Starševstvo +

Guča - the day after

Evo me, po samo štirih urah spodobnega spanja v domači postelji sem zbujena in ne morem več spat. In zdaj, ko bi najbolj od vsega potrebovala mir se sosed igra z žago. Pa jebemu … Kakorkoli … z avtobusom v Gučo … če res ne bo druge, ker je 12 ur tu mač preveč vožnje v ne-naravnem stanju.
O Guči lahko pišem z različnih zornih kotov - kot eden izmed sodelujočih ali kot opazovalec dogajanja, oz. z različnih nivojev vzroka obiska Guče - zaradi festivala samega, zaradi opuštanja, zaradi pijančevanja, itd. Glede na to, da sem neprespana, da me vse boli, da še prihajam k sebi od Gas Gas Gas bom zavzela “zlato sredino” in opisala + in - Guče z mojega zornega kota.

Torej, zakaj Guča JA?

Najbolj fascinantno mi je bilo to, da se je bogu iza nogu sredi brd v mestecu, ki šteje 3000 ljudi, zbrala ogromna masa ljudi. Od četrtka do nedelje (pa v nedeljo še ni ponehalo) se je v sicer mirnem mestu dogajal kaos v vseh dimenzijah - masa ljudi se je valila po treh glavnih ulicah, dogajale so se sicer mirne demonstracije v podporo Karadžiču (je bilo kar srhljivo ja, ko 50 bolj ali manj pijanih mladcev maršira po ulici vzklikajoč razna gesla).

 

Z vseh kotičkov so v človeka silili najprej zvoki trubačev, kasneje pa bolj zvoki trobent, ki so jih na stojnicah prodajali Cigani in so človeka resnično nervirali. To, jasno, je bilo vredno ogleda.

Kot drugo so me fascinirali Cigani (težko uporabljam to besedo, ker pomeni “suženj”, pa ajde, da boste vedeli o kom govorim). Še nikoli se nisem z njimi srečala tako masovno in … uau, res so fascinantni - majhni, temno temni, z živimi očmi, zabetoniranimi nasmehi in kot da jih dogajanja, v čigar sredi so, v resnici sploh ne dotika. Dislocirana časovna enota … pa si razlagajte kakor hočete. 

Zvok trub, ki me sicer spravlja v solze, me tukaj ni ganil oziroma, da sem natančna, ni me ganil zvok pouličnih trub, tiste zgoraj, na hribu, so bile pač čisto nekaj drugega. In tiste na tekmovanju … šele ko slišiš profesionalne trube in poulične trubače se zaveš razlike med njima. In ko sem slišala profije amaterjev nisem mogla več poslušati, ker so bili žalitev za tiste druge. Seveda pa je bilo to šele tretji dan obiska, tako da sem se do takrat nažrla Đurđevdana in nekaterih drugih non stop ponavljajočih viž.

Kulturni progam je bil pester in v njem so se predstavile vse ali vsaj večina pokrajin Srbije, prišli pa so tudi iz Makedonije, Črne gore in … tudi slovenski trubači so bili tam. Saj ne, da bi jih videla, ker tam pač nisem bila, saj je bilo 36 stopinj in niti po nesreči nisem zdržala pred odrom v taki vročini, toda na sporedu sem videla, da so bili tudi predstavniki Slovenije.

Še kaj … ah ja, meso, meso in še enkrat meso, pa nekaj palačink vmes, pa spet meso. O zelenjavi ne duha ne sluha. Pa rakije in piva v enormnih količinah. Tisti, ki radi gledajo pujse in ovce na žaru, so orgazmirali na vsakem koraku.

Zakaj Guča NE?

Če si v Guči trezen, si nenormalen. To velja za turiste v odnosu do turistov. Saj domačini ne žlampajo rakije kot stoka, to je rezervirano za turiste, ki se opijajo od jutra do sutra, pri tem pa pokažejo vse najslabše lastnosti svojih karakterjev. Spet ne vsi, pa če se jih v eni ulici po tleh valja 10, drugih 10 se opoteka, tretjih 10 se jih dere kot govedo, naslednjih 10 se jih poliva s pivom ali se zaletavajo v mimoidoče … je treznemu kar hitro dovolj večernega sprehajanja po ulicah.

Guča NE za tiste, ki niste sposobni opušteno živet tekom celega življenja. Da se gre človek tako daleč vozit zato, da se opusti, ker se sicer ne more, je prav bedno. In potem opravičevanje v smislu “sej doma nisem tak” ali “drugače ga ne pijem, samo tukaj”  … tudi če ne.

Guča tudi NE za tiste, ki nimajo pojma o glasbi trubačev in ki jih festival kot tak ne zanima. S svojo prisotnostjo rušijo kvaliteto in pomen festivala.

Torej … Guča zagotovo še, mogoče celo prihodnje leto, vendar v lastni režiji in za dlje časa. Absolutno se bom vnaprej pripravila na potek festivala, saj sem zdaj stoknila med dvema smisloma festivala - med “pij do onemoglosti in počni kar te je volja” ter “uživaj v glasbi in spoznavanju druge kuluture”. Ker pila nisem sem lovila spoznavanje nove kulture, ki pa je prav tako nisem mogla kaj dosti spoznat, saj sem bila v samem srcu tistega drugega dogajanja  in bom naslednjič raje nastanjena nekje izven Guče, ker bo tako doživljanje Srbov drugačno, bolj pristno in predvsem bolj polno.

P.S.: V Guči sem bila v družbi Soseda in njegove partnerke (ne vem, če lahko napišem njeno ime) ter Anne, ki je z mano celo posteljo delila. Ampak o naši družbi naslednjič  :) 

 P.P.S.: post o mojem srečanju z rakijo

Jutri pa v Gučo, jes jes jes … hip hip hura, hip hip hura …

In temu primerna je zdaj klima v mojih možganih.  :)  Danes sem se vpisala v dodiplomski študij, jutri zjutraj grem k tamalima v Pineto (nesem jima vodo, vložke in jabolka in sebe na ogled in hag hag), zvečer ob 23 uri pa grem, grem daleč daleč, ma mi je čist vseeno kam, sam da grem.
Delo v službi zadnjih 14 dni me je kar utrudilo, predvsem reorganzacija podjetja, da o stvareh, ki bi jih morala naredit - recimo odpisat maile, ki sem jih dobila, pa naredit projekt do konca, pa oprat belo perilo in pomit posodo (pa kje sta moji sužnji Izauri?) sploh ne govorim. Mah ja, zdaj sem že v stadiju “jebesemizasve” in mi je še knjiga, ki zelo strokovno opisuje pojav holokavsta, bolj ko ne poletno čtivo.
Televizija je umrla že kakšen teden nazaj, še dobro, da imam vsaj radio preko interneta, sicer bi še jaz ginula u tišini.

