Starševstvo +

Ne morem k spovedi, čeprav sem grešila

In ker ne morem k spovedi, ker me grehov ni sram in naj obrnem kakorkoli mi je bilo fino počet kar sem pač počela …. skratka, ker ne morem k spovedi, ne morem k obhajilu in se mi zdi neumno it v cerkev.  :)  No, tako nekako je bilo pred leti, ko sem resno premišljevala o tem, da bi bil čas, da grem v cerkev in k obhajilu, pa se je zataknilo pri spovedi.

Je nerodno, če počneš so called grešne stvari, pa se ne kesaš zaradi njih. Recimo spiš s poročenim moškim ali varaš svojega tipa ali se vdajaš pregrešnim mislim na skupinski seks (zakaj se vedno začen in konča pri seksu?!) ali lažeš, da ne veš kje si bil prejšnjo noč ali si noro poželiš prijateljičinega moža ali kaj drugega. Pa ne, da bi si jaz vse to skupaj poželela ali naredila, ah, nisem niti jaz tolk razvratna, ampak kakšno stvar od tega pa sem naredila in mi še danes po toliko letih ni žal. In naj obrnem kakorkoli že ne čutim kesanja, bilo mi je fino, spomin na tiste dogodke mi je super (in mi požene kri po žilah), zato ne morem it v spovednico in reč: Oče, grešila sem, naredila sem tole in tole (in mu povem detajlno razložim, kako me je zapeljal in kako sem bila nemočna v vsej svoji strasti, ki mi je preplavila telo in se hudiču v sebi nisem mogla upreti, blablabla….).  :)  Saj spoved je namenjena temu, da se spoveš grehov, mar ne. In pri svojih 35 letih pač ne morem reč, da nisem ubogala očita in mamice, pa da sem jezikala babici in da sem rekla besedo na K in P in da sem se žvalila s sosedom za našo hišo.  :)   Bo duhovnik mislil, da sem s hruške padla oz. da se delam norca iz njega. Zdaj pa že imam konkretne grehe na vesti, ki pa so tako sladki, da mi jih ne more bit žal, pa naj se še tako trudim.

In tako že leta nisem bila ne pri maši, ne pri spovedi, ne pri obhajilu. Čakam, da me bo v duši zapeklo, da se bo v meni pojavila želja po kesanju, da mi bo vsaj malček žal za to, da sem … mah, kaj pa vem, kaj. Zaradi očitne napake pri ločevanju grehov od zrnja nimam niti občutka kaj je greh in kaj ni. Pa saj najbrž bi me pekla vest, če bi naredila kaj narobe. Al ne? Al ja?

… in tako premišljujem o lanskoletnem pripetljaju, ko sem … khm khm … in bi me baje, tako pravijo tisti, ki vejo kaj sem naredila (zavestno, čeprav se lahko sklicujem tudi na tri deci rakije), moralo bit vsaj sram, če se že ne kesam … jaz pa, ko pomislim na to, občutim mravljince in željo, da bi spet ponovila tisto isto stvar. Pa kako naj bo to potem greh. Kako? Nikakor. In očitno me še dolgo ne bo k spovedi in obhajilu. 

Sveti Angel

Sveti Angel, varuh moj,

bodi vedno Ti z menoj.

Stoj mi noč in dan ob strani,

vsega hudega me brani.

Prav prisrčno prosim te,

varuj me in vodi me

Amen.

P.S.: Sveti Angel = intuicija in tale molitev je bila moja mantra prvih 15 let mojega življenja.   :)  Zdaj vem, kaj pomeni.

Vedeževalci: Vsakemu od vas bi morali ob prvi laži odrezati jezik in prste

Vedeževalci so face. Služijo mastne pare na račun vraževernih ljudi, ljudi s slabo razvito intuicijo in brez zaupanja vase. tudi na moj račun so, pardon, je pred leti zaslužila ena izmed njih in prepričana sem, da ne bo nobena / noben izmed njih več.
__________________________________

