Starševstvo +

Otroški dodatki, plačilo vrtca … Brezposelni starši / stigmatizirani otroci

To je nezasišano, totalno neumno, nerealno in neživljenjsko. Tako neumnost lahko naumi samo naša država oz . naša birokracija.

Otroški dodatki : računajo se na podlagi dohodnine za prejšnje leto oz. na podlagi dohodkov iz prejšnjih let. Vse lepo in prav, ampak ko nekdo ostane brez službe ne potrebuje višjega otroškega dodatka leto za tem, temveč TAKOJ, saj se je sprememba dohoda zgodila tukaj in zdaj in ne nekaj mesecev pozneje (lahko pa nekaj mesecev pozneje še vedno traja). V zakonu sicer piše, da ej treba sporočit spremembe, ki bi vplivale na spremenjeno višino otrškega dodatka, ampak upoštevajo - vsaj pri meni so - povišan dohodek, znižanega ali izgube le-tega pa ne. Absurdo, neumnost, neživljenjskost.
Moja prijateljica je istala brez službe s 1.4.2009, višji otroški dodatke bo dobila v letu 2010, ko bo prinesla dohodninsko napoved za leto 2009, v kateri bo manjši dododek za mesece, ki bo na zavodu. In kaj točno ima zmanjšan dohodek veze s finančnim stanjem v letu 2010, ko bo lahko že zelo zaposlena in ne bo potrebovala otorškega dodatka? Koliko denarja na tak način zmeče država stran oz. ga ne dodeli tistim, ki pomoč res potrebujejo, ker jo deli post festum, ko je ne potrebujejo več. In ja, vloge za otroški dodatek - ter vse spremembe - se nosijo na CSD-je.

Plačilo vrtca … še en debilizem. Svojega otroka, starega 3 leta, je vpisala v vrtec lansko jesen. Cena vrtca znaša 240 eur in ne, nima nobenih bonusov, ker živi sam z njim. Za privat varuško je plačevala 300 eur, za državni vrtec 240 eur. V vrtec ga je vpisala, da se bo otrok socializiral v večji skupini vrstnikov, da se bo pripravil na šolo, itd. Zdaj je ostala brez službe. Naj vzame otroka iz vrtca? Naj ga zato, ker so ji v vrtcu odvrnili, naj prinese plačilne liste za zadnjih 12 mesecev, češ da ji bodo na podlagi njih izračunali novo znesek za plčailo, prikrajša za vrstnke, druženje, navajanje na pravila večje skupne?
Zakaj za boga naj bi prinesla plačilne liste za zadnje leto, ko pa je izgubila službo zdaj in je zdaj brez dohodka. Popolnoma nerazumljivo, debilno. Mogoče bo službo dobila že prihodnji mesec, mogoče čez dva, mogoče čez pol leta … vsekakor potrebuje pomoč zdaj in to pomoč v finančnnem smislu, saj z nadomestilom plače (nekaj čez 500 eur) ne bo mogla plačati najemnine za stanovanje (250 eur), stanovanjskih storškov (180 eur), vrtca (240 eur), hrane … vsega tega niti teoretično ne mroe plačati. Ji bomo drugi dali denar, da bo plačevala DRŽAVNI vrtec? V čem je poanta?

Pa mama, ki je ostala brez službe, ker je šla firma v stečaj, doma pa ima tri otroke? V šoli so ji rekli, da ji ne morem subvencionirati šolske prehrane, ker so denar porazdelili čez celo leto na več upravičencev. Bo otroke odjavila od malice, kosila in bodo v šolo nosili vrečke s hrano? Bodo njeni otroci ostajali doma, ko bodo šli njihovi sošolci na izlet, tabor? Tavelika ima letos valeto, želijo si it v Gardaland. Kje bo mama zbrala 120 eur?

Starši so ostali brez služb, otroci bodo pa izločeni iz svoje sredine, ker bodo zaostajali za sovrstniki po finančni plati, ke jih bodo sovrstnki sami izločili ali pa se bodo sami umaknili vstran.

Nam odraslim, vsaj meni, ni tak problem hodit v službo v enih hlačah in nekaj majicah, otrokom pa je, ker se grupirajo tudi po zunanjem izgledu, finančnem statusu in še čem. Meni je nerodno kadar mi tamali rečeta, da sta šli ven in da ju je častila frendica, ki dobi vsak teden žepnino. Dddd … potem jima dam tudi jaz denar za pijačo, ker nočem, da se šlepata na svojih prijateljih. Kaj pa, če / ko denarja za to ne bo? Bosta ostajali doma?
__________________________________________________

Ravnanje s socialnimi transferji je absurdno. Starši, ki ostanejo brez službe ne morejo kriti normalne cene vrtca, ne morejo plačevati šolske prehrane. Najprej morajo poskrbeti za stanovanjske stroške, hrano, potem vse ostalo. Tega država očitno ne razume, sicer bi socialne transerje uravnavala tako, ad bi bi sicer priznano pravico uravnala takoj, ne pa post festum, ko starši višjih otroških dodatkov in dodatnih subvencij za vrtec in prehrano ne potrebujejo, ker so stroške sposobni plačevati iz svojih dohodkov.

p.s.: socialna in občinska stanovanja … kdo pove ljudem, ki živjo v njih, da lahko zaprosijo za subvencije pri najemnini? Ravnokar je bila pri meni mama petih otrok, ki plačuje zadvosobno stanovanje 370 eur najemnine kljub temu, da je pred nekaj meseci ostala brez službe (Adecco - Iskra Emeco). Halo???? Ring d bels …. ????

CSD Brežice - Klavdijina zgodba, II. del

(nadaljevanje)

S pomočjo varuhinjih vprašanj, postavljenih Centru, in po odločbi sodne izvedenke,da sem primerna mati in da se mi otroci vrnejo, se je to tudi uresničilo.Center mi je moral vrniti otroke.A še vseeno se je zavleklo za en mesec.
Vrniti mi jih bi morali konec marca a ker je rejnica že prejela rejnino sem jih dobila zadnjega aprila.Ne vem zakaj ni morala vrniti rejnine,jaz pa sem lahko dva meseca med počitnicami sina in sebe preživela le z 205 eur,ki sem jih dobila zase;nihče me ni vprašal če bom lahko ali če mi kaj dajo zraven,rejnica pa je dobila polno rejnino, čeprav je imela samo dekleti.Pa ni pomembno, samo da sem imela tamalga.

No tako je to z rejništvom.A moja zgodba se s tem še ne konča.Center ima še kar moč nad mano in kljub temu,da se trudim mi nagajajo iz dneva v dan.Marca,ko smo imeli razgovor kako bom,ko bodo otroci pri meni, sem zraven peljala Miha,da bi videli,da nisem čisto sama,da imam prijatelja na katerega se lahko obrnem.Povedala sva jim tudi,da bi morda v prihodnje živela skupaj,ko bi on rešil svoje težave.Takrat ga je psihologinja vprašala: ALI STE VI PRIPRAVLJENI SPREJETI TO BREME,ALI SE ZAVEDATE,DA BOSTE  S TEM SPREJELI TUDI FINANČNO ODGOVORNOST? Miha ni na to nikoli odgovoril le prikimnil je z glavo in dejal,da če bi res kdaj prišlo tako daleč bi to sprejel, zdaj pa še ne, ker še sebi ne more kaj dosti pomagat.In kaj so napisale na centru? Da z Mihom živiva skupaj,da on zame skrbi 100% in da se mi s tem zmanjša pomoč.Tako za mesec april nisem dobila centa pomoči pa tudi otroške sem dobila komaj meseca maja.