Vse gre po planu, kar je sicer kul, ampak če bi šlo pa kaj narobe - recimo, da bi mi jutri nazaj grede s Pinete na kakem delu naše obale počila guma in bi iskala vlečno službo, bi mi vsaj nekaj časa popestrilo. Grem sama sebi na živce, ker sem tko skulirana (pa dej no, Katarina, mal se živciraj  :)   ). Moram kupit še tablete proti slabosti, pa kako steklenico Martinija, za vsak slučaj, če bo treba že na avtobusu pit. Sicer se bom itak morala lepo obnašat, ker, kolikor mi je znano, gre kar nekaj bralcev tega bloga z istim avtobusom v Gučo pa ne daj bože, da me kdo posname pijano in opotekajočo po parkirplacu ali, bog ne daj, v kakšnem kočljivem položaju s kom. No, za to, da bom fizično nesposobna delat bedarije (beri teoretično s kom seksat) bo itak poskrbel Moj jutri (pazi se, Katarina, dolazi tvoj tornado).

Že sto let nisem bila nikjer. S tamalima smo se pred njunim ohodom v kolonijo pogovarjale o tem, kako fino bo čez leto ali dve, ko ne bosta šli več v kolonijo in bomo šle skupaj na morje. Za razliko od drugih frocev, ki so vsi ponosni in našopirjeni, ko gredo prvič na morje brez starcev, sta moji tamali šli brez mene letos že osmo leto. Seveda imata tam tovarišico, ampak to ni isto kot matka, ki ima oči povsod in ki že samo, da sliši, da je kateri všeč tri ali štiri ali več let starejši tip, reče tisti famozni stavek: Opa, z njim pa nauš hodila. Je prestar zate. V ušesih mi odzvanja njun smeh ko izrečem ta stavek. Ampak, gad demet, jaz mislim resno. In tako bomo šle pri njunih 15 in 16 letih prvič po dolgem času skupaj na morje ali kamorkoli bomo že šle. Pa po moje bomo bolj frendice kot mama in hčeri. Ampak o tom potom.

Skratka, zdaj bom dala možgane na off in se počasi mentalno pripravila na potovanje. Še nekaj naredim na računalniku potem pa … adijos amigos. Aja, pa blog moram še zapret. Nikoli se ne ve, komu se bo scufalo in mi bo natrosil kup bedastih komentarjev. Čez red ga ni. Či vidjamo v nedeljo, pardon v ponedeljek zjutraj.

Alkohol, prostitutke, hrenovke, 500 let stara gostilna in klobuki

Takle je bil afterparty obiska sejma v Nurnbergu. Dejansko se je pivo začelo piti v enormnih količinah - za mene je pač vsaka plastenka preveč, že na poti tja, pravo popivanje pa se je začelo že na sejmu. Seveda nismo pili vsi, a tisti ki so, so bili nedvomno moteč dejavnik skupine. Obisk sejma pač ni sindikalni izlet ali priložnost za žlampanje in meni je bilo vse skupaj - kar se tega dela obiska tiče - prej nagravžno kot prijetno.

Po sejmu smo šli torej za dve uri v mesto. Že na sejmu je direktor velikega podjetja predlagal, da naj bi šli moški pogledat rdečo četrt (zakaj že?), dve ženski pa naj bi … kaj? In ko smo prispeli v center smo se, jasno, podali v iskanje cilja - rdeče četrti. Kr neki, ampak poglejmo slike.

Center Nürnberga izgleda takole:

Vhodna vrata

Ena izmed meni zanimivih fasad (slik podobnih imam vsaj še 20)

Ulica 1 …

Ulica 2 … (staro, veliko, spoštovanja vredno, občudujoče skratka)

Ulica 3 … (aj lov it)

Tole je staro in zlata vredno.

Tole je pa res ogleda vredno. Žal svetloba ni bila naklonjena mojim fotkam, ampak bistvo očem ni skrito.

Ne, ni čarovnica. Najbrž se je kak svetnik izgubil med letanjem in je pristal na tem vogalu.

… in tudi tale ni manekenka. So pa takole “zavarovani”vsi kipi na cerkvah in tudi tale ima okoli sebe mrežo. Da ne bo kdo pomislil, da ženski-kip mreža preprečuje skok na pločnik. 

Mi imamo tromostovje, oni pa imajo hišo na reki. 

In potem smo prišli do tele trgovine …

 

in tele …

… in moškim so se usta razlezla v nasmeh 15 do 3. pol ure smo še hodili ob mestnem obzidju …

… in obstali pred tablo, ki je nedvoumno povedala, da smo prišli na “cilj”:

Ja ja, seveda se ne sem slikati. dobro, žensk nisem slikala, sem pa poslikala ulico  .)

Ženske so bile ali visoke blondinke ali obilne dolgolase črnke. Meni osebno so bile vse lušne, ampak moje mnenje je bilo popolnoma nepomembno. Moški so se muzali, se bližali oknom in ogovarjali ženske, od gobcanja v avtobusu kaj vse bodo počeli pa itak ni bilo nič. 
Preden  smo se obrnili in šli nazaj sem posnela klube še na drugi strani “prepovedane” ulice.

No, med sprehodom nazaj sem se očitno preveč približala enemu izmed oken in ženska ga je odprla ter jezno zakričala, da tale frau - jaz, nimam kaj delat tam in naj se odstranim.  Tisti lepotici niti pod razno ne bi mogla biti konkurenčna.

Odpravili smo se v gostilno - letnik 1498, na večerjo ob klobasah in litrih in litrih piva in vina.

