Starševstvo +

Kot da me ni

Obstajajo knjige, ki jih leta ne preberem do konca, obstajajo pa tudi knjige, ki jih ne morem prenehati brati in ki jih še potem, ko sem jih prebrala, prebiram ponovno, si prepisujem odlomke, označujem stavke, itd. Ena izmed takih knjig je kniiga KOT DA ME NI, avtorice Svalenke Drakulić. anjo me je opozorila Nadja v komentarju pod postom o knigi “Ženska v Berlinu“.
Kot sem že v tem postu omenila, nobeen izmed kniig nisem prebrala v času, ko sem pisala post o knjgi Ženska v Berlinu. Vendar pa je morej razmišljanje glede spolnega nasilja - konkretno posilste v vojenm času osupljivo enako razmišljanju glavnih junakinj obeh knjig.

Naj povzamem del z mojega drugega posta, ki govori o vzporednicah obeh knjig in mojega doživljanja posilstva in ki je meni, Anonimni in S., enako:

citiram
Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem - S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?

Knjiga Kot da me ni, me je zlomila. Podobono kot je napisala Nadja, sem skozi doživljanje S. podoživljala svojo izkušnjo in jokala in jokala … in še zdaj jokam. Tolikšno trpljenje, psihično razčlovečenje pri živem telesu ter telesno ponižanje na raven kosa mesa … tega si sploh ne moremo predstavljati.
Najprej nekaj odlomkov:

Sprva ji ni bilo všeč, da na njenem obrazu ni bilo videti sprememb. Je mogoče preživeti tisto, kar je preživela ona, toda tako, da prestano ne odtisne sledi navzven, temveč le navznoter? Mar so te sledi res povsem nevidne, ali jih moramo le znati prebrati? (…) Bolje, da so vser sledi trpljenja izbrisane s površine. To bo njen ščit. S tko nedolžnim obrazom ji bo lažje lagati o sebi. (str.15)

Edino tistikrat je slišala ženske govoriti o posilstvu. Pozneje o tem niso govorile, tega več ne omenjajo. Če se bo razvedelo, da so oskrunjene, se en bodo več mogle vrniti v vas, k možem ali staršem. Molčijo. Verjamejo, da se odo zares vrnile tja. Kako težko jim mora biti živeti s tem bremenom, s takim strahom. (str.61)

Njihovo ječanje napolnjuje sobico. morebiti tudi kaj govorijo. Preklinjajo jo, preklinjajo njeno mater. Eden jo hoče gledati iz oči v poči. Orne proti sebi njen obraz in rohni, da si ga bo zapomnila, da si ga mora zapomniti. (str.68)

(…) Potem škorenj na prsih. Od tope bolečine je ob sapo. “Odpri usta,” zarenči moški glas. Stoji nad njo z razmaknjenimi nogami. “Odpri usta.” S. odpre usta. Dolg curek scaline. “Žri,” ukaže, “te bom že naučil ubogati.” Poskuša požirati. Seč je topel, sili jo na bruhanje. Kašlja in bljuva hkrati. Oklofuta jo. Tedaj začnegoltati, ubogljivo kot otrok, toa on še naprej maha po njej, kot bi mu bilo to v posebno veselje. (…) Čisto vseeno ji je kaj bodo stoli z njo.
Zadnje, česar se spominja, so udarci, to, kako vojak zamahne po obrazu, prvič, pa spet in spet .. Nato izgubi zavest. (str.69)

(…) Naposled je vročina padla. Prebuja se. Ustnico ima znoraj preklano, obraz zabuhel od udarcev. Boli jo sleherni del telesa: še zmeraj čuti žgočo bolečino v drobu, razbolele sklepe rok, hrbet in mišice, zaradi česar se komajda zgane na žimnici. V teh nekaj dneh se je bolečina naselila vanjo kot v lastni hišo. Občutek ima ,kakor da si jo nekaj nasilno prisvaja. Neka dotlej neznana bolezen je prešla vanjo in jo zdaj razjeda. S. si ni mogla predstavljati, da lahko moško telo stori takšno nasilje nad žensko, da jo tako silovito nadvaduje, da se pred njim ne more postaviti v bran.
Zdi se ji, kot da ni več cela. (str.71)