Mesec in pol brez centa s tremi otroki,ki jih je potrebno vsak dan voziti 10 km v šolo.Po moji pritožbi so mi dodelili 105 eur še vedno z istim razlogom,da Miha skrbi zame;in zopet moja pritožba.Potem sem osebno klicala na MDDSZ,da bi odšla sama k njim na sestanek in jim pojasnila kaj je na stvari;in njihov odgovor:ZASTONJ BI HODILI K NAM. MI SMO RES PREJELI VAŠO PRITOŽBO A BO PRIBLIŽNO LETO DNI LEŽALA V OMARI KER IMAMO PREVEČ DELA.VAŠE RAZLAGE NAS NE ZANIMAJO SAJ IMAMO SPIS.

Videla sem da je vse zaman, vprašala sem le še, če naj otroke za leto dni zaprem v omaro in prekinila.No nato sem obvestila varuhinjo in dosegla je,da so mojo pritožbo rešili v štirih mesecih.In njihova ugotovitev: Res Center ni ravnal pravilno. Dodeli se mi 250 eur namesto 480 ker naj bi še zmeraj Miha skrbel zame.Moja ponovna pritožba pa je dosegla le to, da je DIREKTORICA centra pisala na upravno enoto zahtevek,da se preveri dejansko prebivališče Miha ker jaz naj bi lagala zaradi interesa,da ne živiva skupaj.

Tako se je nadme spravila še upravna enota.Spraševali so moje sosede in najemodajalce mene pa niso hoteli zaslišati niti zapisati izjave.Sama sem odšla,da bi dala izjavo ali vsaj kaj zvedela.Kolikor vem mora biti vsak državljan, o katerem se zbirajo podatki, o tem obveščen in seznanjen.Na upravni enoti pa me je gospa,ki je vodila primer nadrla,da po kaj sem prišla,da jaz nisem Miha,da bi dajala izjavo,da kako imam lahko tako starega moškega,da kaj bo,  ko on ne bo več aktiven si bom poiskala drugega on pa bo padel čez dva stolčka.Ostala sem brez besed.
Naslednji dan mi je Miha povedal,da je tudi njemu rekla,da naj se zamisli,da je s takšno smrkljo,da če je vredno,da si zdaj na starost išče takšno sramoto zaradi takšne smrklje,da kaj si mislim da hodim k njej,kaj bom naučila hčerke, če si jaz ne znam poiskati primernega partnerja.Vse Mihove besede so bile zaman.Prijavila ga je na moj naslov kljub temu,da je lastnik hiše,ki jo imam v najemu jaz, to izrecno prepovedal.

No Miha je seveda napisal pritožbo in v Ljubljani so napisali:UPRAVNA ENOTA BREŽICE NI RAVNALA PO ZAKONIH IN JE KRŠILA BLABLABLA NE VEM KAJ VSE A SE NJIM PONOVNO PREPUŠČA POSTOPEK.HAAAAAAAA TO PA JE VIC!!!In zopet so se lotili mojih sosedov ,še tistih, katerih sploh ne poznam in Mihovih sosedov.Rezultat:oboji so rekli da ga vidijo.Tako so poklicali še Center,ki pa je dal lažno izjavo.Zakaj:Izjavili so,da so bili lansko leto pri meni 3krat in vsakič je bil tam Miha.Pri meni so bili nazadnje 25.12.2007 in takrat je bil res Miha pri meni.Ne zanikava,da je veliko pri meni, živi pa ne z mano, saj ima svoj dom, resda raztresen, a ga ima.

No sedaj je pred parimi dnevi prejel z Upravne enote odločbo,da odstopajo od pregona in,da ostane prebivališče tam kot je.Meni in njemu pa so le naredili sramoto po celi vasi in za točno eno leto so me vsak mesec prikrajšali za 250 eur.Ali mi bodo to vrnili in ali mi bodo sedaj ko je dokazano, da ne živi z mano dali polno pomoč ali bodo našli kaj druga????

To je na kratko toliko bilo bi še več za povedat saj je to le delček, a bi bilo preveč.Le toliko,da veste kako lahko naš blaženi CENTER ZA SOCIALNO DELO uniči življenje in iz človeka naredi klošarja.Hvala bogu,da sem imela dovolj moči za borbo a je še ni konec.

Ponovno CSD Brežice - Klavdijina zgodba

Razdelila sem jo na dva dela, ker je dolga in polna podatkov, čustev, grenkobe.
_________________________________________________

Po desetih letih nasilja v zakonu mi je CSD Brežice postavil ultimat ali grem v varno hišo ali pa mi vzamejo otroke.Ker mi ni preostalo druga kot da sem odšla v varno hišo sem to tudi res storila.To se je zgodilo v enem popoldnevu.Morala sem spakirati svoje stvari in z otroci zapustiti dom,ki sem si ga ustvarila.Pri pakiranju mi je pomagal moj prijatelj Miha, kateri mi je tudi peljal stvari do dogovorjenega mesta z delavkami CSD Krško.

Dobili smo se v Krški vasi sredi ceste na najbolj javni cesti kjer so nas lahko vsi videli kako smo prelagali reči.Kljub temu,da vsi v Brežicah in Krškem vedo kje je ta varna hiša so me peljali tja.Mož je že vedel kam grem saj je delal na komunali in je varni hiši odvažal smeti;je že klical po telefonu in grozil.
V varni hiši smo bile ženske same,delavke centra so prišle dvakrat na teden za kakšno uro da so nas zaslišale kaj mislimo za naprej in vsako posebej kaj katera počne in kako se obnaša.Se pravi če si se kateri zamerila, kot jaz, bog pomagaj.