Na stenah gostilne sta bili dve čudoviti sliki, kakršnih nisem videl še v nobeni naši gostilni:

in

Mislim, da povesta dovolj o tem, kaj se (je) dogaja(-lo)  v tej gostilni. Moja večerja je bila taka:

Klobasic nisem poskusila, ker je bilo vsega odločno preveč in pri najboljši volji se nisem mogla nažirati samo zato, ker je nekdo drug plačal večerjo. So se pa nekateri drugi obnašali kot carji in si naročali najdražje vino ter hišne specialitete. Njihovo obnašanje mi je bilo skrajno neokusno, da o tem, kako so se ga nekateri napili, sploh ne izgubljam besed. Sramota za celo skupino.
Kakorkoli …

Na poti do avtobusa sem zagledala še nekaj, česar že dolgo časa nisem videla - trgovino s klobuki.

Naslednje jutro smo čakali dve pijanduri, ki sta najglobje pogledali v kozarec in -vsaj kar se mene tiče - je obisk sejma izgubil pomen. Narobe, namen je bil drugačen od tistega, ki se je kazal na prvi pogled. Za nekatere namen obiska ni bil videti sejem in novosti temveč je bil nažreti in napiti se kot svinja. 
_________________________________

Smiselno je vsake toliko časa iti ven v svet, videti druga mesta in občutiti razliko med našimi mesti in drugimi, med našo pokrajino in drugimi. Smiselno je videti, kako velik je svet onstran naših meja in kako majhni zaplankani smo mi tukaj. Ampak … v bistvu to sploh ni slabo. Biti majhen. Ima svoje prednosti.  :)  In vesela sem, da sem doma.

Sejem je bil … predstava najboljših, najmočnejših in največjih

Sejem v Nürnbergu ni moj prvi sejem, ki sem ga obiskala v tujini, je pa moj prvi “gradbeni” sejem, tj. sejem stavbnega pohištva. Pred tem sem poznala samo naš sejem Dom, ki pa ga po tej izkušnji ne morem več opisati drugače, kot z bledim nasmeškom, saj je nič več kot … Smn proti temu, ki se je godil v Nürnbergu. Slednji je bil nič več in nič manj kot predstava najboljših, najmočnejših, največjih.

Največji in / ali najbolj znani proizvajalci pvc profilov:

Schüco, katerega geslo je bilo Energy2 = Saving energy + generating energy

Schüco je proizvajalec stavbnega pohištva (pvc in alu) ter solarnih sistemov. Njihova predstavitev je do potankosti načrtovana, rdeča nit pa je vesolje, varčevanje energije in estetski izgled. Temno siva z oranžnimi pikami in sliko zemlje.
Njihove profile kupuje tudi moje podjetje in priznam, da imam šele sedaj občutek, s kom poslujemo in šele sedaj vem, čemu služijo vsi tisti drobni detajli, ki sem jih opazovala pri njihovih profilih, njihovi sestavi in v njihovi ponudbi. Noup, nič ni naključno.

Dalje …

Veka. Njihov štant je bil eno samo prelivanje modrih odtenkov, igra svetlobe in enostavno nespregledljiv.

Finstral. Proizvajalec, ki prodaja profile in vgrajuje okna. Prisoten je tudi v Sloveniji. Njegov štant sicer ni bil tako glamurozen, je bil pa viden.

Aluplast. Njihov zaščitni znak je živa močna rdeča.

Njihove profile zelo dobro poznam, ker sem delala za podjetje, ki jih trži, zato lahko objektivno rečem to, kar smo sicer dognali po sejmu: ni velike razlike med profili posameznih proizvajalcev. To, kar jih dela boljše, posebnejše, so detajli, ki pa ima vsak svoje.

Proizvajalcev profilov je sicer še mnogo več, toda zgoraj našteti so bili daleč najbolj opazni. Niso pa bili ti štanti edini, ki so privlačili poglede obiskovalcev. V objektiv sem ujela še nekaj takih in drugačnih presežkov:

in …

… Inotherm, fantazija vhodnih vrat, tako oblikovalsko kot cenovno (osnovi modeli se začnejo pri ceni 2.000 eur). Prisoten je tudi v Sloveniji.

Priznam, da vsega sejma nisem uspela pregledati, saj je bil absoultno prevelik za moje salonarje, ki so vzdržali pregled samo 5 od 9 hal. Sem si pa pogledala tudi halo z orodji, bolje rečeno celo proizvodno halo s stroji, dolgimi 10, 20 in več metrov. Največji je bil URBAN, katerih stroje, imamo tudi mi.

Zanimiva je tudi naprava, bolje rečeno miza za krivljenje profilov, ki jih pri nas nima veliko podjetij. Sama sem do sedaj videla le eno in še to leseno, tale pa je bila čisto nekaj drugega.

Strojev sicer niso dovolili slikati (nikjer ni pisalo, da se jih ne sme, so pa varnostniki opozarjali na to), pa sem vseeno naredila kar nekaj fotk ter posnela filmčke s stroji med delovanjem.
Tudi sicer je bil sejem prepoln obiskovalcev (Kitajcev, Japoncev, Korejcev? - žal jih ne ločim med seboj), ki so slikali izdelke z vseh možnih profilov in ko sem pobarala enega od razstavljalcev zakaj to počnejo, je odvrnil, da na tak način kopirajo njihove izdelke. Zato najbrž niso dovolili slikanja strojev, saj so na podlagi takih slikanj prišli na sejem tudi Turki s svojimi stroji, kopijami strojev nemških proizvajalcev, pa vendar bistveno cenejši.

Po ogledu sejma pa je sledil …. afterparty v centru mesta.

(se nadaljuje)

Kje sem bila danes?

Danes sem imela dopust. Kar tako. Moj ima 14 dni dopusta in sva se dogovorila, da greva skupaj na izlet.

Bilo je … oblačno in mokro, pa vendar fantastično. Pofotkala sem tole:

Sem morala stati prav na posebnem mestu, da sem tole reko - Kako se umenuje? ujela v tako sliko.

Stala sem tukaj:

Kako se umenuje objekt,  ki stoji tu?