Dolgo je že od takrat, ko mi je mama pravila, da je kot dekle šla k vedeževalki, ki ji je prerokovala, da bo nekoč živela v hiši. Ko se je pred leti na sodišču odločilo, da bo ostala v hiši, je bila mama prepričana, da se je izpolnila vedeževalkina napoved in takrat sem celo za trenutek pomislila, da so vedeževalke res … pametne? Je vrajt. Če bi bila tista čarovnica res tako pametna, bi moji mami povedala, da bo zaradi tiste hiše do konca življenja garala kot konj in … v končni fazi bi ji povedala še kaj drugega ali pa je mama vse razen hiše pozabila. Kakorkoli …

Potem pa se je zgodilo, da sem pred leti srečala eno od teh kvazišmazivedeževalk ko je šla moj kolegica k njej po nasvet (in tudi sicer je hodila k njej po nasvet za čisto vse. Sama ni bila sposobna niti prdnit brez predhodnega posvetovanja z vedeževalko). In sta me pregovorili, da sem sedla za mizo tudi jaz, prevzdignila kupček kart in sva začeli.
Ko je odprla vse karte, me je začela spraševati gluposti, da bi po ovinkih prišla do podatkov o moji preteklosti. Pa se nisem dala. Sem ji rekla, da če je prava vedeževalka, potem že vidi v kartah odgovore na svoja vprašanja. Da ne, je rekla, da nekaj ji vendarle moram povedati, da bo lahko začela. Skratka, da skratim priču … ženska mi je rekla, da vidi, da ne bom končala nobene šole, da bo moja tavelika v parih letih hudo zbolela za zlatenico in da vidi bogatega črnolasega tipa, ki me bo rešil iz trenutne situacije.

Ok, sem si rekla, besede kot besede, nanje nisem polagala veliko pozornosti, niti nisem verjela vanje, čeprav me je tisto o bolezni malo stisnilo. Pa vendar …

Leta so minevala, jaz sem diplomirala, črnolasega bogatega tipa ni bilo in ga še vedno ni od nikoder, pa tudi moja tavelika NI zbolela ne za zlatenico ne za katero drugo boleznijo. Ampak … dejstvo, da se nič od tistega, kar je tista veštica takrat malomarno vrgla po kartah ni izpolnilo, ni bistveno, bistveno zame je to, da sem v vseh teh letih prevečkrat pomislila na njene besede o bolezni tavelike ter se istočasno bala, da bom ravno z razmišljanjem o tem pri taveliki povzročila kakšno bolezen (ja ja telepatija in to).

Koliko je takih ljudi, ki sveto verjamejo v besede vedeževalcev, ki se do pičice natančno držijo njihovih navodil in mogoče celo s tem, ko konstantno premišljujejo o njihovih besedah, napovedih in namigih, resnično povzročijo, da se jim slabe stvari zgodijo. Hmmm … in na drugi strani, se vedeževalci zavedajo, kako močno jim ljudje verjamejo, kako za sveto jemljejo njihove napovedi in kdo od njihovih “uporabnikov” celo podredi svoje življenje tem pričakovanjem? Beseda JE konj, ne morete je vzeti nazaj. In besede kvazišmazivedeževalcev pomenijo tistim, ki se k njim zatečejo zato, ker so sami nesposobni najti odgovore na svoja vprašanja toliko, kot nasvet zdravnika bolnemu. In to še zdaleč NI hec.
_________________________________

Sama sem nadaljevala šolanje in trdno verjela, da ga bom končala (ko sem bila pri tisti čarovnici sem bila šele vpisana na fax). Zanašala sem se nase in nisem čakala črnolasega bogatega princa, ki bi naj me bojda popeljal v boljši svet (?), tako moja tavelika kot tamala pa tudi nista zboleli za nobeno boleznijo in če bi vedela, kje tista šušmarka odrinira zdaj, bi jo šla pri bogu pretepst in polomit vse prste za vsako mojo pomisel na to, da bi moja tavelika zbolela. Naj bo prekleta za vse, kar mi je storila s svojimi besedami.
__________________________________

Slišala sem, da med nami živijo prave tj. “ta zaresne” jasnovidke, ki prav res vidijo v našo preteklost in prihodnost in ne lažejo in povejo vse po resnici. Me zanima? Bi rada kakšno tako spoznala? Hmmm …. samo če mi jamči s svojim življenjem (in si torej podpiše smrtno obsodbo v primeru, če laže), da govori resnico in samo resnico. V nasprotnem primeru pa ne, takih ljudi nočem nikoli več v svoji bližini. Zame osebno so samo slaba karma, negativna plat življenja, dokaz, kako slabo razvito intuicijo imamo ljudje, saj se nas vse preveč zateka po nasvete k njim, ki na tak način bogatijo.