Po enem mesecu v varni hiši sem si našla stanovanje a takrat je prišel prvi udarec s strani CSD Brežice.Povedala sem jim,da se bom izselila a so mi dejale,da ne smem iz varne hiše, če ne mi bodo vzele otroke.Zakaj?!Zato ker je oseba iz varne hiše dala proti meni izjavo,da moji otroci ne jejo zajtrka,da jim skuham samo napol,da jih premalo oblačim,da jih puščam v varstvo drugim ženskam.Tega ni Center nikoli preveril, a so me zaradi teh obtožb pod sumom zanemarjanja otrok dali celo na tožilstvo.Nikoli niso prišli preverit ali je res tako ali ne.Za njih sem bila kriva na podlagi ene izjave.Seveda vse to nikakor ni bilo res,pač sva prišli s to osebo navzkriž in to je bilo njeno maščevanje.
Po enem mesecu in pol se mi je 30 km od doma pokvaril avto ob 5 popoldan.Center je bil dosegljiv samo dopoldan,delavke nam niso pustile nobene številke za klic v sili in tako sem zopet poklicala Miha,da nas je zapeljal.In seveda takoj so me zatožili češ,da me je pripeljal moški,da so se počutile ogroženo in tako sem dobila ultimat dva dni,da se izselim iz varne hiše.To je bilo na petek.Prosila sem jih naj mi dajo še eno priložnost zaradi otrok,pisala sem tudi direktorici prošnjo.Do ponedeljka se je vleklo kot ne vem kaj,nisem mogla nič le razmišljala sem lahko kaj bo če mi ne dajo še ene možnosti.Tudi zvečer ko so otroci spali sem hodila pred hišo na klopco razmišljat.No in ker sem imela tako dobre sostanovalke, so me zaklenile ven in poklicale policijo češ,da sem zginila,da otroci so v sobi mene pa je morda odpeljal mož.Med tem sem tolkla po vratih naj me spustijo not in ko so končale razgovor s policijo so me izpustile.Takoj sem klicala nazaj in povedala,da je prišlo do nesporazuma.
V ponedeljek smo odšli k direktoricijaz, moj sinek Marcel in Miha.In ko sem že mislila,da bo vse v redu mi je dejala: DALI VAM BI ŠE ENO MOŽNOST, A KER SE JE V SOBOTO ZVEČER ZGODILO DA SO MORALE SOSTANOVALKE KLICATI POLICIJO VAM NE MOREM POMAGAT.Čeprav sem razložila kaj se je zgodilo mi niso verjeli in mi dali dve uri časa,da se izselim.Prej sem morala počakati še Brežiško direktorico centra.Nisem Vedela zakaj.
Tako smo čakali od 9 do 12, da se je primigala.Marcel je bil že lačen, polulal se je, žejen je bil, jaz pa sem bila obupana kaj sploh čakam.In nato sem izvedela.Brežiški center je najprej poklical mojega moža in dal njemu v podpis soglasje,da se strinja,da gredo otroci v rejništvo.Zaradi nasilja sem odšla od njega nato pa najprej on odloča kaj bo z mojimi otroci????????Šele nato so prišli k meni in me postavili pred dejstvo:ALI PODPIŠETE SOGLASJE IN BOSTE OTROKE VIDELI ALI PA VAM JIH AVTOMATSKO ODVZAMEMO IN JIH NE BOSTE VEČ VIDELI.Ni mi preostalo druga kot,da sem podpisala.
Imela sem čas dve uri,da se izselim.Hčerki sta bili v šoli in vrtcu in po njih je šla socialna.V varni hiši sem otrokom razložila zakaj se gre in jih pomirila,da niso odšli od mene v paniki in s strahom, saj sem bila že jaz dovolj panična.Takrat mi je direktorica centra Brežice rekla:TO STE PA ZELO LEPO RAZLOŽILI SVOJIM OTROKOM ŽE DOLGO DELAM PA ŠE KAJ TAKEGA NISEM VIDELA POHVALJENA.

Tako so mi odpeljali otroke jaz pa sem morala tudi takoj oditi.Kam naj grem?Tako sem tisto noč prespala v avtomobilu sredi gozda.Kljub temu,da se na smrt bojim teme v samoti tisto noč nisem občutila strahu,spraševala sem se samo kje so moji otroci ali jejo ali so na toplem kako bo Marcel spal,ko pa je navezan name ali mu bodo dali piti mleko ponoči ali bo jokal;milijon vprašanj mi je hrumelo čez glavo in lile so mi solze tako,da sem od utrujenosti v solzah zaspala.
Naslednji dan sem morala nazaj v hišo na sestanek,da so mi povedale, da lahko stvari pustim tam dokler si ne najdem stanovanja in pa da so mi očitale,da sem si sama kriva.Kljub temu,da sem jim razlagala resnico in da sem imela podporo dveh stanovalk ni nič pomagalo.Kje so moji otroci pa mi niso znale povedati.Tako sem naslednjih 6 dni hodila po trikrat na dan na CSD Brežice prosit naj mi povejo kje so otroci,da jih ljudje vidijo,ko se vozijo v sivem avtomobilu.Neki dan je le pristopila direktorica in mi rekla:NE MOREM VAM POVEDAT KJE SO OTROCI, POVEM VAM LE, DA SO DOBRO IN DA NE VEM ALI SO BILI VAS TAKO NAVELIČANI ALI SO TAKO PRILAGODLJIVI, DA SO SE TAKO HITRO NAVADILI.Ne hodite več tečnarit, ker vam drugega ne moremo povedat.
Kljub temu,da sem si že naslednji dan ko sem šla iz varne hiše dobila stanovanje, mi niso hoteli dati otrok nazaj, niti mi vsaj povedati kje so.Potem sem bila klicana sedmi dan, da naj pridem na center.Vesela sem šla saj sem mislila,da mi bodo vrnili otroke. A šok. Pod nos so mi potisnili list papirja,ki naj bi bila pogodba o rejništvu.Dejala sem,da hočem otroke nazaj ne pa da grejo v rejništvo in takrat so mi povedale,da to ni mogoče češ,da na tožilstvu poteka proti meni postopek,ki so ga dale in da dokler to ne bo rešeno ne morejo biti otroci pri meni.

Bila sem šokirana,otroke so mi vzeli zaradi laži,ki jih niso nikoli preverili.Zaradi anonimnih prijav,ki jih niso nikoli preverili.Kar naenkrat so me iz žrtve spremenili v zločinko,katera je bila kriva brez dokazov.Zaradi tega sem imela potem pol leta omejene stike vsak četrtek za dve uri in vsako nedeljo za pet ur.Med tem so me pošiljali od psihologov do psihiatrov pa ne vem kam vse me bi še poslali, če se jim končno ne bi uprla.

Z otroci v rejništvu ni bilo tako lepo kot so one prikazovale.Rejnica je starejšo hčerko večkrat zmerjala s prasico,v hiši je bilo zmeraj mrzlo,hrane ni bilo nikoli tople.Ko so prišli iz šole so dobili kakšen jogurt ali puding ali kaj podobnega.Ko sem se na Centru pritožila so mi dejale, da sem preveč zaščitniška.Rejnica je imela v hiši podnajemnika.Mojo starejšo hči je obtožila,da ji je pokradla zlatnino.Prosim lepo. Otrok je bil star osem let.Kasneje se je ugotovilo,da je kradel podnajemnik, moja hči pa opravičila ni dobila,pa še v dokumentih na centru je ostalo zapisano kar jo bo lahko spremljalo celo življenje.Nato po pol leta sem le imela na tožilstvu zaslišanje.Že ko sem prišla v dvorano sem bila presenečena saj je bila tam le pomočnica sodnice ker sodnica baje ni imela časa.No ko smo začele in ko sem se hotela braniti pa mi je vzelo sapo saj mi je dejala:NISMO TUKAJ ZATO,DA BOMO RAZPRAVLJALE KAJ JE RES IN KAJ NE ALI SPREJMETE 80 UR JAVNO KORISTNIH DEL ALI PA ENO LETO ZAPORA IN MISLIM DA JE REKLA MILIJON TOLARJEV KAZNI.Bila sem šokirana in zopet mi ni drugega preostalo kot da sprejmem kazen za nekaj kar nisem naredila.Bilo mi je žal morda bi bilo bolje, da je šlo vse skupaj na sodišče,da bi tam dokazala da to ni res.In tako sem odslužila to delo.Potem sem zopet zahtevala otroke nazaj ker ni bilo več argumenta,da bi bili v rejništvu.Zgovarjale so se,da morem jaz v tem času nekaj naredit za sebe (kaj pa niso vedele še same), da se bodo pa pogovorile, če bi jih lahko imela za vikend.Tako je potem trajalo tri mesece da je prišla iz centra 9 ljudi pogledat, če imam urejene prostore za čez vikend.Tako sem jih dobila vsak drugi vikend.