Nato sva šla z Mojim kakšno urico stran od tu in na nekem drugem mestu sem ujela reko v tako sliko:

Stala sem na mestu, kjer je moč videti tole:

 

in prebrati tole:

Mesto, skozi katerega sva se peljala, pa je tole:

Kako se umenuje to mesto?

Ne, ni treba daleč, da odkriješ nekaj lepega, nevsakdanjega, zanimivega, novega. Je pa pot do tja polna ovinkov.

Vsi nagrobniki so enako visoki, široki in so iz istega materiala

Sem čudna? Mogoče. Vsekakor imam posebne želje. Če bi temu lahko rekli želja, seveda. Oni dan sem namreč rekla bratu, da bi šla rada na pokopališče. Ali pa sem to samo mislila in mi je prebral z obraza. Kaj vem. Znašla sva se pač tam, sredi pokopališča, švedskega pokopališča. Pokopališča?

Ta prostor je bil povsem drugačen od naših pokopališč. Kot bi kamni, vsi enako veliki - široki in visoki, poležavali med drevesi ali pa na z grmovjem obdanih zelenicah, skrbno postavljeni v vrste in popisani z imeni, priimki in letnicami rojstev in smrti. Nekateri imajo na zgornjem robu ptiče (golobe, golobice?), veliko jih ima vklesane sončne vzhode, hribe in morje. Kot da jim je to pot v onostranstvo. Še zadnji pogled na morje, pozdrav goram in obsijani s soncem odidejo tja čez.

Vsi enaki, nikjer sledu o tem, da je bil kdo za življenje bogat ali reven. Vsi enako visoki in široki, vsi iz istega materiala. Ja, točno tako. Po smrti smo vsi enaki, vsi odnesemo s seboj isto prtljago, v kateri ni denarja ali materialnih dragocenosti.

Na pokopališču je poseben prostor za otroke - majhni leseni križi in spomeniki, vsi enako visoki in široke, in prostor za umrle muslimane. Ne vem ali so sami tako hoteli ali so jim tako določili, toda na pokopališču imajo poseben del.

Ko sva se z bratom sprehajala med temi nagrobniki, mi je pripovedoval o umrlih. Skoraj vsi so bosanci, večina je žensk, večino je poznal osebno. O njih je govoril kot o svojih prijateljih, ki tam stojijo v vrsti in naju pozdravljajo.

Na prvem pokopališču sva šla mimo Srbov in Hrvatov (mislim, da nobenega Slovenca nisva našla) in brat mi je pripovedoval tudi o njih. Kaj je kdo počel, zakaj mu je kdo ostal v spominu, zakaj so umrli. Kot mi se sprehajala po mestu … mrtvih.
___________________________________

Pa naša pokopališča? Kako visok nagrobnik boste imeli, iz kakšnega materiala, s kakšnimi črkami bo vklesano vanj vaše ime? Boste imeli grobnico, bo v kamen vpisana vaša izobrazba ali poklic, ki ste ga opravljali?

Kakšna razlika med nami in njimi, med našimi in njihovimi pokopališči. Pa smo vendarle vsi ljudje.

Slovenija, hočem take ceste, kot jih imajo v Nemčiji

Včeraj smo se ob 7.30 vsedla v avto pred hišo mojega brata (glej glej, šumniki so back) in izstopile iz njega danes ponoči, točneje ob 03,14 pred našim blokom. Kako? Če sem prevozila 1846 km v enem šusu? Bat afkors.  :)   Vem, da je to zlastim moškim težko doumljivo, toda jaz sem očiten dokaz.  :)  :)  :)    Seveda pa bi bila ta misija nemogoče, če ne bi bilo mojih dveh kopilotk, ki sta mi pridno brali table, menjavali cdje, iskali glasbo na radiu, mi dajali za jest in pit, me frcali v desno nogo, ki je že v Nemčiji postala cegu, me vzpodbujali, da bom zmogla (Mami, ti sam voz. Ti bom ceu let hvaležna, je rekla tavelika. Seveda mi bo, doma jo čaka fant, pa računalnik, pa postelja.).
Poleg mojih dveh kopilotk pa je bila ta vožnja mogoča tudi zaradi tega, ker imajo v Nemčiji - hvala Nemčija, avtoceste brez omejitev hitrosti, ker  imajo šest pasovnice, ker so imeli v Avstriji prazne ceste (tako pozno ponoči se pač lahko vozijo samo čudaki) in ker ni bilo nikjer policajev, razen …. seveda, v Sloveniji.

Torej …. moja subjektivna ocena poti od tam gori, kjer spijo jeleni, pa do Balkana, pardon, do Alp.

Švedska - Tabla z omejitvijo hitrosti, nekaj metrov za njo radar. Če so se table vrstile na vsakih 200 m, je bil tudi radar na vsakih 200 metrov. Še več, radar je bil celo sredi ničega, na cesti, ki je vodila skozi gozd, omejitev 90 km/h, nikjer žive duše, cesta pa ravna kot ravnilo. Občutek, da so nadzorovan, da vsako tvojo prekoračitev zabeležijo in da so kazni tako visoke, da je pravila nesmiselno kršit, je bil prav depresiven. Plus to, da si 200 metrov vozil 50, potem 200 metrov 70, nato 500 metrov 90 in 10 km 110 km/h po izmenjajoči se dvo in tripasovnici. Občutka, da se bo cesta zdaj zdaj zožala, se nisem znebila niti v Avstriji. Skratka za moj karakter in temperament bi take ceste pomenile samomor. Definitivno.  - Tako sem vozila prvih 400 km oz. prvih nekaj manj kot pet ur.

Danska - Premalo sem je videla, vozila sem samo po mostovih, ki so izjemni in table, signalizacija, usmeritve, skratka vse je bilo perfektno. Cesta do Rodby-ja, ki se vleče kot smrkelj, je bila normalno prevozna, brez kakršnihkoli omejitev ali radarjev. Ok, bojda je bila omejitev 110 km/h, toda … za tistega, ki ima cegu na pedalu, to pomeni vsaj 130 - 140 km/h.

