Moj potem, ko se razideva (že nekaj časa nisem pisala o nama, a ne. No, zato ne, ker si bom morala odgriznit roko, če me bo imelo, da ga pokličem) - ne bom rekla, da sva se dokončno razšla, le upam lahko - noče niti slišat, niti noče na kavo z mano, niti me najbrž ne bi pozdravil, če bi se kje srečala, to mi je čisto bolano. Šest let sva bila drug z drugim, se imela rada, se ljubila, prepirala, skratka bila drug drugemu prva misel, potem pa … zid. Konec. Ne kliči me več, nočem te slišat, ne pozdravi me, če se srečava, zame ne obstajaš več. ???

Ne razumem, ne dojemam. Zapakiraš ves tisti čas, ko so bil z neko osebo, v ličen zabojček in ga odložiš na čustveno deponijo? Greš dalje in se delaš, kot da čas s točno določeno osebo v tvojem življenju ni nikoli obstajal? Kako si se sposoben delat, da ne poznaš človeka, ki si ga imel noro rad, ki ti je pomenil vse na svetu? Mislim … jaz v resnici ne vem kako bi reagirala, če bi se midva z Mojim kje srečala. Pojma nimam. A definitivno ne bi stala ob strani in se delala, da ga ne vidim.
Tako mi ni niti jasno, zakaj se bivši in bivše sovražijo, se ignorirajo, drug o drugem grdo govorijo, se blatijo pred drugimi in skupnimi prijatelji, ne najdejo lepih besed drug za drugega, ki se, skratka, ne prenesejo. Kam izgine tista nežnost, intima, občutek pripadnosti, dvojine, “midva”, skupni trenutki, skupen čas, spomini in prijatelji. Kam vse to izgine?
_________________________________

Dobro, tudi jaz ne komuniciram s svojima staršema, pa s sestrama in tudi mi smo skupaj ogromno preživeli, toda to, se mi zdi, je drugačne vrste vez, v katero si rojen, ne načrtno postavljen, in v kateri si primoran živeti do odraslosti, ne po lastni izbiri. To, da sem bolj ko ne prekinila komunikacijo (se slišimo tu in tam zaradi tamalidveh), je samo posledica neštetih stvari, ki so se zgodile tekom 30+ let in nikakor ni enako - vsaj za mene ne in tako čutim - kot konec moje zveze z očetom mojih hčera ali konec zveze z Mojim. Ok, slednji pravi, da me noče slišati in videti zato, ker ga potem to boli, ker mu odpira rano, jaz pa to doživljam drugače. Meni pa je to ok, da se srečava, se vidiva, greva na kavo, kakšno rečeva. Zakaj si bivši po koncu zveze nimajo kaj povedati?

Ko smo bili v Guči, se nas je šest “turistov” prvih nekaj dni oblikovalo v nekakšno skupinico, v kateri sem tudi jaz (sem se sama sebi čudila) funkcionirala. Skupaj smo posedali, hodili v mesto, se zabavali, potem pa … En od moških se ga je napil, sporekla sva se in … zid. Ne samo, da sva se midva sporekla, jaz sem zapustila skupino, preostali čas do odhoda pa je cela skupina preživela v takem “malo sem s tabo in malo s tabo” stanju. On je bil s partnerko, jaz sama oz. v kompaniji z Anno, vmes še en par … Ampak nisem popustila. Niti za ceno “izgube” kompletne družbe ne bi popustila. Ta tanka meja med naklonjenostjo in ignoranco me je po dolgem času spet šokirala. Kako z lahkoto odsekam in me ne zanimajo posledice. In ne grem nazaj za živo glavo.
__________________________________

Mislim … s človekom, ki ga potem niti pogledaš ne, si delil svoje želje, sanje, strahove, svoje skrivnosti, ki jih ne ve nihče drug. To ni bil kar nekdo iz množice, to je bil človek, ki ti je bil nadvse ljub, ki si ga rad gledal, ki te je navdajal z ljubeznijo, občutkom, da si mu pomemben, ki te je imel rad in mu je bilo mar zate, ki te je tolažil, ko si bil potrt in te je bodril, ko si šel naprej. In  potem? Potem nič. Konec. Zid. Stop. Kot da nikoli ničesar ni bilo …

Jaz pa se prav zato, ker so moji bivši del mojega življenja, rada spominjam tudi tistega časa in dogodivščin, ki sem jih preživela z njimi. In mi je zanimivo, ko koga srečam v mestu z novo partnerko/ženo in otroci, in začutim tisti zid, o katerem zgoraj govorim. Pa ne zato, ker se midva ne bi hotela vsesti za mizo in pokramljati, pač pa je zid njegova partnerka (in moj partner, če sem z njim). Ko sem sama in je sam on (katerikoli že), ni zidu med nama. Velikokrat si zavrtim tole pesem in mislim resno pri tistih, ki so mi bili vedno ljubi (in mi vedno bodo).

Ta tanka meja … kako lahko nehaš imeti rad nekoga, ki ga imaš iskreno iz srca rad?