Poleti je rejnica prosila, če ji podpišem,da pelje punci k sebi domov na Murter,saj rejnica ni bila Slovenka,stara pa je nekaj čez 60!!Pristala sem pod pogojem,da je Marcel z mano in,da samo za en mesec,da jih bom še jaz mal mela.In tako smo se dogovoril,da so šli na morje in pa da jih pokličem na rejničin telefon.Bila sem vesela,da sem imela Marcela in dnevi so nama minili kot bi mignil.Dekleti sem večkrat klicala in bila sem tudi zanju vesela,da se imata lepo.Ko pa bi se morali vrniti je rejnica po telefonu rekla,da bi bili še en teden in sem pristala.Nato so se zgodili na Murterju tisti grozni požari in bila sem obupana.Hotela sem poklicati rejnico ali so na varnem, a telefon ni bil dosegljiv.Vztrajala sem še en dan nato pa odšla na center povedat kaj se je zgodilo.In njihov odziv:JA VEMO DA SO POŽAR,I A NIČ SE NE BOJTE ČE BI BILO KAJ NAROBE NAS BI ŽE OBVESTILI.Bila sem šokirana,namesto da bi poskusili priti z rejnico v stik so mi rekli naj čakam.Na kaj??Na to, da mi bodo prenesli sporočilo da sta punčki mrtvi???!!!Nisem vedela kaj bi in nič nisem mogla.Čez nekaj dni sem prejela kartico,da so vredu,da so pri neki žlahti od rejnice in pa novo tel., češ da je rejnici crknila baterija.Takoj sem klicala,da sem jih slišala in pa seveda vprašala kdaj pridejo.Rejnica je rekla da 25 ali 26.In tako smo končali.Naslednji dan sem odšla na center povedat, da je s punčkama vse v redu da pa ni fer da bodo tam tako dolgo če smo se zmenili da bodo samo en mesec.Delavka mi je odgovorila, da lepo da smo se slišale in da naj bom vesela, da so lahko tako dolgo na morju saj njeni otroci si tega ne morejo privoščit.Bila sem žalostna saj sem vedela da ne bom nič dosegla,v tolažbo mi je bil Marcel.

Tako so bile za poletne počitnice dekleti pri meni le en teden.Na sodišču je potekala ločitev in center je dal svoje mnenje.Seveda so predlagali, da otroci ostanejo v rejništvo.Takrat pa mi je prekipelo in začela sem pred sodnikom govoriti in govoriti,nihče me ni mogel ustaviti čeprav so poskušali.Hvala bogu je bil sodnik pošten in mi je pustil do besede.Ker pod nobenim pogojem nisem pristala,da otroci ostanejo v rejništvu je sodnik dodelil sodno izvedenko.Vse skupaj je šlo proti koncu in vedela sem, da ne smem izgubiti.Pisala sem na vse možne naslove od varuhinje,do socialne inšpekcije,protikorupcijske inšpekcije,Maticu Muncu in še kam.V tolažbo in moč so mi bili otroci vsak drugi vikend, a je bilo hudu, ko je bilo treba nazaj.
Ker je Marcel jokal za mano in se upiral rejnici na vse moči ga je ta zaprla v stranišče,ki meri ravno toliko da je v njem školjka in,da moraš sesti če želiš zapreti vrata.Notri je bil dokler ni od joka zaspal.Marcel je bronhitični asmatik in sploh ne sme toliko jokati.Ko sem sklicala na centru sestanek in rejnici jasno v obraz povedala, da hočem da s tem neha ker je to kaznivo dejanje in otrok trpi, drugače jo bom prijavila mi je odgovorila:PRIJAVITE KAM ČETE, JAZ NE BOM NEHALA NEKAKO GA MOREM UMIRIT.Delavka CSD pa:JA KAKO GA BI PA VI KAZNOVALI JAS TUDI SINA ZAPREM V SOBO ČE NI DRUGAČE.Soba ali stranišče je zame velika razlika in zopet sem ostala kot osel z dolgim nosom sin pa je še kar trpel.

(se nadaljuje)

CSD Brežice - Ste res pod pretvezo spolne zlorabe vzeli otroka očetu?

Tole pismo mi je poslal Mihčev oče in želi, da ga objavim. Sam se bori z mlinom na veter - CSD Brežice, in misli, da je bitko in vojno izgubil. Pa vendar … svojega otroka ima srčno rad. Mama ju je pred dvemi leti zapustila in si ustvarila novo družino in ko je prišlo tako daleč, da je oče potreboval pomoč in se obrnil na CSD Brežice ponjo … je ostal brez otroka. Razlog … sum spolne zlorabe. In čeprav je bil ta sum ovržen, Mihec k očetu ne more več oz. oče ne more k Mihcu. Tako so dosodili bogovi na CSD Brežice.
________________________________________

Pozdravljeni….

Naj se vam predstavim:
Sem oče osemletnega Mihca. Za otroka sem od njegovega 6. leta skrbel sam, saj naju je otrokova mamica zapustila kakšen mesec pred Mihčevim 6. rojstnim dnevom.
Kmalu po tem, ko sva ostala sama, so se pri Mihcu pojavile čustvene težave, zaprl se je vase, postajal nasilen, sčasoma se ni več znal vključiti v družbo svojih vrstnikov, v šoli (v 1.razredu) so se pojavile težave, ki so jih kratkomalo označili kot razvajenost, nevzgojenost in podobno… Kmalu ni hotel več v šolo, ni hotel sodelovati pri pouku, večino časa je preživel v kotu učilnice pod mizo in se igral z igračami… Navkljub prepričevanju učiteljev in šolske psihologinje, da ima Mihec čustvene težave, ker je mamica odšla, se le ti dolgo časa niso zmenili za moje mnenje. Poiskala sva pomoč strokovnjakov, zaprosila za pomoč in ko sva jo končno dobila, predvsem zahvaljujoč mnenju Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, da kaže Mihec znake hiperaktivnosti in nekatere znake Aspergerjevega sindroma, se je z Mihcem malo izboljšalo, ko pa je prišla nova učiteljica, sva skupaj dosegla, da je Mihec bolj ali manj uspešno končal prvi razred. Saj učenje mu v bistvu ni delalo težav, tako da je drugi razred končal brez večjih težav…

Verjetno se vam zdi, da so najine težave malenkostne. Pa vendarle niso. V teh dveh letih sem se naučil poslušati svojega otroka, naučil sem se prepoznati njegove težave in pri njem doseči brezmejno zaupanje vame kot očeta. Skratka, naučil sem se imeti rad svojega otroka, brezpogojno, in sproti reševati nastale probleme s potrpežljivostjo, vztrajnostjo, ljubeznijo.
Življenje se nama je obračalo na bolje, dokler me trenutna situacija med šolskimi počitnicami (nisem imel varstva za otroka) ni prisilila, da sem poiskal pomoč na Centru za socialno delo v Brežicah. Od tu naprej pa je šlo vse skupaj rakovo pot….

Namesto pomoči so mi vzeli otroka pod pretvezo, da ga spolno zlorabljam, ga za nekaj časa namestili v varno hišo Palčica v Grosupljem, potem pa ga poslali na Pedopsihiatrični oddelek v Klinični Center v Ljubljani. Policijska preiskava, ki je trajala več kot tri mesece, me je sicer oprala suma spolne zlorabe otroka, vendar pa so tako socialna služba kot zdravstveno osebje ves ta čas izsiljevali od mene taka in drugačna “pooblastila”.