Moj nasvet vsem tistim, ki klicarijo k vedeževalcem in drugim kvazišmaziprerokovalcem je, naj se naučijo poslušati sami sebe. V sebi imajo odgovore na vsa svoja vprašanja.

Moja Marija

Se mi mora smejat, ker to je … parodija? Nak, to je nekaj drugega. Ljudem kot sem jaz se očitno dogajajo “čudeži” oz. … kako naj to opišem? . Tega pač drugače kot tako ne znam opisati.

Sem kdaj rekla, da ne verujem v boga? Sem, tukaj sem o tem prvič pisala. In stojim za tem.
Leta in leta sem sicer hodila v cerkev, kjer sem pela, brala in opravila vse zakramente. Zdaj pa že dolgo nisem bila pri maši (če sem čisto iskrena sem bila v 10 letih dvakrat in sicer ko sta šli tamali k obhajilu in kasneje še enkrat kar tako) in nimam prav nobenega namena it. Ampak …

zdaj se je bog odločil, da pride k meni. Ne dobesedno, seveda (ali pač). V moji hiši je namreč … kako se reče … ne kapelica … ok kipec … torej, v moji hiši je kipec Marije, torej Moje Marije.

Takole izgleda moja hiša s ceste:

Vidite desno v kotu? Ne. Gremo bližje:

Ja? Gremo čisto blizu:

Moja Marija ima svoj šopek rožic in svojo lučko, zavito v celofan, da se ponoči zdi kot bi zvezda sijala na njo. Moja Marija, ja … Pa je to naključje?
__________________________________

Ko sem med prvo nosečnostjo zaslutila, da je nekaj narobe z mojo taveliko, sem si obljubila, da bom hčero poimenovala Marija in res sem jo krstila Marija + tisto drugo ime. Tudi tamalo sem hotela krstit z dvema imenoma, pa me je župnik zavrnil češ, da je že prvo dovolj, kaj bi ji dajali še ime Marija.
Pa je ta druga Marija prišla k meni. In bo pri meni ostala. No, vsaj kar se mene tiče. In tudi štrom za tisto luč bom plačevala, samo da ji bo svetlo v temi. Pa rože ji bom tudi zamenjala, da ne bo celo leto med umetnimi. Jah, Moja Marija je, ni sosedova, in človek mora za svoje stvari skrbeti.

p.s.: in prva pesem, ki sem jo zavrtela na Svoji zemlji je bila? tale em aj slovenian or uvat!?

Katarina, znanje iz krščanstva 2. Marš nazaj k verouku. :)

Ne zgodi se velikokrat, da bi se s katero od hčera pogovararjala preko gmaila v službenem času. Danes sem se. Tavelika dela referat na temo krščanstvo - katoliška cerkev in jaz sem prevzela nalogo, da ji pomagam sestavit referat. Res težko delo. Na manj kot en list naj bi napisala vse o tej temi. Misija nemogoče, pa vseeno … ajde, poiščimo najpomembnejše podatke. In takole je potekal najin pogovor danes tik pred mojim končanjem službe. Sej ne vem al bi se smejala al jokala. Je blo pa vsekakor zelo zanimivo.