Od trenutka, ko so se oboroženi možje prikazali v njihovi vasi, je sleherna med njimi razosebljena. Zdaj so le še bolj izničene, zvedene na gručo podobnih bitij ženskega spola, iste krvi. In tu šteje samo kri, prava kri vojakov proti nepravi ženski krvi. (str.81

Dekleta debelo gledajo, zaskrbljena so. J. ji potipa čelo. “Odstrani si ličilo,” reče. “Taka si kot kurba.” Zakorači jo in se skloni, kot da jo bo udarila po obrazu. Jezna je, izdaja jo rezkost glasu. “Ampak zakaj se huduješ,” jo vpraša S, “saj vendar sem kurba. Me vse smo.” J. ji zdrgne obraz z mokro brisačo. (…)
Lepa za fante, na glas ponovi. Kajpada, ugajati jim. Smehljati se s pobarvanimi, rdečimi ustnicami tem fantom, sovražnim vojakom. Smehljati se in jim govoriti “Zlezi v moje naročje!” Mirno požirati grozo, kakor spermo. Hliniti, da ne gre za prisilo, marveč za zabavo, v kateri uživa. morda odo potem pozabli, da jo morajo posiliti. (str.93)

Tudi taboriščnki lahko izbirajo, pa čeravno njihove odločitve včasih vodijo v smrt. (…)
Nekega dne so pripeljali manjšo skupino. Med možmi so bili čisto mladi fantje, pravzaprav dečki. Eden izmed stražarjev je s prstom pomignil starejšemu, nizkemu in slabotnemu moškemu. Stopil je iz skupine, zroč v tla. Potem je poklical še dečka. Ukazal jima je, nas se slečeta do golega. Deček se je moral spustiti na kolena, opreti na dlani in ostati na vseh štirih. Njegovo bledo, koščeno telo je, kakod od udarcev, podrhtavalo od krohota stražarjev. Potem je drugi sražar vzel pištolo in jo pritisnil starejšemu moškemu na sence. Ta j klecnil na kolena za dečkom, se zvalil postreni in zacvilil kot ranjen pes. Stražar je naprej ustrelil v dečka, nato v starejšega moškega.
Ko so takoj zatem iz supine spet izločili mlajšega fanta in odraslega moškega ter jima ukazali, naj storita enako kor prejšnja dva, se je starejši pri priči spustil na kolena. Dali so mu piti žganja. moral je kar naprej posiljevati dečka, dokler ni omagal, deček pa je izgubil zavest.
Pozneje je izvedela, da sta bila tista, ki so ju ubili, kakor tudi onadva, ki sta preživela, oče in sin. (str.117)

Spomni se, da je nekega večera, ko še ni popolnoma dojela, da se o tem ni mogoče pogovarjati, vprašala M., kaj bi storila, če bi bila noseča. M. je odložila pletenje, povesial glavo in za hip obmolknila. “Če bi se zgodilo meni, ki otroku lastnoročno zavila vrat,” je odgovorila z glasom, ki ni trpel ugovora, ker je sodba dokončna. S. pomni, da je, medtem, ko je goovrila, razprla pesti in jih sklenila okoli nečesa nevidnega, kot bi davila malo živalco, piščanca ali zajčka. (str.136)

Bila je navzoča pri umoru otroka, ki ni bil ničesar kriv, ki ni utegnil niti zadihati, pa ga je že doletela smrt. Morda sploh ni zajel sape. Niti dihnil ni na tem svetu. Kakor dase ne bi nagledale že dovolj smrti, se ženske podrejajo isti krvavi logiki, po kateri biti naš pomeni življenje, biti njihov pa smrt. Tudi one zlahka ubijajo in v tem je zmaga vojne logike. (str.137) 
(…) Pri sebi skuša najti opravičilo za njeno ravnanje. Vojna, vojna jo je prisilila, da je to storila. Ampak enako opravičilo lahko najdejo tudi tisti, ki so začeli vojno in to žensko pahnili v moritev. Če se vsi izgovarjajo, da so primorani ubijati, ker je vojna … Mar  je takrat človek zares popolnoma oropan izbire? (str.138)