Na koncu je moj Mihec končal pri rejniški družini, z diagnozo, da naj bi šlo za hiperaktivnost in Aspergerjev sindrom in mu predpisali Risperdal. Čeprav sem sprva, predvsem zaradi prisile, soglašal z zdravilom, pa sem po koncu policijske preiskave zoper mene, ki me je oprala suma in mi znova dala tudi pravno osnovo, da odločam o svojem otroku, zahteval, da Mihcu prenehajo dajati Risperdal, ker mu bolj škoduje kot pa koristi. Že skoraj dva meseca se trudim, da bi mu končno prenehali dajati Risperdal, dosegel pa seveda nisem nič. Oziroma, v bistvu se je stvar obrnila takole: če bom vztrajal in še naprej nasprotoval zdravilu, mi bo Center za socialno delo Brežice odvzel starševske pravice.
Torej, nimam izhoda. Da lažje disciplinirajo mojega otroka in pa da opravičijo svoja nizkotna in diskriminatorna dejanja, so pripravljeni odvzeti starševske pravice nekomu, ki je ves svoj trud v življenju posvetil temu, da bi otrok imel normalno in srečno otroštvo.

Konec koncev, ali je res toliko razlike med tem, kar trdim jaz; da ima moj Mihec čustvene težave zaradi tega, ker ga je zapustila mamica, in pa diagnozo hiperaktivnosti in Aspergerjevega sindroma? V obeh primerih otrok potrebuje pozornost, razumevanje, brezpogojno starševsko ljubezen. Ne pa nekega “čudežnega” zdravila! Zato sem se odločil, da vztrajam in bom nasprotoval uporabi Risperdala ali katerega koli drugega psihotičnega zdravila pri mojem sinu Mihcu vsaj dokler mi ne bodo tudi uradno vzeli pravico, da kot oče odločam o prihodnosti svojega otroka.
Po vsej verjetnosti se ves čas sprašujete s kakšnim razlogom vam pišem. Pravzaprav ga nimam, le zdi se mi, da se mnogi starši avtističnih otrok srečujejo s podobnimi težavami, morda ne tako drastičnimi, a vendarle. Mogoče le kanček upanja, da bi me kdo le razumel in mi mogoče dal kakšen koristen nasvet ali pa vsaj malo moralne opore. Najtežje je namreč v življenju sam bojevati izgubljeno bitko za nekoga, ki ga imaš brezmejno rad.

nadaljevanje …

Čeprav se vam moja oz. najina zgodba zdi “neverjetna in šokantna”, pa vam zagotavljam, da je resnična. Še več; tu je opisan le majhen delček vseh “težav”, s katerimi sva se srečevala z Mihcem v teh dveh letih in pol, kar sva ostala sama.

Čeprav sem želel nekako na bolj oseben način povedati, da se je moj Mihec v svojem tako kratkem življenju že moral srečati z toliko gorja in bolečine, po svoje ga je tudi narava nekako “odrinila na rob”…. da o mamici sploh ne izgubljam besed; pa vendar je na koncu izpadlo bolj tudi kot moja zgodba…. zgodba starša, ki se mora spopadati ne samo s težavami, ki pestijo otroka, pač pa tudi in predvsem z arogantnostjo CSD-ja, otrokove mamice, družbe nasploh….

Lahko si mislite, kako nama je bilo zadnjih pet mesecev… otroka, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da mamice ni več z nama, so “vtaknili” na psihiatrijo; meni pa zavezali jezik in roke z neosnovanimi a vendar tako gnusnimi obtožbami…. pred pol leta sem bil zelo dober prodajalec na terenu, vozil sem zamrznjeno hrano in sladoled po posavskih krajih… marsikateri otrok je bil bolj vesel mojega prihoda kot pa ne vem kako nobel igrače…. No, zdaj sem resnično na tleh, izogibam se družbe, ljudi nasploh… ni lahko, če ljudje, ki jih pri svojem delu srečuješ dan za dnem, teden za tednom, leto za letom, nenadoma začnejo pljuvati za teboj, saj so se Mihčeva mamica in njena mama, pa verjetno tudi kakšna iz CSD-ja potrudile, da so se te obtožbe glede spolnega zlorabljanja otroka razširile po bližnji in daljni okolici… Ni mi ostalo drugega, kot da pustim službo, saj kot srčni bolnik enostavno nisem mogel več prenesti stresa, ki ga je vsa situacija vsakodnevno prinašala….
Ko sem po končani preiskavi nekako omenil direktorici CSD-ja, da bi le nekako morali opravičiti svoje obtožbe, mi je cinično zabrusila: “Saj imate kriminalistično poročilo! Zaradi mene ga lahko obesite na oglasno desko ali kamorkoli hočete!”… no, fajn način za opravičilo, ni kaj reči.

Edina sreča v nesreči je ta, da je Mihec zdaj pri rejnikih, ki ga imajo res radi in zelo dobro skrbijo zanj. Nekako sva se navadila, da sva samo vsak drugi vikend skupaj; je težko, a gre. Če le ne bi bilo tega “čudežnega” zdravila. Priznam, da sem takrat naredil napako, ko sem pristal na zdravljenje z Risperdalom; v svoje opravičilo morda le to, da sem šele pred nekaj dnevi izvedel, katero zdravilo mu sploh dajejo.

Kot sem že dejal, se CSD Brežice pripravlja, da mi odvzame roditeljske pravice, ker pod nobenim pogojem ne pristajam na to, da bi mu še naprej dajali ta strup! Hudo mi je, priznam, a bom tudi to nekako prebrodil. Nikakor pa ne najdem načina, da dosežem tisto, kar je zame najbolj pomembno: da bi Mihcu prenehali dajati zdravilo, za katerega je očitno, da mu zelo škoduje: v nekaj mesecih se je zredil za skoraj (tri konfekcijske številke, skoraj vsak mesec mu moram kupiti večja oblačila), nima več koncentracije niti za stvari, ki so ga prej zanimale, je občasno zelo razdražljiv, v šoli se dosti težje uči (veliko stvari, ki jih je ovladal na koncu drugega razreda, mu sedaj v tretjem delajo velike preglavice… da sploh ne omenjam, kako me zaboli, ko pride po dveh tednih k meni domov ves omamljen od pomirjevala, ki mu ga dajejo tudi čez vikend, razen takrat, ko je pri meni.

Torej… namesto pomoči sva z Mihcem še vedno v resnih težavah. Ker, ko mi odvzamejo roditeljske pravice, se res ne bo imel več kdo boriti za Mihčeve pravice; kot otrok z Aspergerjevim sindromom bo verjetno še zelo dolgo potreboval dosti pozornosti, potrpežljivosti, ljubezni; še morda najbolj pomembna je zavest, da ima nekoga, ki mu lahko zaupa in se nanj zanese! In iz tega izhaja še večja in težja odločitev: kaj bi bilo bolje? Pristati na zdravila in nemo gledati, kako je z otrokom vse slabše ali pa, kot sem se odločil: tvegati in se boriti na vse ali nič?

Vem, da mi pri tem nihče ne more kaj prida pomagati: za drage odvetnike pa tudi nimam denarja. Vendar, tokrat se brez boja ne dam. Morda je to edini razlog, da sem sploh začel z opisovanjem najine zgodbe. Rad bi namreč, da čimveč ljudi zve za naju, da se čim več ljudi seznani z načinom, kako socialna in pravna država v Sloveniji sploh deluje. Da se na koncu čimveč ljudi vpraša; Kako je mogoče, da socialne delavke lahko mimo vseh pravil, zavestnim kršenjem zakonov in roditeljskih pravic, odločajo o tako pomembnih stvareh. Kdo jim je dal taka pooblastila? In kje se ta pooblastila končajo?
Ta vprašanja si jaz namreč že kar nekaj časa postavljam. Razen če se ne motim in sem res en drek vreden starš: hotel sem pač otroku omogočiti kaj več kot pa večen izgovor: nimava denarja! Sam, s službo, ki je od mene terjala več, kot sem bil sposoben, brez sorodnikov in pomoči; drugače se res ni moglo končati.
Pa da ne pozabim: zdaj sem si našel službo v sicer privatni firmi, vendar imajo več razumevanja za starša, ki sam skrbi za otroka, kot pa vse državne ustanove skupaj. Vsaj nekaj spodbudnega, konec koncev.
V prilogi vam pošiljam eno od neštetih pisem socialnim delavkam na CSD Brežice. Kot primer, kako naivno sem ves čas verjel, da se CSD trudi za mojega otroka…..