15:39 
:jaz: dej raj svojo sliko gor, ne pa tega na pol dahauca.
15:40 
:makeup: haha. nee ta je čist huda xD
:jaz: a delaš?
:makeup: delam
:jaz: no dej
:makeup: fak tole ud papežou nznam xD
15:41
:jaz: sam poglej kolk jih je blo, pa katera imena so bla najpogostejša
:makeup: aha. sam t prve 3 bom napisala
15.42
:jaz: kaj
prve tri najpogostejše, pa ta pruga napiš
pa kdaj so ta pruga izvolili
pa še za vatikan poglej, od kdaj je tam papež stacioniran
15.43
:makeup: haha okej (đizs)
sam ljo. papežou je blo 263 kle maš p sam 80. to so bli pu številkah tud
15:44 
:makeuoo: npr. janez 1. pa janez 2. ……
:jaz: jap
če jih je blo 263, napiš napogostejše ime (pavel, peter, še kdo)
:makeup: janez
:jaz: jasno, pru je bil peter 1, pol peter 2 ….
15:45 
:makeup: ja xD okej
15:46 
:makeup: Do zdaj je krščansko vero vodilo 263 papežov. Najpogosteje jih imenujemo: Janez, Gregor in Benedikt.
tko uredu.?
:jaz: jap
:makeup: okej
:jaz: napiš še taprvega in kje je bil in še tazadnjega, tega benedikta
15:47 
:makeup: benedikt 16 .:D
:jaz: pa rimske številke dej  XVI
:makeup: okej
ej a so ga lansk let izvolil al kko se reče xD
15:48 
:jaz: kr tko napiš, sej je ok
:makeup: kdaj so ga.? lansk let..?
:jaz: ne vem
halo…
:makeup: ja ti gledaš poročila haha
:jaz: ahahaha da nam umrla od smeha
15:49 
:makeup: nauš nč bat haha
:jaz: dej piš piš
da bom šla lohk domov
:makeup: ja fak kle nč n piše na vikipediji >.<
15:50 
:jaz: pa to spust, boš dodala pol doma
:makeup: okej
15:55 
:makeup: evo sm ti poslala zdele
:jaz: no, da vidm
15:56 
:makeup: ne bruhat:D
:jaz: krščanstvo ne vodijo papeži sej ti gor piše, da se je krščanstvo ločilo na tri vere
15:57 
:makeup: sam papeži so ta glauni ane>
:jaz: pravoslavci imajo popa
15:58 
:jaz: ki je … če se ne motim .. v rusiji v moskvi
:makeup: seprau papež sam kristjane vod al ka xD
15:59 
:jaz: jebemu sunce
:makeup: haha
:jaz: ta najvišji pop bi naj bil v carigradu
dej poglej za pravoslavno vero
vem, da papež nima tm nč za delat
16:00 
:makeup: haha no da vidmo
:jaz: pa avignon si spustila, pa vatikan tut  jooooo
:makeup: vatikan sm dala
avignon. ka sploh je to.? xD
16:03 
:jaz: halo????? v času, ko sta bla dva papeža .-.. pa sej sem ti dala link
:makeup: aja ups xD
16:04 
:jaz: dej delej, da grem dam
:makeup: ja ja sej delam
16:05 
:makeup: Po zahodnem razkolu se je slednji papež vrnil v Rim, sam kraj z okolico pa je ostal v Papeški državi vse do francoske revolucije. Za zadnjim papežem sta se v Avignonu zvrstila še dva, takoimenovana antipapeža, Klement V. in Benedikt XIII.
aj to to.? xD
:jaz: jap
16:06 
:makeup: oke. zdej dej copy + paste not xD
16:07 
:jaz: ne, ti mi pošlji novo
:makeup: jao  čak haha
:jaz: pa papež ni vrhovni poglavar vseh kristjanov
16:08 
:makeup: ja dj poprau to haha
:jaz: ne. ti bom tko sprintala, kot boš ti men dala
:makeup: pol napišem: do zdaj je bilo izvoljenih 263 papežou …
16:09 
:jaz: pa nekje maš podatke, kdaj je šla cerkev ena te tri dele
ker eni papeži so bli na začetku od vseh, pol pa ne več
:makeup: ja takrt k je litr refotmacijo začeu. mau puznej xD
16:10 
:makeup: luter.* hehe
:jaz: korenine.skavt.net/korenine/ankaran1/ankaran_zg_krscanstva.doc
liter …. luther
16:11 
:jaz: boš to spedenala
:makeup: ja sori če sm se zmotla haha
:jaz: poglej ta link in poišč podatke
:makeup: okej
čak mau xd
:jaz: jest sem tole sprintala s tega linka
boš doma
pošlji mi
:makeup: okej
16:12 
:makeup: evo maš
:jaz: http://povezave.kopa.si/krscanstvo.htm
tuki maš pa opisane vse vere
16:13 
:jaz: grem zdej. se vidva doma
lupčka
:makeup: okej 
16:14 
:makeup: lupčka back  čau

Državna cerkvena osnovna šola

Pa ne pravoslavna ali muslimanska ali evangeličanska ali budistična, temveč katoliška. Hja, Slovenci smo katoliki, so rekli, zato imamo katoliško osnovno šolo, ki jo v 85% financira …. financiram jaz, pa ti, pa židana marela, pa muslimani, pa pravoslavci, pa ateisti, torej raja, a ne. Teh 85% gre vendar iz istega žepa kot gre denar za patrije in denar za popravilo trojanskih predorov.