Komaj zdaj doumeva, da telo ženske tako ali tako ni nikoli povsem njeno. Priprada drigim - moškemu, otrokom, družini. ed vojno - vojakom. Peti mesec … neko tuje sodišče jo je dokončno obsodilo na brezizhodnost. Počuti se, kot da jo je nekdo sper prestavil v taborišče, v “žensko sobo”. Prevarana je. To je vojna., v njej, v njenem lastnem drobovju. In oni zmagujejo …(str.149)

G. zamišljeno meša kavo, nato začne z žličko narahlo potrkavati po mizi. “Hotela sem samo reči, da po mojem ta otrk ni ničesar kriv,” pojasni. S. bi ji rada odgovorila, da se ji zdi čudno, ker ji omenja otroka. Kot bi ta že  obstajal in jokal v sosednji sobi. Kako je mogoče, da en vidi nje, ki sedi tukaj in jo gleda? Zakaj govori o otrokovi nedolžnosti, ne pa o njeni? Je morda  S. kriva? V čem je njena  krivda?  Kak ose skriti pred pravičnki, kot je G. , ki si domišljajo, da vedo, kaj je v takšnem primeru najbolje? Strašno je, da imajo zatisnjenae oči in gluha ušesa … Dobronamerni so, kakopak, toda gluhi. (str. 181)

Mar lahko nekdo kot Maj razume življenje, ki se nenadoma prekine in zatem znova začne, a kot bi šlo za življenje nekoga drugega? In kako bi ji S. razložila, da bo dala otroka posvojiti? Kaki bi Maj, sredi svojega mirnega in urejenega življenja na Švedskem, razumela to odločitev? Kako gvoriti o vojni, ko veš, da oseba, s katero se pogovarjaš, ne more doumeti taih strahot? Kot če bi bial gluha in pri roki ne bi imela slušnega aparata. Poskušala je govoriti z G., ko je stanovala pri njej. Pogovarjala se je tudi s psihologinjo, povedala ji je, da je bila posiljena. Toda kot da so ju njene besede oplazile, da da bi jih zares dotaknile. (str.196)
Maj je zaspala. Gleda njene dolge lase, oroselo čelo in razpeto srajco. Koliko je stara? Na nek način ji je blizu, druži ju občutek teže minulega meseca, nolečine, pa trud, da bi izstisnili otroka, krči, krvavitev, izčrpanost … Kaj vse bi ji lahko povedala o svojem telesu, ki živi mimo človekove volje, o posebnem hlapčevanju telesu, ki ga poznajo samo ženske. Vendar kot da se živlejnje, sleherno življenje v tej deželi odvija v neki drugi razsežnosti, kjer je ljudem prihranjeno najhuje. Obstajata strah in bolečina posameznkov. Ne pa vseprežemajoče strašnosti vojne, v kateri ženske nič več ne varuje pred moško okrutnostjo. (198)

S. ne more več odvrniti pogleda od otroka. Kaj bo z njim? Koliko takih otrok bo prišlo na svet, pa njihovi očetje tega ne bodo vedeli? M. ji je nekoč povedala, da so se med posilstvom vojaki usajali, da bo rodila njihovega, srbskega otroka, in da bodo vse Muslimanke prisilili, da dobo rojevale srbske otroke. Kje so zdaj ti vojaki? Če se bodo otroci rodili, se bodo rodili tem ženskam, in o njihovi usodi bodo odločale one, ne pa njihovi neznani očetje. In nobeh teh otrok ne bo vedel, kdo je njegov pravi oče. Matere se jim bodo odpovedale in jih oddale v posvojitev. Nekdo tretji jim bo dal ime in priimek, jezik in domovino.
Otrokom vojne je vsekakor usojeno, da bodo odraščali v laži.
Tudi če se primeri, da bo katera od njih zadržala otroka, mu bo morala lagati. Morala si bo izmisliti očeta, družino, preteklost zanj … Kaj je močnejše, pravica do očeta ali pravica do resnice, se sprašuje S., sklonjena nas njegovo posteljico. Odgovor že sluti. Povedati resnico bi pomenilo dodati novo krivico tisti, ki je bila že storjena. (str.201 -202)

Tedaj nenadoma razume sne, ki se navljajo in ve, zakaj se ponavljajo: Če je on pozabil nanjo, svojo žrtev, je ona tista, ki ne sme pozabiti, niti nanj niti na svojo preteklost. Rablji potrebujejo pozabljenje, toda žrtve ga ne smejo dopustiti. (str.204)

Nadaljevanje knjige je lahko tudi film Grbavica.