“Mihčev ati iz Bizeljskega”

(ime in priimek očeta sem umaknila jaz)

CSD Tolmin ni prijavil fizične zlorabe otroka

Tale zgodba še nima konca. Ima pa nerazumljiva nadaljevanja, ki se bodo zdaj, upam, počasi začela razreševati.

V zapisniki CSD Tolmin najdemo podatke, da ima deklica K. modrice, da jo mama tepe s palico in roko. Hmmm … Tudi na šoli, na katero hodi K. vejo, da je deklica včasih modra in deklič tudi sam pri 9 letih zna povedati, da jo ne-kdo pretepa, torej fizično zlorablja. Hmmm … le kdo. Deklica je namreč v rejništvu iz katerega ne more, ker sodišče že DVE LETI ne izda začasne odločbe, s katero bi šla deklica iz skrbništva matere, ki je hčer dala v rejo, v skrbništvo očetu, ki bi za deklico rad skrbel že polnih 5 let. Sodišče to ne zanima, sodišče ima preveč dela SAMO S SEBOJ, CSD Tolmin pa si briše roke rekoč, da je oče sam kriv, ker je pred 7 leti podpisal privolitev o ZAČASNEM REJNIŠTVU, pa si besedo “začasno” razlagajo po svoje.

Kakorkoli že … deklica je v rejništvu fizično zlorabljena (psihične zlorabe se težje dokažejo), a ne CSD Tolmin ne kdo drug od pristojnih, ki je o tem obveščen, ne stori NIČ. Tudi prav. Smo šli na pa policijo in prijavili fizično zlorabo. Pa ne samo to. Na policijo smo šli z vsemi zapisniki s CSD Tolmin, v katerih je nedvoumno zapisana ta fizična zloraba in se bodo tamkajšnji pristojni pač po drugi poti znašli pred roko pravice. Upajmo!!! Kajti policija bo podala kazenske ovadbe zoper podpisane na zapisnikih CSD Tolmin, zoper rejnico in še zoper koga, ki to fizično zlorabljanje izvaja. Otrok pač ni tako majhen  - in hvala bogu je tako trdoživ, da mu ne morejo oprati možganov - da ne bi znal povedati kdo ga pretepa in kdo mu prizadeja modrice.

Kaj zdaj, bodo tega nesrečnega otroka dobili ven ali ne iz tega rejništva? Mu bo oče lahko končno dal svojo sobo in kopalnico, v kateri se po po doooolgih letih lahko stuširala kot človek (v rejništvu namreč kopalnice ni, kar pa tudi za inšpektorja, ki je preiskoval ta primer, ni sporno).

CSD Tolmin … vas res ni sram? Res nimate obraza, da bi priznali napako in se opravičili? Boste še naprej dopuščali, da zaradi VAS otrok trpi?

Rubež otroka in 10 mesecev zapora v bolnici po predodelitvi očetu

Dobeseden prepis iz dnevnika Večer, dne 18.12.2008

Pred leti je pomursko javnost pretresla zgodba družine Sekolovnik iz Satahovcev pr Murski Soboti. Jože in Lidija sta se poročila leta 1985 in živela v Satahovcih. Rodila sta se jima otroka; sin, ki je sedaj že polnoleten, in hčerka.
Leta 2001 sta se zakonca razšla, po razvezi pa so v sodnih dvoranah odločali o tem, kdo od staršev bo skrbel za mladoletna otroka. Sodišče je najprej otroka dvakrat dodelilo materi, na podlagi pritožb pa so sodne instance avgusta leta 2007 odločile, da mora hčerka, ki je še mladoletna, v vzgojo in varstvo očetu Jožetu, ki se je medtem preselil v Bratonce. Hčerko, ki ni želela k očetu, so februarja letos prisilno odpeljali na psihiatrični oddelek mariborske bolnišnice, marca letos pa na oddelek za psihologijo ljubljanske pediatrične klinike.

avtor: Miha Šoštarič

Matoz bo od sodišča, očeta in države zahteval 50.000 eur odškodnine - danes na SVet na Kanalu A.
____________________________________

Naj spomnm, da hči k očetu ni hotela, ker naj bi jo spolno nadlegoval, za kar pa ne vem če poteka kakšna tožba na sodišču oz. če ej bilo v zvezi s tem karkoli ugotoviljeno. Samo sklepam lahko, da je bilo, če oče nima več pravice do nobenih stikov s hčero.

Zakaj so Anjo jo zaprli v psihiatrično bolnico? Dvakrat. Rubili so jo mami, pa ne predodelili očetu, ampak jo poslali v bolnico. Zakaj? Otrok ima šele 13 let.
Zakaj je sodišče dvakrat dodelilo hči materi, potem enkrat očetu in potem ponovno materi? Zakaj je oče to počel? Zakaj se ni upoštevalo hčerine volje?
Ločila sta se pred 7 leti, ko je bil mala stara 8 let. Šest let je živela pri materi, potem jo je sodišče predodelilo. Zakaj?
In ponovno - zakaj so OTROKA RUBILI IN GA ZAPRLI V PSIHIATRIČNO BOLNICO NA ZAPRTI ODDELEK?

Kje je v tej zgodbi CSD Murska Sobota? Ni za verjet, da nima nič pri tem primeru.

S kakšno lahkoto se materi vzame otroke

Včeraj sem držala v rokah odločbo CSD-ja, ki je na podlagi trditev očeta, da mama zanemarja otroka, da ne hodi v službo, da ima drugega moškega, ki mu kupuje draga darila, da pušča otroka samega doma, da ne kuha, ne pomiva in ne lika ter da ne plačuje položnic, tega otroka dalo v REJO, kljub temu, da sta oče in mama POROČENA. Priznam, da mi je šlo na kozlanje ob branju take odločbe. Kako sploh lahko dajo v rejo otroka, ki ima oba starša, ki sta celo poročena. In kako lahko odvzamejo otroka staršu, ki ga sploh ne vprašajo za resničnost navedb in kako si sploh upajo jemat v otroka, ki ima samo enega starša, tisti pa, ki ga je pripeljal, pa sploh ni njegov starš? Govorim o zgodbi iz te knjige, ki bi nedvomno morala imeti priložene vse te odločbe, vse te  uradne zaznamke, imena in priimke soc. delavk, ki so sedem dolgih let imel škarje in platno ter določale življenje trem ljudem in na koncu otroka vrnile materi brez odločbe o vrnitvi.