Me moti?

Vedno več je revnih ljudi, vedno več je takih, ki potrebujejo pomoč takoj in zdaj, ki se jim zalomi v trenutku in potrebujejo štruco kruha ali hlače za otroka ali občutek, da bo vse ok. In vse to država ne daje, ne takoj in ne zdaj, daje počasi, zaspano.
O čem govorim - pri Rdečem Križu dobite paket, za katerega ste dobili kupon na CSD, TRI MESECE po prejetem kupona. Alo!!! Tri mesece, to je 90 dni in 90 noči, ki jih mora oseba, ki je šla pred tremi meseci na CSD po pomoč, ker jo je potrebovala takoj in zdaj, preživeti … kako že? Ne vem, mogoče tako, da je šla na Karitas in dobila pomoč prej. Eto, tako. Rdeči Križ je državen - država mu daje denar, torej ga vsaj delno subvencionira, Karitas pa je cerkvena, pardon katoliška ustanova, ki pa prav tako lahko sodeluje pri javnih razpisih in dobi državni denar. Ampak prvenstveno je katoliška ustanova, ne državna in kot taka se tudi promovira.
Nič ni narobe s tem. Narobe je, če že, to, da je vse več revnih ljudi, ki jim takoj pomaga cerkev, država pa ne. In ljudje smo ponavadi hvaležni tistemu, ki nam nekaj da, zato upravičeno predvidevam, da bodo vsi tisti, in teh je vedno več, hvaležni cerkvi. Najbrž se bo popravilo tudi javno mnenje o cerkvi (oziroma se bo potisnilo v ozadje koliko premoženja ima, koliko praznih stavb, v katerih se sprehajajo samo miši, pa gozdov, s katerimi res nima kaj početi, pa koliko neobdavčenega denarja pobere vsako mašo) in le-ta bo, predvidevam, pa ne trdim da to planira, tudi skozi to podporo lažje prišla v javno sfero kot vseobsegajoča in povsodnavzoča … kaj? Hobotnica.

No, to mi je že tako tako. Saj ne da bi imela kaj prav res proti njej, samo … komaj sem se je rešila, zdaj pa imam občutek, kot da mi bo spet “težila”. Ampak … saj to teženje in okupacijo naroda s strani katoliške cerkve v bistvu podpira država s tem, da svojim davkoplačevalcem ne nudi zadostne, ažurne in prave podpore in dobesedno poriva rajo v cerkveno naročje.
Dalje v vse sfere rekrutira duhovnike in to samo katoliške duhovnike (zakaj že? Mar niso vse veroizpovedi enakovredne?) - vojska, zapor, policija, bolnice. Še dobro, da jih v šolah ni - doslej.
Dalje država dovoljuje, da cerkev od vernikov pridobiva neobdavčen denar - pušce, plačevanje krstov, porok, pogrebov, itd, ki imajo določene cenike in tarife, pa vse cene brez davka. Če to prevedem v neko drugo miselnost pomeni, da Cerkev legalno dela na črno, jaz pa ne smem? WTF?
In za piko na I še zadnja cvetka - država bo tudi z mojim denarjem v višini 85% financirala ZASEBNO katoliško šolo, v razredu moje 12 letnice pa so odpovedali OBVEZNI ŠOLSKI TABOR, ker je več kot polovica razreda - torej staršev, obkrožila, da ne more plačati tabora (155 eur za nekaj dni). In šola, v katero hodi moja tamala, je DRŽAVNA JAVNA ATEISTIČNA šola, za katero plačujem tudi jaz in ki jo tudi direktno financiram z nakupi šolskih učbenikov, plačevanjem šolske prehrane, izletov, ipd.

Moj otrok in otroci staršev, ki hodijo v državne javne šole, bi morali biti prioriteta moje, naše države, ne pa otroci elitnih šol, ki bi se morale same financirati, saj je vstop vanje pogojen, njihov program pa odstopa od programa javnih državnih šol. Ampak ne … moji državi se gladko jebe za otroke naše Osnovne šole, ki ne morejo na izlete, tabore, ki ne jejo kosil, ker jih starši ne morejo plačevati, subvencij pa ni. In tudi tako se začneta začarani krog in zagrenjenost, o katerih pišem tukaj.

