In sedaj, drage bralke in bralci … petstoti post
Hvala, hvala, hvala. 
Tale post bo posvečen … meni, bat afkors. In bo napisan kot monolog, ki sem jih včasih imela pred ogledalom ali na sprehodu po … pločnikih, seveda, ali tik pred spanjem.
Jaz sem čudno bitje. Pravzaprav se sploh nimam za “normalnega” človeka (normalno je relativno), niti nimam črednega nagona (razen 17.11.2007), niti ne pojem veliko zarečenega kruha (pravzaprav še niti pol štruce nisem pojedla), niti nimam “klasičnih” moralnih načel. Sem torej … kr neki.
Z mano se je težko kregat. Vedno imam prav. In v svoj prav ne dvomim, jasno, zato je vsako prepričevanje in dokazovanje, da nimam prav, totalna izguba časa. Ker imam vedno prav. V čem je keč? Keč je v tem, da si zelo, ampak res zelo dolgo oblikujem mnenja. Poslušam različna mnenja drugih, pogledam na stvar z različnih zornih kotov, vrtam po njej in jo otipavam (z očmi, mislimi ali fizično), preizkušam vse živo, potem … potem pa se odločim kaj si mislim o tisti stvari (lahko je oseba, lahko neko zgodovinsko “dejstvo”, lahko je “sveta resnica”, karkoli). Dokler si ne ustvarim mnenja se ne vtikam v mnenja drugih. Ko pa ga imam … potem je pa sveto, jasno. In ga ne spreminjam. Razen če sem res, ampak res res zgrešila (se še ni zgodilo, predvidevam pač).
Kaj si ljudje mislijo o meni … resnici na ljubo, mi je za ta mnenja popolnoma vseeno. Vem pa, d do mene človek ne more biti brezbrižen. Ali me ljubi ali sovraži. :) To je dejstvo. In ali se z mano strinja ali pa ne. Vem, da je nekaterim žal in so razočarani, ker me ne morejo “spremeniti”, ne vedo pa, da jaz točno vem, kaj oni mislijo o meni in da na njihove misli / dejanja / besede čakam za naslednjim vogalom. Ljudje smo vendar tako predvidljivi. Tudi jaz. Recimo, da. Vsaj v nekaterih stvareh.
Z mano ni nikoli dolgčas. Dejstvo. Včasih tudi sama sebe utrujam, priznam. Pa je vendarle bolje, da mi ni dolgčs, kot pa da bi iskala okoli dogodke, ker bi se mi zehalo ob svojem življenju. Zato tudi ne jem zarečenega kruha. Sem nekje pri 19 letih ugotovila, da bo bolje, da se ne obremenjujem in zapiram in omejim s tem kaj bom in česa ne bom nikoli delala. Zdaj vidim, da sem bila takrat zelo brihtna, ker se mi je od takrat pa do danes zgodilo toliko stvari, da … bi se komu, ki bi bil mentalno in moralno “zamejen”, gladko utrgalo. Zame pa je to čudovito popotovanje po življenju.
Moje življenje so moji spomini. Jasno. Zato ne delam nekih velikih planov za prihodnost. Mogoče je sploh ne bo (prihodnosti), mogoče bo čisto drugačna, kaj vem. Imam široko odprte oči, oster sluh in veliko srce, ki spremlja vse kar se mi dogaja. Vsak dan. Gledam sončni vzhod in ga skušam ujeti v fotoaparat, grem iz Fiese v Piran in poslikam celotno pot. Ko gledam te slike, vidim v njih svoje občutke, čutim vonj po morju ali zgoraj v sliki bloga vonj po sivki (slika je iz Francije). Potujem v slike in potujem neštetokrat. Sama, seveda. Z mano na te poti ne more nihče drug. In to je moja intima.
Intimnost … ta potovanja so intimna. Lahko vam v podrobnosti opisujem kako dišijo polja sivke, pa ne boste nikoli niti približno vedeli kaj opisujem, če še nikoli niste začutili vonja po njej. Lahko vam na tisoč načinov opisujem ljubljenje s svojim dragim, pa ne boste vedeli kako to počnem, če se nikoli niste ljubili z mano. Lahko vam na dolgo in široko opisujem polet iz Frankfurta v Atlanto, pa ne boste nikoli vedeli kako je sedeti v avionu in gledati skozi okno v morje, če nikoli niste bili v avionu in se peljali čez morje. In če ste to doživeli, tistega poleta, na katerem sem bila jaz, zagotovo niste. To je zame intima. To je samo moje. Tega ne morem, pa če bi še tako rada, deliti z nikomer, ki tega ni skusil. Zato s tako lahkoto opisujem dogodke in razmišljanja in ne pomislim, da sem šla v pisanju v intimno sfero.
Sem samostojna in samosvoja. Imam svoja pravila, ki se jih držim. Eno izmed njih je, da me lahko buzeriraš kolikor ti paše, dokler mi ne dvigneš plafona. :) In kdaj je to … odvisno. Včasih leta ni nič, drugič je v prvem poskusu zajebu. To pomeni, da sem nepredvidljiva. Dobesedno.
Ne vežem se na ljudi. Rada se z njimi srečujem, preživljam skupne trenutke, obožujem pa samoto. Biti sama s seboj in se imeti božansko … to je zame višek uživanja. To je tisto, čemur pravijo nekateri nirvana. Recimo zdaj. Zdaj uživam (čeprav me bolijo sinusi in grlo in mi teče iz nosa). Sem točno tako, kot mi najbolj paše. In tako vsak večer, ko sedim tukaj in pišem in se pogovarjam sama s seboj ne meneč se za to, kaj boste porekli vi, ko boste dobili moj monolog v branje. Zato pravim, da pišem zase. Ker se pogovarjam sama s seboj skozi pisanje.
Imam močno razvito intuicijo. Zelo močno. Na tem sem delala zadnja leta in ga ni človeka, ki bi me prepričal da se motim, če čutim, da je nekaj narobe ali ni tako, kot mi kdo hoče dopovedati, da je. Skozi intuicijo tudi “ocenjujem” ljudi. Če mi nekdo takoj ne “potegne”, če ga organsko ne prenesem, potem se ne bom družila z njim, pa če je Bog.
Ja, Bog. Točno. No, po vsem napisanem je menda že jasno, zakaj sem sama sebi Bog. Tukaj in zdaj sem zato, ker sem jaz to naredila, ker sem na življenjskih križiščih zavijala po lastnem občutku in se v kočljivih situacijah odločala po svoje. “Katarina, kaj ti misliš?” se vprašam, ko sem v dvomu. In na koncu se karte vedno zložijo tako, kot je prav.
Še kaj? Ja, sem srečen človek. Resno. Nekajkrat sem si že rekla, da ne smem izzivati sreče. Se me drži in to čutim. In prav zato, ker to čutim, jo delim naprej. Da je ne izgubim in da imajo tudi drugi kaj od nje. In seveda delam to zastonj.
Torej … še 500 postov potem pa … kaj? Naslednjih 500? Mogoče pa knjiga postov. Kdo ve. Pustimo se presenetiti.