Ne, ne razumem matere, da je zdržala toliko let s tem pritiskom. Ubrala pa je vse pravne poti in na koncu dobila hčeri nazaj. Jasno pa je, da zahteva javno opravičilo, še več, zdaj zahteva linč odgovornih in dam ji popolnoma prav. Če v tem primeru ne bo prišlo do odvzema strokovnega izpita soc. delavki, ki je postopke vodila, če v tem primeru ne bo tudi drugim šalabajzerjem, ki na CSD-jih vsakodnevno režejo platno ljudem, ki so neuki postopkov in zakonov, potem …

Zanimivo pa je, da zdaj že bivši mož pri tem nima nič. Popolnoma nič se mu ne more, ne more se ga obtožit blatenja, krive izpovedi, zanemarjanja otroka (on je dal njunega skupnega otorka v rejo), laganja, blatenja, nič nič. Zanimivo pa je še nekaj drugega … to je še en v vrsti očetov, ki ima več otrok, pa vsakega z drugo žensko. In še en v vrsti otrok, ki je zjebal ženo in otroke nekaznovano in samo zato, ker ni bilo po njegovo, tj. ker se je hotela ločit.

____________________________

Sem že kdaj omenila, kako pogosta je v ločitvenih postopkih trditev, da so ženske mentalno bolane, čustveno nestabilne, neprimerne matere zato, ker … zato? Še vedno imam doma dopis, ki ga je na CSD poslal moj ex ko sva urejala skrbništvo. Stavek, v katerem trdi, da sem nesposobna mati, neuravnovešena, itd. kar bije v oči. Vprašanje pa je, zakaj sem bila potem toliko let primerna mati, zakaj je puščal hčeri meni v varstu, ko je delal v tujini, če pa sem neuravnovešena? Ups …

Odnos države do socialnih delavcev

Dve leti nazaj sem diplomirala na Fakulteti za socialno delo. Od takrat dalje spremljam dogajanje v socialnem delu, v institucijah, v katerih se zaposlujejo diplomanti, njihovo delo in njihovo plačilo. Za to, da se tudi sama nisem zaposlila v tem fohu, obstajata dva razloga: prvi je ta, da mora diplomant obvezno opraviti pripravništvo preden naredi strokovni izpit in lahko dela kot socialni delavec, drugi pa je ta, da je delo socialnih delavcev slabo plačano. Še kakšno leto nazaj je bilo pripravništvo plačano cca 540 eur neto, opravlja pa se ga minimalno devet mesecev. Z mojega zornega kota je tako plačilo za tako delo popolnoma nesprejemljivo, saj za tako nizko plačilo lahko počnem kar nekaj del, pri katerih ni potrebna fakultetna izobrazba in bi jih lahko delala, če bi mi bila taka plača dovolj

Pred časom sem na dotični Fakulteti pri predavanjih na temo revščine na dodiplomskem študiju svojim kolegicam študentkam rekla, da je sramotno, da ne povzdignejo glasu in ne zahtevajo plač, ki jim glede na odgovornost, ki jo pri svojem delu nosijo, in glede na občutljivost, ki ga njihovo delo zahteva, pripada. Profesorica je razlagala situacijo na trgu delovne sile in koliko revščine je med nami. Izpostavila je gradbene delavce, ki da so zelo izkoriščani, s čimer se sicer popolnoma strinjam, ker tudi sama delam v gradbeništvu in iz prve roke poznam situacijo v tem fohu, vseeno pa ne morem zamižati ob očitnem poniževanju oz. nespoštovanju socialnih delavcev in njihovega dela.

Gradbeni delavec na gradbišču ima plačano vsako uro po 4 eur neto in če naredi 200 ur na mesec dobi 800 eur na mesec. Socialni delavec pa, ki dnevno dela z ljudmi, ki potrebujejo strokovno pomoč, ki je odgovoren za svoje odločitve in nemalokrat odloča o zelo delikatnih zadevah, tudi življenjsko pomembnih za ljudi, poleg tega pa še, če je zavzet, vodi razne delavnice, pomaga ljudem izven uradnega delovnega časa, ima petih letih dela 850 eur na mesec. Koliko je torej vredno njegovo delo, njegova odgovornost in znanje?

Zadnja leta prihajajo v javnost primeri, v katere so vpleteni socialni delavci, ki bodisi neodgovorno opravljajo svoje delo, bodisi niso strokovno podkovani za svoje delovno mesto. Se strinjam, da bi morali biti tako prvi kot drugi osebno odgovorni za svoje napake, toda … V mojem podjetju imamo vsi zaposleni dobre plače in se tudi zato zavedamo svoje odgovornosti. Pravilo je preprosto – kolikor škode narediš toliko se ti odbije od plače. Odgovornost je finančno ovrednotena, zaposleni pa imamo tudi notranjo odgovornost, saj nam ni v interesu izgubiti službe. Kaj pa se lahko vzame socialnim delavcem s 850 eur plače? Njihova odgovornost je neprimerno večja kot njihove plače, od njihovih odločitev oz. njihovega dela je odvisno veliko življenj. Absolutno nesprejemljivo je, da je njihovo znanje in njihovo delo tako mizerno vrednoteno. In tudi zato sem se tistega dne sprla s svojo profesorico, saj s prstom kaže na vse druge vrste dela in delavce, na tiste pa, ki prihajajo prav iz te fakultete, pa niti pomisli ne. Se na FSD-ju šolajo bodoči reveži?

Kakorkoli … ko primerjam socialno delo in gradbene delavce, o katerih zadnje čase vse prevečkrat govorimo kot o hlapcih, nehote pomislim na to, da s socialnimi delavci država dela še slabše. Njihovo znanje je na CSD-jih zreducirano na izpolnjevanje obrazcev in uradnikovanje, delovna mesta zanje se krčijo oz. se ne odpira novih, obvezno je pripravništvo, ki je za povrh še mizerno plačano, po drugi strani pa se od njih zahteva zahteva visoka stopnja odgovornosti za vsako besedo in dogovor, ki ga sklenejo z uporabnikom ter malodane pravniško znanje. Občutek imam, da država sploh ne ve kaj bi počela s socialnimi delavci, čeravno se v njih skriva ogromen potencial znanja, idej, projektov in volje za delo.

Kolumna 7 dni, 3.12.2008

Te in podobne zgodbe, ob katerih čutim bolj jezo kot sočutje

Spremljam zgodbo Vinka Stajnka in njegove družine, ki je od države kupila stanovanje, ga nikoli izplačala, potem pa so ga zarubili in družino postavili na cesto. Vinko in njegova žena sta šla v klet, njuna sinova  pa sta se znašla in preselila (en k babici, drugi k punci).
Na Kanalu A kar naprej ponavljajo, da je Vinko vojni veteran, njegova žena pa bolnica z rakom. Ok, res je grozno, da se bolan človek ne more vrnit v toplo stanovanje, v svojo posteljo in nima potrebne nege, toda …
Toda … stanovanje so ti ljudje odkupili že dolgo nazaj, kredita pa niso odplačevali. Sinova sta dovolj stara, da bi lahko delala in pomagala pri odplačilu dolga, pa … ne vem ali ja ali ne. Vsekakor pa jaz ne vidim inštitucij kot tistih “ta grdih” in trdosrčnih, temveč vidim družino kot neodgovorno in malomarno do sebe in svojih dolgov. Absolutno sem prepričana (in vem iz lastnih izkušenj), da deložacija ni sprožena po nekaj neplačanih obrokih, temveč to traja nekaj časa, v katerem se da marsikaj urediti - bodisi zamrzniti kredit, bodisi najti zamenjavo in se preseliti v manjše stanovanje, bodisi kaj drugega. Ampak ne … do konca ne plačevat, se delat norca iz države in ne izpolnjevat obveznosti, potem pa preko medijev izsiljevatr in trkat na srčnost in iskat možnosti, ki bi jih že zdavnja lahko našel. In ni dvakrat za rečt, da zdaj, ko imajo spet stanovanje, ne bodo ponovili zgodbe. Jim bodo že mediji pomagali.