Nemčija - za take ceste bi pa dala 5 let svojega življenja. Definitivno. Čeprav je bila pot skozi Nemčijo najdaljša (in ko sem videla tablo z napisom München 401 km je je stisnilo v trebuhu), je bila najprijetnejša.

“Brez omejitev” zame pomeni 160 km/h, omejitev 120 pa 140 km/h. Sicer sem naprej vozila po omejitvah, toda Nemci so kar švigali mimo mene in … halo, kdo bi se branil hitre vožnje po širokih in preglednih cestah, na katerih se izgubi lahko samo tisti, ki ne vem, kam bi rad prišel.

S taveliko sva gledali zadke velikih in močnih avtomobilov, katerim sem se spoštljivo umikala na drugi pas.  :)  “Mami, kaj misliš,” me je pobarala tavelika, ko je videla, d sem s zagledala v luči BMW-ja, ki je švignil mimo nas. “Takle avto bom imela tudi jaz. No, ali pa vsaj take luči,” sem se zasmejala pri sebi. Jasno, da takega avta nikoli me bom imela, niti mi to nikoli ni bila želja, bom pa imela BMW-ja, to pa stoprocentno tja do 40 leta, pa četudi samo za mesec ali dva. In bom tako švigala po cestah kot tile, ki so drveli mimo nas minulo noč.

Na vseh avtocestah imajo jasno označene razdalje med bencinskimi črpalkami, vsi znajo vsaj za silo angleško in prav v resnici je bil moj strah, da se bom kjerkoli na poti po Nemčiji izgubila, pretiran. Če kje, potem v Nemčiji definitivno ne. (Sem se pa na Švedskem :)  ).
Všeč so mi tudi table, na katerih odštevajo razdalje in sem ves čas vožnje vedela koliko imam še do Nurnberga, pa do Münchna, pa potem do Salzburga.

Avstrija - tiste omejitve hitrosti na 100 km/h niso kar tako, majkemi. Na tistih odcepit zna - sem se prepričala sama, zelo grdo pihati in sem bila na trenutke hvalažna sama sebi, da nimam sa mo 50 kg ampak več.  :)  Za utež v avtu, ki mu je “grozil” odpih v ograjo. Pa tuneli so tudi fantastični in celo 100 km/h se lahko vozi po njih.

Slovenija - in potem pridemo v palčkovo deželo, kjer nas že po nekaj kilometrih čaka marica, pa potem tik pred domom spet ena. Da o cesti, ki to na določenih odsekih sploh ni, ne govorim.

Razlika je očitna. Prvi avto, ki se mi je prilepil za rit, je bil v Sloveniji. Zakaj to počnemo tukaj, pojma nimam. Prav tako mi ni jasno, zakaj blendamo, ker tega nijer drugje nisem doživela, pa se mi je v Nemčiji velikokrat kar od nekje približal orjak, z dosti več konji kot jih imam jaz. Je lepo počakal, da sem prehitela, kar sem hotela in se umaknila na drug pas.
- Ob tem moram povedati, kaj se mi je zgodilo oni dan, ko sem šla v Maribor. Ko sem se v Vranskem vključevala na avtocesto in prehitevala kombi, mi je z razdalje cca 300 m blendal avto, češ naj se umaknem. Zakaj že?? Bil je tako daleč, da sem brez težav prehitela kombi in se mu umaknila. Toda ne, to ni bilo dovolj. Debil je zapeljal pred mene, pohodil zavoro in zmanjšal na 90 km/h. Ko sem dala smernik da zavijam levo, je šel levo tudi on, ko sem hotela it desno, je šel desno tudi on. Pa piz** mu materina. Če bi lahko - če bi bilo možno, bi ustavila moj in njegov avto in ga … se raje vzdržim. Celo delavec na cestninski postaji je vprašal, kaj sva imela in ko sem ga vprašala, če kamere to snemajo je dejal da ja, da pa se ponoči tablice ne vidijo. WTF? Kaj pa če bi me izrinil s ceste, kaj pa če … bi potem pisalo v časopisu, da je bil neznan razlog?
__________________________________

Skratka - na nobenih cestah niti pomislila nisem, da bi mi avto spodrsavalo, da bi imela občutek, da sem na ledu, razen pri nas, seveda. Pa sem mislila, da sem jaz slaba voznica in da ne znam vozit, toda zdaj sem povsem prepričana, da meni ne “spodrsava” zaradi neznanja, temveč zaradi asfalta.
Prav tako na nobenih cestah vozniki niso bili nasilni do sovoznikov, razen pri nas - blendanje, hupanje. Ja, je tudi res, da nikjer noben polž ni lezel po notranjem pasu in so se počasnele umaknile na zunanje pasove, toda da bi kdo prinorel za mano in blendal se ni zgodilo nikjer.

Ker sem na cesti imela možnost “divjati”, sem se lažje odločila, da ne bom “divjala”. Ker je bila cesta brez omejitev, sem si jo dala sama (in moj tank, ker pri večji hitrosti več pokuri, jasno). Nisem imela strahu, da me bo kdo ustavil ali radar slikal ali kaj drugega, pač ni mi bilo do hitre vožnje. In ta možnost, da se odločam sama, mi je vzela veselje do dirkanja. Preprosto.
Tako kot me je nadzorovanje na Švedskem spravljalo ob pamet in bi najraje zapeljala v ograjo, sem v Nemčiji največ časa prevozila po sredinskem pasu. “Kazen” za prehitro vožnjo je bila namreč takojšnja  - 100 km manj sem prevozila z enim tankom. 

Nisem nehvalezna gostja, le ne maram toliksne pozornosti in gostoljubnosti

Spet sem za trenutek pobegnila v tale kot pri racunalniku in spet se na vse kriplje mucim priti v svoj svet.
Skrajni cas je, da si priznam, kar sicer ze od vedno vem, in da moji gostitelji uvidijo, da sem jaz … kako naj recem … skrajno cudna in samosvoja gostja. Ampak to je milo receno, v resnici sem najbrz prav odvratna. Resno. In zakaj? Eto, zato.
_________________________________

Leta nazaj sem bila s sestro in dvema njunima prijateljicama na dopustu v Grciji. Celih 14 dni sem  po cele dneve lezala v bungalovu, brala knjige in samo popoldan vcasih pomolila nos na verando, sla v trgovino in, ce je bila res sila, sla do plaze. Vsi ostali so zurali, po cele noci hodili okoli, jaz pa sem kot prah lezala v postelji in … brala.