Če torej ne morejo v javne državne šole, bodo pa le-tem posredno kradli denar za svoje šole, v katerih bodo poučevali manj matematike in slovenščine, pa zato najbrž več latinščine in italjanščine - kar samo po sebi ni nič slabega, pa vendar je …. nekoliko čudno; v katerih ne bo spolne vzgoje, ker ti otroci ne bodo seksali in se kakorkoli parili, ampak bodo … kaj? amebe … predvidevam, da jim bodo podarili T2 z vsemi porno programi, da se bodo kar direktno učili spolnost v vseh pogledih …

Zdaj vem, zakaj že 15 let več ne hodim v cerkev … toda, če se kdaj znajdem v stiski in mi bo pomagal samo Karitas znabiti, da bom spet postala verna kristjanka. V zahvalo, seveda.

Sem že zlobna … bom nehala.

Pravoslavni božič

Vsem pravoslavcem želim miren in vesel božič.

V Kranju imamo na robu starega mesta pravoslavno cerkev, ki bo danes oživela. Komaj čakam, da greva z Mojim (ki je pravoslavne vere in Srb, jasno) na sprehod do tja in da slišim polnočne zvonove in petarde in veselje okrog.

Pazite, okoli cerkve zelo drsi. Da si ne bo kdo zlomil noge.

Torej: MIREN IN VESEL BOŽIČ ŽELIM VSEM PRAVOSLAVNIM VERNIKOM. PRAZNUJTE GA V KROGU SVOJIH DRUŽIN IN VESELITE SE NOVEGA LETA.

Vsi nagrobniki so enako visoki, široki in so iz istega materiala

Sem čudna? Mogoče. Vsekakor imam posebne želje. Če bi temu lahko rekli želja, seveda. Oni dan sem namreč rekla bratu, da bi šla rada na pokopališče. Ali pa sem to samo mislila in mi je prebral z obraza. Kaj vem. Znašla sva se pač tam, sredi pokopališča, švedskega pokopališča. Pokopališča?

Ta prostor je bil povsem drugačen od naših pokopališč. Kot bi kamni, vsi enako veliki - široki in visoki, poležavali med drevesi ali pa na z grmovjem obdanih zelenicah, skrbno postavljeni v vrste in popisani z imeni, priimki in letnicami rojstev in smrti. Nekateri imajo na zgornjem robu ptiče (golobe, golobice?), veliko jih ima vklesane sončne vzhode, hribe in morje. Kot da jim je to pot v onostranstvo. Še zadnji pogled na morje, pozdrav goram in obsijani s soncem odidejo tja čez.

Vsi enaki, nikjer sledu o tem, da je bil kdo za življenje bogat ali reven. Vsi enako visoki in široki, vsi iz istega materiala. Ja, točno tako. Po smrti smo vsi enaki, vsi odnesemo s seboj isto prtljago, v kateri ni denarja ali materialnih dragocenosti.

Na pokopališču je poseben prostor za otroke - majhni leseni križi in spomeniki, vsi enako visoki in široke, in prostor za umrle muslimane. Ne vem ali so sami tako hoteli ali so jim tako določili, toda na pokopališču imajo poseben del.

Ko sva se z bratom sprehajala med temi nagrobniki, mi je pripovedoval o umrlih. Skoraj vsi so bosanci, večina je žensk, večino je poznal osebno. O njih je govoril kot o svojih prijateljih, ki tam stojijo v vrsti in naju pozdravljajo.

Na prvem pokopališču sva šla mimo Srbov in Hrvatov (mislim, da nobenega Slovenca nisva našla) in brat mi je pripovedoval tudi o njih. Kaj je kdo počel, zakaj mu je kdo ostal v spominu, zakaj so umrli. Kot mi se sprehajala po mestu … mrtvih.
___________________________________

Pa naša pokopališča? Kako visok nagrobnik boste imeli, iz kakšnega materiala, s kakšnimi črkami bo vklesano vanj vaše ime? Boste imeli grobnico, bo v kamen vpisana vaša izobrazba ali poklic, ki ste ga opravljali?