Naslednja zgodba je o družini, ki si je s krediti postavila novo hišo, v katero pa se, ko jim je neurje stolklo staro hišo, v kateri ne morejo več bivati, še niso vselili. Ok, razumem, da potrebujejo pomoč in sploh ne oporekam temu, ampak …
V Novicah so objavili naslov, v katerem trkajo na srčnost ljudi z dejstvom, da družina nima niti za postelje in oče, mama in otroci spijo na betonskih tleh. Tukaj pa sem postavila zdravo distanco in trezno razmislila. Čakaj malo. Hišo so si lahko zgradili, za postelje in ostalo pohištvo pa ne morejo poskrbeti bodisi da prosijo na Rdečem Križu ali Karitasu ali pogledajo oz. poprosijo koga drugega, da pobrska po Salomonovem oglasniku oz. na int. straneh, ki podarjajo in ostopajo pohištvo??? Come on … kar se mene tiče bi otroke vzela, oče in mama pa naj poskrbita za dostojno bivanje družine.

Tretja zgodba je čisto sveža … od danes. Seveda spet na Kanalu A. Tričlanska družina, en otrok je že nekaj let v reji, drugi star 18 mesecev, mama nezaposlena, oče dela na črno, mora ven iz stanovanja. Nikoli podpisali pogodbe o najemu in glede na to, da imajo kao samo 500 eur dohodka, verjamem lastniku stanovanja, da najemnine tudi niso plačevali. Zdaj se bo lastnik vselil v svoje stanovanje in mora družina ven. Pa se je obrnila na medije, naj jim pomagajo. Đizus … Mene bolj zanima zakaj mama ne hodi v službo in zakaj je prva hčerka že toliko let v rejništvu. Pa zakaj dva zdrava človeka ne poskrbita za otroke, ki jih delata. Jaz bi ju oba poslala delat, pa zagotovit spodobno življenje obema hčerama, ne pa preko medijev spet pritiskati na inštitucije in lastnika stanovanja, v katerem so zdaj. Mislim … a sama pa ne vesta, kje je CSD in Občina, kjer bi se lahko izvolila pozanimati kako je s stanovanji.
__________________________________________________

Ne maram takih zgodb, v katerih je kup v oči bodečih nelogičnosti in kjer je jasno, da nekdo manipulira in skuša preko medijev doseči tisto, kar mu ne gre, kar ni sposoben imet in kar bi si lahko sam zagotovil, če bi zmigal svojo rit in pognal možgane v tek.

Bojim se, da bo to postala vse pogostejša praksa tistih, ki se jim ne da poskrbeti zase in za svoje družine in če smo nekoč rekli, da se po cajtngih “valjajo”  Cigani, bomo zdaj rekli kaj? Najlažje je naredit tako, da svojo plat zgodbe poveš v medije, potem pa oni še napihnejo to tvojo revščino do nezavesti in potem … se inštitucije uklonijo - ali pa tudi ne. Ampak poanta inštitucij ni v tem, da vsakemu, ki se mu ne da delat in mislit s svojo glavo, pomagajo, temveč pomagajo tistim, ki resnično nimajo, ki se borijo, ki potrebujejo pomoč, da se postavijo na lastne noge. In razlika med tistimi, ki potrebujejo oporo, da se postavijo na lastne noge in temi, ki od pomoči živijo, je ogromna ter nepremostljiva.

Ampak mi … mi smo še slepi. In se nam vsak cepec zasmili.

p.s.: morda bomo prav zaradi vse večjega števila takih zgodb sčasoma otopeli in preslišali klic, ki bo v resnici potreboval pomoč.

Soustvarjanje - Zapiski s predavanja prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Soustvarjanje:
- med nami in uporabniki naših storitev so samo situacije, ne svetovi
- pomemben je medsebojni odnos

Kompleksni problemi:
– nujno je, da odstopimo od mišljenja, da imamo rešitev, ker je nimamo. Skupaj soustvarjamo rešitve

Socialno delo je odvisno od odnosa, ki je oseben. Odvisno je koliko prostora pustimo v odnosu ter da smo spoštljivi drug do drugage

Experti z izkušnjami – uporabniki zase najbolje vejo, kaj si želijo, kje imajo moč in kje ne znajo več naprej.
Mi pa vidimo kaj je možno in kaj ne, varujemo človekove tj. uporabnikove pravice, da se mu v odnosu nič ne zgodi.
Koncept delovnega odnosa – ozaveščanje vprašanj, ki jih na prvo žogo ne vidimo (primer zamenjava rejniške družine – pogoj otrok).

Odstopanje od moči, ki nam NE pripada – ne prepričujemo, ne odločamo za druge, ne ukazujemo, ne določamo rešitev

Biti kompetenten za svoje življenje – prevzeti odgovornost za svoje rešitveT

Izogibanje konceptom izključevanja in poniževanja –
- problematične družine / otroci
- obravnava
- spremljanje družine
- nemotiviranost posameznika
- “oglasite se” “pridite mimo”
—————————————-
tako se ne govori, taki izrazi v SD ne smejo obstajati

uporabnik – servis
stranka – trgovina
sogovornik, expert z izkušnjami, soudeleženec v rešitvah

To ni socialno delo:
Jaz rešujem – ti si hvaležen
Jaz vidim – ti slediš
Jaz odločam – ti sprejmeš

O`Hanlon – zgodovina pomagajočih poklicev. 4 valovi:
1. val - kaj je narobe?« - mi smo v redu, oni pa niso
2. val - olajšanje – reševanje problema
3. val - človek s problemom – raziskovanje problema
4. val - premik od problema k rešitvi – Soustvarjanje

Rešitve so javne – ne morejo se rešit v kabinetu ali pisarni.

Sealby: Mi v pomagajočih poklicih smo s toliko dobrimi nameni naredili toliko slabega.

Kdo definira problem – mi ali človek sam? – Kaj sploh je problem?

Iščimo področja, na katerih so ljudje kompetentni, močni, samozavestni.

L. Dominelli – najprej je bil altruizem, potem se je zgodil imperializem strok, zdaj se dogaja začetek partnerstva med stroko in uporabniki

S. Karcz

Koncept delovnega odnosa
Socialnega dela ni, če ne ustvarimo odnosa, v katerem ga lahko delamo
Najprej naredimo dogovor o sodelovanju
Nato udeleženec v rešitvi pove kako vidi problem in kako vidi možno rešitev ter svoj delež pri ustvarjanju rešitve
Sledi osebno vodenje
Etika udeleženosti
Izvirni odnosi / Izvirni delovni projekti (vsak primer je svoj izvirni delovni projekt, kjer je v vsakem druga rešitev in drugi udeleženci v njej).
_________________________________________
Na predavanju me je najbolj fasciniralo to, da gospa profesorica še vedno hodi v šolo, se izobražuje in prizna, da vsega ne ve. Zato se izobražujem tudi jaz. Ker vsega ne vem, a kar vem, je moje. Ker aktivno sodeluje v socialnem delu – k njej hodijo družine in posamezniki, njena predavanja temeljijo na praksi in na izkušnjah.

Socialno delo je konstantno razvijajoča se veda, stalno spreminjajoča in polna inovativnih pristopov. Med njimi je tudi moj z enostarševskimi družinami in štejem si za čast, da spadam v skupino tistih socialnih delavcev, ki svoje znanje uporabljajo za to, da drugim ljudem praktično pomagajo oz. ustvarijajo prostor, v katerem se združujejo in si pomagajo sami.
Ups, se že hvalim …