Pred dvemi leti sem bila v ZDA 11 dni. to, da smo hodili na obiske po raznih ustanovah, sem pricakovala, to pa, da smo po cele ure viseli v ogromnih nakupovalnih srediscih - Molih, v katerih so vsi razen mene, kupovali se zivo in karkoli, pa nisem pricakovala. In kaj sem pocela jaz? Sedela v kotu Mola in … brala.  Ure in ure in ko je bilo vsega skupaj le prevec, sem znorela in vse skupaj spravila v slabo voljo. Pa ne more clovek pol ekskurzije zabit v Molu. No, teoreticno in prakticno lahko, ampak ali je to smiselno …. ??

Od vedno se nerada prilagajam. V bistvu se ne prilagajam in ce vidim, da me nekdo sili v nekaj - pa naj bo to siljenje se tako prijazno in dobronamerno, postanem zelo slabe volje, tecna in, seveda, odvratna. Rada imam mir. Resno. Prevec ljudi in prevec govorjenja me ubija, prazni, mentalno izcrpava. Ne maram mnozic in ne maram druzbe. Rada sem sama s seboj. To pa je v gosteh sila nemogoce dobiti, skorajda neizvedljivo je. Ko clovek namrec pride v goste, bi bili gostitelji radi cimvec z njim, mu razkazali svoj svet - kraj, prijatelje, sorodnike, ga postregli kar se da bogato, mu skratka nudili najboljse. Jaz pa vsega tega … ne maram.  :(  Res ne. Najbolj vesela sem, ko nekam pride v goste, da se prvi dan pogovorimo, poveselimo, mi odkazejo posteljo in povejo hisna pravila, jaz jim povem cesa ne jem in kdaj hodim spat in … to je vse.
Ne maram obiskovanj, ne maram pretiranega hranjenja (bogat zajtrk, malica, bogato kosilo, tortica, malica, vecerja, malica, malica … bljak), ne maram non-stop druzenja, ne maram skupinskega pohajkovanja … Vse to me dobesedno mentalno ubija. Pa vem, da so ljudje vecinoma veseli, ko jim pride v goste nekdo, ki ga ne poznajo in bi ga zeleli spoznati, vem, da bi radi pokazali kar najboljse imajo in znajo in vem, da mora gost pokazati hvaleznost in sprejeti pogostitev z odprtimi rokami, ampak … Jaz vsega tega ne prenesem.

Moje obnasanje - ostajanje v postelji do onemoglosti, da lahko berem knjigo in sem sama s seboj ali tihotapljenje v svoj kot stanovanja, kjer sem lahko sama s seboj, odklanjanje hrane in zavracanje obiskovanj, najbrz deluje izredno nehvalezno, celo ponizujoce. Toda to ni moj namen, dalec od tega. Jaz vse ga tega ne prenesem.
Ne morem jesti 6x na dan, ce sem navajena jesti 2x in to takrat, ko sem lacna.
Ne morem biti vecer za vecerom pokonci do onemoglosti, ce hodim navadno spat ob 22 uri.
Ne morem in nocem vstajati na ukaz, ce pa sem vendar na dopustu in bi rada spala dlje kot spim obicajno.
Nocem hodit samo tja, kjer drugi mislijo, da bo meni ok, ampak hocem okolico raziskovat sama in takrat in tako, kot to pase meni.

Zato in predvsem zato sem jaz najboljsa hotelska gostja. In obratno, hotel je moj najboljsi gostitelj. V sobi imam mir, vstanem ko hocem, grem ven ali pa tudi ne, gledam televizijo ali pa tudi ne, lahko berem ali spim, lahko se tusiram kadar jaz hocem …
__________________________________

Moj brat, njegova zena in njuni dve hcerki, so fantasticni gostitelji. Nema cega nema, karkoli bi si izmislila, bi dobila. Strezejo nas spredaj in zadaj, moji tamali se imata fantasticno. Ko gremo po mestu, jima kupita vse, kar pokazeta (zato sem jima strogo prepovedala govorit kaj vse bi imeli in kazat svoje zelje njim). Cisto vse nam dajo in izjemno se trudijo, da bi nam bilo prijetno. In tamalima tudi je. Jaz pa …

Jaz pa pogresam tisino, mir, pocitek in ustvarjanje lastnih zelja po tem, kaj bi rada videla, kam bi rada sla, kaj bi rada jedla.  :)    Nocem jim dati vsitsa nehvaleznosti in hudo mi je, ko dobim ta obcutek, da oni mislijo, da niso dobri gostitelji, toda jaz b ires zjutraj rada prespala zajtrk, ki ga itak ne jem in ga nocem jesti. Res bi rada popoldan sla v posteljo in brala knjigo dokler mi pase, potem pa odspala dve tri kitice. Res bi sla rada spat takrat, ko sem zaspana in rada bi, da mi nihce ne bi prijazno “vsiljeval” hrane, ki je sicer fantasticna, ampak jaz se pocutim tako slabo, ker pojem prevec.
_________________________________

Od nekdaj sem odvratna gostja. Pa ne zato, ker bi bila prevec zahtevna ali ker bi bile moje zelje neizpolnjive, temvec preprosto zato, ker imam tudi ko sem v gosteh rada mir, tisino, pocitek in svoj ritem. Nekdaj sem se skusala na vse mogoce nacine prilagoditi gostiteljem in jim pokazati hvaleznost za vse, kar so mi nudili, danes pa tega ne morem in nocem vec poceti. Se raje prepiram. Resno. Ali pa ne grem v goste.

P.S.: vreme je se vedno za se ubit. Piha, oblacno je in turobno in se povsod je ta … tisina (na ulici, na kateri je bil ovsaj 100 ljudi, se je slisalo samo veter). Glavno, da sem z bratom in njegovo druzino.