Kakšna razlika med nami in njimi, med našimi in njihovimi pokopališči. Pa smo vendarle vsi ljudje.

Marija in Jezus sta bila enostarševska družina, Jožef pa Jezusov očim

Iščem in iščem, pa v tem svojem kratkem Svetem pismu ne najdem nič takega, kar bi res lahko citirala. Piše pa tako, da je bila Marija devica in noseča v 6 mesecu, ko se ji je prikazal angel Gabrijel in ji povedal, da bo tisto, kar bo rodila božji in ne Jožefov sin (Kratko Sveto pismo, Nadškofijski ordinarijat v Ljubljani, št. 1690 - str. 352). 

Dejstvo je, da Jezus ni bil Jožefov sin. Po Svetem pismu. To lahko pomeni tudi, da je v bistvu bil Jožefov sin, pa je bil tako poseben, da so Jožefu njegovo biološko očetovstvo kratkomalo “odvzeli” ali pa da se je Jožef usmilil Marije, ki je zanosila z nekom drugim, in posvojil Jezusa, ki bi bil drugače … milo rečeno nezakonski, grobo rečeno pa pankrt.

Torej … skozi celo Jezusovo življenje se vleče pripoved o njem in njegovi materi, Jožef niti ni omenjen kaj dosti. Stoji ob strani, umaknjen, ponižen, neviden, bolj nuja kot samoumeven člen družine, prej statist kot eden glavnih igralcev. Pač Marijin mož in Jezusov … kaj že? Očim.

Če to tezo razvijamo dalje, je bilo čisto možno, da je bila Marija posiljena in zato nezakonsko noseča. Lahko pa tudi, da je bila zaljubljena v nekoga, ki je bil po stanu višji od nje in poroka z njim ni bila mogoča ali pa je imel že izbrano ženo in se z Marijo pač ni mogel poročiti. Ali pa … je bila Marija vlačuga, kurba, radodajka in je zanosila z nekom, katerega imena pač ni vedela ali ker je bila neprevidna. Vse to bi bilo lahko razlog, da je bila noseča z nekom drugim in ne z Jožefom.

Po drugi strani pa bi lahko Jožef bil tisti, ki si je drznil vzeti žensko nižjega stanu in je zato ostal brez vsega ter v revščini z Marijo. Lahko pa je bilo tako, da je se Jožefu lepo noseče dekle zasmililo in ji je sklenil pomagati. Vse kombinacije so možne ob predpostavki, da Jožef NI Jezusov oče.

Jožef ima res izredno stransko vlogo in najbrž ga sploh ne bi bilo, če po krščansko ne bi bila “pravilna in edina prava” družina sestavljena iz oče+mama+ otroci. Pa še to ne veliko otrok, ampak prav v tem primeru (in v drugih družinah, poveznih z Jezuovo prav tako) z enim otrokom, kljub temu, da je nekako … pričakovano, da bosta starša imela toliko otrok, kolikor jih bo “dal Bog”.

Ne bom se na tem mestu spuščala v vse kontradiktornosti, ki jih ponuja že sama “sveta družina” in verski nauki, ki so se spleli okoli nje. Najbrž večina niti noče o tej družini premišljevati na tak način. Se mi pa vseeno zdi zanimivo, da v bistvu častimo/častite/častijo sestavljeno družino  - mama+sin+očim in ne biološko družino -mama+sin+oče.

Hmm … le zakaj se verni očetje in možje ne zgledujejo po Jožefu? Jožef vendar ni bil patriarh, pa tudi glava družine ne, še manj je imel sploh kakšno besedo pri hiši, je bil pa tih, miren, neviden statist, dopolnilo družinskih slik.  :)   Ja vem, igrati Boga je … bolj kul.

P.S.: ne me prepričevat, da narobe interpretiram božje besede.  :)  Poznam vse možne interpretacije, zdaj sem razvila novo.

Prehajam skozi svetove in v tem svetu sem Katarina

Dajana že nekaj časa piše o stvareh, o katerih večina prvič sliši. Odziv na njeno pisanje je temu primeren, vendar pa obstajamo ljudje, ki  :)    čutimo …. hmmm, težko je razložiti te občutke … čutimo, da prehajamo skozi svetove, da se naša energija nahaja v različnih delih “naših življenj”, da nismo samo to, kar mislimo, da smo in da sanje niso samo sanje in dejavu-ji ne samo prebliski preteklosti ali nekoč videnih slik.