Vojna, o kateri govori knjiga, ej potekala samo nekaj ur stran do nas. K nam so prihajale ženske iz taborišč, pa sploh nismo vedeli za to. Koliko teh se je znašlo v primežu popolnega nerazumevanja, celo obsojanja, ko so hotele splaviti, oddati otroka v posvojitev. Koliko teh je bilo popolnoma samih s seboj in so bile bolj ko ne samo telo z zlomljeno dušo in srcem. Nas to ni brigalo. Povečini. Begunci pač. Vsakodnevno prihajajo k nam, pa nas to ne gane. Begunci, ljudje od drugod z zgodbami, ki jih mi najbrž niti nismo sposobni poslušati, kaj šele razumeti.

Knjiga je polna pretresljivih dejstev, ki dajejo samo slutiti kaj se v resnici dogaja, ko sovraštvo zamegli razum, ko je važno samo pobijanje in ko se najtesnejše prijateljstvo razblini v najgnusnejšo obliko sovraštva. In kaj vse naredi človek, da preživi, samo da preživi, pa čeravno proda sebe kot človeka za kos kruha. Ko mati pdkupuje sovražnikove vojake, da ne posilijo njene dvanajstl etne hčere, ko pa jo na koncu kljub temu posilijo in ubijejo, popije strup in konča tudi svoje življenje. Nepredstavljivo …

Spolno nasilje, ki je v anale zgodovine vpisano pod rubriko “kolateralna škoda”

… in ni nikoli kaznovano, storilci pa živijo dalje v lažnem prepričanju, da so to počeli v “nekem drugem času”, da “to niso bili oni”, da “se je to pač takrat počelo”.

Ne mislim na prvo in drugo svetovno vojno, mislim in govorim o vseh vojnah, o vseh nasiljih nad narodi in o vojskovanju med narodi, kjer vedno in brez razlike prihaja do spolnega nasilja močnejših po spolu nas šibkejšimi po spolu. Najbrž, špekuliram, da ne zato, ker so ženske pač šibkejše, temveč prej zato, ker ženske nasprotnega naroda oz. sovražnika predstavljajo nacijo samo, so reprodukcijske sila dotičnega naroda in če se bo nasprotnik polastil njih se bo polastil prihodnjosti tistega naroda, bodisi da ga bo na prav poseben način izbrisal oz. zmešal kri. Kakorkoli … v vojnah so ženske “last” svojih moških po krvi in “vojni plen” moških nasprotnikov. Brez prava na glasanje, brez možnosti obrambe, brez možnosti pritožbe ali izognitve tema dvema vlogama. Tolko o enakopravnosti …

Ženska v Berlinu bi bila lahko tudi knjiga z naslovom Ženska v Bosni, Ženska na Kosovu, Ženska v Južni Osetiji, Ženska v Sudanu, Ženska povsod, kjer divja vojna. Koliko žensk je bilo posiljenih čisto blizu nas, najbrž so se nekatere zatekle tudi k nam po azil. Koliko teh so moški druge narodnosti zaprli, skupinsko mesece in mesece posiljevali, jih noseče zadrževali toliko časa, da niso mogle več splaviti, z namenom … onečaščanja naroda, ne njih osebno.
Ženska kot individuum v vlogi vojnega plena ne obstaja, je le del skupine tistih, ki rojevajo nasprotnike in nad katerimi se lahko nasprotnik maščuje. Pa je zanimivo, da moški kljub temu, da vedno, da njihove žene, matere, sestre, dekleta, doma ne bodo na varnem, svojih žensk ne skrijejo, ne varujejo, pač pa jih puščajo doma … skupaj z otroci, starci. Pa je vendarle jasno, da se vsaka vojska najbolj kruto in primitivno znaša ravno nad tistimi, ki so doma, ki varujejo dom, ki se ne morejo branit.