+ 7,3 stopinje Celzija in stanje razpuscenih misli in idej

Danes je tisti dan, ko moja tamala praznuje rojstni dan. Pa ni bilo tako kot prejsnja leta. Sploh ne. Po eni strani je bilo super, ker smo tukaj gor med ljudmi, ki nas imajo radi in ki so nas nadvse lepo sprejeli, po drugi strani pa … niti en od tistih, ki jih ima nadvse rada, ji ni voscil za rojstni dan. Nobena teta, babica, dedek, se celo oceta je sama spomnila na svoj rojstni dan. Ja, lahko zamahne z roko in gre dalje. Pa zal ni tako preprosto. Boli.

Tukaj je, kot je ze Rabarbara povedala v enem od prejsnjih komentarjev, depresivno vreme. Prav res za se ubit. In baje je tako zato, ker je pretoplo. Ko pade temperatura pod niclo se zjasni in postane soncno, prej pa … No, tukaj je danes 7,3 stopinj plusa, kar pomeni, da je oblacno, turobno, piha in na momente prsi … clovek sploh ne ve, kaj bi pocel sam s sabo. Se dobro, da je dom opremljen v zivahnih barvah, sicer bi kar … spali.

Moj ljubi me pogresa. Zaliva roze in hodi k meni spat in, predvidevam, misli name. Vem, ce bi bil tu, bi mi bilo toplo, kot da name sije sonce, toda … nisem vec sigurna, za koga je bila moja odlocitev vecja, ali sploh, kazen, zame ali zanj. On tam, jaz tu … no ja, nisem sla za vedno.
__________________________________

Ce sem cisto iskrena moram priznati, da je moja glava popolnoma prazna. Naj se se tako trudim, ne spravim skupaj nobene misli, daljse od nekaj stavkov. Berem knjigo Prva oseba mnozine, hodim okoli in obcudujem hise, ki so grajene v pritlicje in max mansardo, vse lesene in raznih barv, nikjer zaves na oknih, da o roletah ne govorim. Ne morem verjeti, da je vse tako cisto, spedenano, popredalckano in da smo bile danes v centru mesta najbolj glasne …. me, torej 4 otroci in jaz, pa kasneje 4 otroci in jaz in bratova zena. Vse je tako tiho, urejeno, v banki vzames stevilko in se postavis v vrsto, enako je pri delikatesi v trgovini. Nikjer glasbe, glasnega pogovora, se psi ne lajajo. In to vreme, ki tolce dol in ne dovoli svetlobi, da prodre skozi oblake, pa ta sivina in mir in tisina … A lahko ne, prosim, a lahko ne.

Kako naj clovek v tem ozracju sploh spravi skupaj kaksen stavek, kaksno daljso in globoko misel?? Lahko se pa ubijem, seveda.  :)   Ampak to ne bo produktivno.  :)   O majko moja … kako ljudje tukaj prezivijo. Ali … ali pa je prav to ozracje, kombinacija vseh teh elementov, idealno za ustvarjanje hipnoze in takega obnasanja … mirnega, skuliranega, kr neki, skratka. V takem jaz definitivno ne bi mogla ziveti, ga ni denarja.

Uf, tole je prav mentalno ubijajoce. Pa toliko sem imela za povedat, toliko stvari vidim, toliko se mi v bistvu dogaja, pa … kot da se misli ne morejo zgostit, ne najdem zacetka in ne znam koncati. Imam namrec obcutek, kot da je moj energijski ventil zamasen, kot da se v meni nabira energija, ki ne more ven. In ki je do sedaj tako lepo tekla ven skozi pisanje. Joj, pa kaj se to dogaja z mano …

Torej … preziveli smo rojstni dan; spoznala sem nekaj Slovencev, ki zivijo tukaj ze 40+ let; na lastne oci sem se prepricala, kaj pomenijo razprodaje po svedsko (ko je majica se na razprodaji 40 eur, taka ista pa pri nas v redni prodaji stane 20 eur); z bratom sva obujala spomien na svoja otrostva in se pogovarjala o ocetu (joj, kako tega ne maram); mislila sem na svojo polovico tam dol in bila izredno vesela, ko sem slisala njegov glas.

Ura je 22.11 in cas je, da se spravim spat. In mlet … in gostit in iskati zacetek in skvackati konec. Saj bo, saj mora bit. Tukaj bom se 5 dni in ce se ne “spravim k sebi” me bo razneslo.

Ko ze mislis, da bolj hudo ne more bit, dozivis celo to, da …

… bi se za pol ure normalne voznje kar sam prostovoljno zaletel v prvi kandelaber.

 Aj em bek.   :)   Brez sumnikov, ker jih tukaj ne poznajo, ampak vseeno. Bolje ista nego nista in tkole bo naslednjih nekaj dni.

Torej …

ce je kdo kdaj za trenutek pomislil, da zenska ni sposobna v dveh dnevih prevozit 1800 km + ena ura trajekta, sem jaz ziv dokaz demantija njegove misli. Pa naj grem po vrsti.

Vceraj smo startale ob 9 uri zjutraj. Se prej sem zvecer nastudirala pot, oznacila vse vecje kraje in zjutraj smo zelo pogumno speljale v nov dan. Na Jesenicah smo prvic (oz. zadnjic skoraj zastonj) napolnile rezervoar s Super 95 in hop, ze smo bile v Avstriji. Avstrijske ceste so … kakorkoli pac, v nekaj urah smo bile v Salzburgu. In takisto zelo hitro v Nemciji, kjer sem na lastni kozi izkusila voznjo po treh pasovih. In smo sle 1,2,3 hop, 2,1,2,3 hop, cap in se enkrat hop hop … in prva bencinska crpalka. Liter bencina 1,4 eur. Bogami, do takrat mi je bilo ze jasno, da moji konji naredijo odlocno premalo kilometrov za svoj tank in kasneje je bilo jasno, da ob vseh teh hopih in capih in 1,2,3 variantah naredim vsaj 90 km manj, kot “normalno” pocasi po polzje. Ampak … ho kers, vazno, da uzivam v hitri in, vsaj na videz, neomejeni voznji. Da le-ta mogoce le ni tko ne-omejena se mi je posvetilo ko mi je prav grdo blisknilo pred ocmi. Radar? :)  Bom videla, ko pridem domov.