Jaz, recimo, sem prepričana, da še vedno živim v tistem stanovanju v Štepanjcu. Noč za nočjo, nešteto jih je že bilo do sedaj, sem bila v tistem stanovanju, ki je točno tako kot je bilo, ko sem v njem živela s svojo primarno družino. Spomnim se prav vseh detajlov, ogledala na omari, tapet v kuhinji in otroški sobi, mojega oltarčka, zdravil v omari in očetovega padca. Spomnim se prav vsega, kar se je dogajalo tam in neštetokrat grem tja in se sprehajam po stanovanju in med nami - mojimi domačimi. Prepričana sem, da je tam, v tistem stanovanju, v katerem zdaj že nekaj let živi nova družina in je stanovanje popolnoma prenovljeno, polno moje energije, da jo tisti ljudje tam občutijo na nek poseben način.
Pred blokom se igram s svojimi prijateljicami, z balkona gledam fante, ki igrajo nogomet, ne upam si zvečer gor, ker je oče opit in jezen. Vse to podoživljam, vse to sem jaz. Tudi v šolo hodim, zlasti v klet, kjer smo imeli garderobe. Kaj vse se je tam dogajalo …

Tudi v tisti vasi sem energijsko stoknila. Fanta (zdaj moškega) - mojo prvo ljubezen, videvam, se mu smehljam, mu želim nekaj povedati, pa ne morem. Podoživljam najina srečanja, najina druženja, ne spustim ga stran. In v mislih hodim po tistih gozdovih, po katerih sem včasih hodila, opazujem samo sebe in svoje misli, ki sem jih mislila takrat.
Velikokrat se mi pravzaprav dogaja, da sama sebe opazujem v prejšnjih življenjskih obdobjih. Sploh ko premišljujem o čem, se odločam o kakšnih stvareh, sem žalostna ali ne vem kaj bi. Kot bi bila sama sebi angel za nazaj … oziroma kot da ponovno živim nekje drugje in hodim iz tega sveta, v katerem sem največ (ali sem res?), v druge svetove sebi pomagati. Kot bi bila sama sebi angel, torej.

Včasih, ne ravno včasih, bolj pogosteje kot to, se mi dogaja, da se zbudim iz tako živih sanj (in sanjam vsako noč, ampak res vsako noč), da ves dan nisem čisto “pri sebi”. Sanjam dogodke, pogovore, sanjam ljudi, ki jih ne vidim, pa vem, kdo so. Med sanjanjem čutim vse kot bi bila tam, živa. Čutim zunanje dražljaje, čustva, dotike, ko se kam naslonim ali udarim ali me kdo prime, to občutim na lastni koži … prav res čutim … Pa so to sanje ali sem takrat v nekem drugem svetu, v nekem svetu v svoji prihodnosti ali v vzporednem svetu ali … pač nekje, kjer tudi živim, kjer sem jaz, kjer imam drugačno vlogo, pa vendar …

Premišljujem o svoji energiji. Koliko je imam, kako močna je, kaj vse lahko z njo dosežem. Kakšna je moja naloga tukaj in ali je to res moje življenje ali je iluzija. Svet, ki je od vseh mojih svetov najbolj urejen ali svet, ki mi predstavlja izziv, ker mogoče v nobenem drugem svetu nisem starš enostarševske družne in nimam otrok in nisem ena izmed v raji ?? Je to resnica ali fikcija, je to eno in edino življenje ali zgolj igra vlog?

Dejstvo je, da je življenje zame igra, da so “problemi” zame izziv, da se lotevam novih nalog ker izzivam sebe, svoje sposobnosti. Ne vežem se ne na ljudi, ne na živali, ne na predmete in kraje. Sem samozadostna. Je to torej to? Sem zdolgočasen um, ki si je ustvaril tale svet, da si popestri dogajanje, da razširjam lastne sposobnosti reševanja nalog. Bom torej potem, ko bom kao umrla, samo prešla v nek drug svet in spet ustvarjala niz vzporednih svetov.

Pa saj … o vzporednih svetovih sem že pisala. Vzporedni svetovi življenjskih vlog. Danes pač pišem o življenjskih ali situacijskih vzporednih svetovih. Obstajajo ali …..