Skratka, voznja po Nemciji je bila milina, moji kopilotki sta se neutrudno menjavali, mi podajali pijaco, izpolnjevali glasbene zelje, brali cestne table, itd. Poti pa ni in ni hotelo biti konec. Ko sem se drugic odlocila, da gremo tankat, sem prvic zapeljala na … LKW, seveda. Ne, ne bom se sramotila, sem si rekla in pognala dalje. Po 30 km spet pumpa in jaz samozavestno zapeljem noter. Zdaj bom parkirala tako kot je treba in … zapeljem direktno pred restavracijo. Jasno, spet sem falila odcep za avtomobile. In gremo dalje. Tretji poskus … komaj smo sploh prisle do te pumpe, ker mi je ze kar nekaj casa svetila rezerva, zato sem jako previdno zapeljala noter in vse tri smo skrbno precekirale table, da ja ne bi spet zapeljala na LKW ali v restavracijo ali pa kar mimo. Ne vem kaj so si mislili tisti zunaj, ko so zagledali tri poskakujoce zenskice v avtu, toda me smo bile presrecne, da smo uspele pravilno zaviti in … jes, tankati svoje konje.

Tema je zelo zoprna rec. In tudi nam ni bila prihranjena. Skupaj z njo so se tudi meni primerno ozile oci in obcutek za voznjo. Obcasno sem bila prepricana, da mi je spodnji del odmrl, kajti nog sploh cutila nisem. In tam nekje proti 7 uri zvecer smo se odlocile, da imamo dovolj, da smo pojedle ze vse, kar se je pojesti dalo in da se moramo spociti. A kot za prmej, ni bilo vec nikjer nobenega obcestnega motela, hotela, vatever, samo da bi spale. Hoces noces smo morale vozit dalje in na koncu smo ostale cisto same samcate na cesti. Niti nasproti nam ni vozil nihce, za nami in pred nami pa tudi ni bilo nikogar. Sama tema.  Brrrr skeri. Potem pa se je iznenada pojavil par luci, ki nas je dohitel in prehitel in nam kazal pot do hotela. Lastnika avtomobila LJ 97 - 8 KJ prosim, da se mi oglasi, da ga peljem na kavo, kajti ne vem kako bi zdrzala se tak kos poti, ce se ne bi pred nami naslikal on in mi dal voljo do voznje. Da v taki vukojebini naletim na zemljaka … hvala, hvala. 

Torej … spale smo v Puttgardnu in to je bilo tudi zadnjih nekaj metrov kopnega, dalje je trajekt. Soba je bila fantasticna in cena zanjo tudi - 145 eur, ampak … ko ima taj trosi. Ah ja .. tja smo prispele ob 21,25 min po prevozenih 1320 km. 

Danes smo nadaljevale pot ob 9 in nekaj minut. Najprej s trajektom eno uro, potem pa po kopnem do Nybra. Vsega skupaj naj bi prevozile se 500 km, kar se mi je zdela mala malica, pa je bilo vse prej kot to. Danska in Svedska sta namrec …. sama ravnina. Tako ravno je, da so me bolele oci in edina stvar, kjer so se lahko ustavile in kjer se je moj pogled lahko omejil so bile “une tavelke na vetr”. Vetrnice, seveda. Velike, ogromne in bilo jih je … mah, bile so ze pred nasim hotelom in potem globoko v Svedsko. Sicer pa vse ravno ravno … brezmejno. Ze to je bilo zame grozno. Pokrajina je bila … depresivna - neurejena, na momente zanemarjena, hise razmetane (in skoraj vse temno rdece ali temno rjave). Vreme je bilo prav tako na robu joka - ne sonce, ne dez, oblacno, malo megleno, tocno tako, da mi se clovek kar skisal. ampak to se ni bilo nic. Skoraj 400 km sem vozila 50, 70, 90, celo kak km 110, pa soet 50, 70 km na uro. 400 KILOMETROV.  Namesto 2 - 3 ur sem za ta del porabila slabih 5 ur. Pa a je sploh se mozno naredit kaj hujsega, kot kao avtocesto, ki ima 2 km dvopasno cesto na moji strani, pa potem 3 km en pas, pa vmes 15 km 50 in 70 kilometrsko omejitev hitrosti, pa spet 3 km 90 km/h po enem pasu, pa 1 km dvopasno, pa spet en pas …. Za piko na I pa povsod radarje, ki jih sploh nisem opazila in tam, kjer sem lahko, drvela po 130 km/h ob omejitvi 90. Ne, ko sem ze mislila, da res ne more bit nic hujsega, sem dozivela mukotrpno, depresivno, ubijajoco voznjo od Malme do Kalmarja oziroma do Nybra.
Priznam, nimam veliko zivcev in po karakterju sem kolerik, za tovrstno voznjo pa zivcev sploh nimam in najbrz se mi bo to poznalo naslednji mesec v nabiralniku. Sploh ne smem pomislit, koliko radarjev me je skljocnilo na tej jebeni poti. Za povrhu pa se je se brat posalil, da je ta pot taka zato, da Svedi takoj preverijo vse tujce kako so psihicno sposobni.  :)  Jaz sem bila ze na pol poti zrela za antidepresive.

No, zdaj sem tukaj. Na koncu smo falile za 30 km ampak me je brat potolazil, da je on nekoc zgresil pot za 200 km.  ;)  Torej smo prakticno pripeljale na cilj brez napake. Aja, bencin stane na Svedskem 1,6 eur / liter in naslednjic bom v prtljaznik dala kante bencina namesto potovalk. Kar je prevec, je pac prevec.

Bratova hisa je … fantasticna. Slike bodo sledile kasneje. Lahko pa povem, da nikjer ni rolet, da so okna prakticno brez zaves in da se v vse hise vidi s cest.
Vse je tako … spedenano, da te bolijo oci od urejenosti. Vsi so skulirani, mirni, tihi, kot bi bili hipnotizirani. Komaj cakam na jutri, da vidim, ce je sploh kjer kaj zivljenja, muzike, glasnega pogovarjanja, pac ce je kje kaj, kar seka iz te urejenosti. Vse je namrec tako … neresnicno.