Vsaka izmed nas se lahko znajde na “drugi” strani, v sovražnikovem taboru, na milost in nemilost prepuščena perverzni domišljiji nasprotnikov. Se tega zavedamo? Se je katere od vas dotaknila novica, da so Rusi vdrli v Gruzijo, kjer pobijajo, posiljujejo, požigajo? Bo kdo izmed teh ruskih vojakov kaznovan za posilstva?
Je bil kateri od srbskih, hrvaških, muslimanskih vojakov kaznovan za posilstva? Koliko teh bivših vojakov danes prosto hodi okoli, ne d abi kdorkoli vedel, da so med vojno posilili in morda celo zaplodili otroke, za katere ne vedo, ki jih ne zanimajo, ki so se zgodili v nekem drugem času in ki nimajo nobene zveze s sedanjostjo?
Koliko je pri nas še živih partizanov, domobrancev, belo in plavosrajčnikov, črnorokcev, ki so med drugo svetovno vojno posiljevali ženske in koliko teh žensk si še danes ne upa povedati, da so bile posiljene in kdo jih je (in koliko jih je rodilo “otroke posilstva”)?

Kolateralna škoda … kot porušeni domovi, požgane hiše, razseljene družine … Za izživljanje najbolj perverznih primitivnih bolanih neverjetnih spolnih fantazij je vojna najbolj primeren čas. To spada zraven k vojni, pač posiljene ženske, pobiti otroci, požgani domovi. In potem se iz vojske vrne mož in vidi na domačem pragu malčka, ki ne more biti njegov otrok. Čigav je? Žena ne ve, prišli so sredi noči, jo zajeli v skupino žensk, odpeljali v gozd in nekaj dni skupaj posiljevali. Ni mogla splaviti, pa je rodila in … Kako reagira moši? Moški, ki je branil domovino, svoje žene pa ne? Moški, ki se je boril za svobodo, za svojo družino pa ne?

Mimogrede: kdo bo odgovarjal za posilstvo v Psihiatrični bolnici Polje nekaj dni nazaj? Kdo bo šel pred sodišče in služil kazen, ki gre posiljevalcu? Nihče. Posiljevalec je vendar psihični bolnik, ki v zapor ne bo šel, posiljena ženska pa je prav tako psihična bolnica. ah, potem pa je vse ok. Saj naredil ji ni nič hudega, samo posilil jo je. Toliko o tem, koliko je naša družba osveščena in koliko se v resnici zavedamo NEENAKOPRAVNOSTI med spoloma in koliko smo DRUGORAZREDNE kar se tiče naših teles, občutkov, pravic.

Slabo mi je …

Jezna punčka je grda punčka

“… sploh pa se za punčko ne spodobi, da je jezna. Punčke so prijazne, nasmejane, ne pa tako kot ti, ki se mrščiš in gubaš čelo. Joj, kako si grda taka, obraz se ti bo čisto zgubal, če boš to počela. Nasmehni se no, saj ni bilo nič takega. Nimaš se za kaj jezit.”

Nekako takole je babica govorila meni, pa tudi mojima hčerama ni bilo “prizanešeno” tovrstno pridiganje. Sporočilo je jasno: jezne punčke so grde. Pa s(m)o res?

Jaz sem jezna od vedno. Mislim, kadar sem jezna sem jezna, kadar sem besna sem besna, kadar divjam divjam in kadar me ima, da zraven preklinjam, preklinjam kot star mornar. Ko sem bila majhna tega nisem počela. Kje, da bi se pred očetom kujala ali mu nazaj rekla, kar sem mislila. Ali da bi sošolcu povedala kar mu gre ali bila huda na sestro, ko je bila mama doma. Bog ne daj, javno so bila vsa negativna čustva prepovedana. No, so še vedno, če ne prepovedana, pa vsaj nezaželjena. In punce, ki so besne, so histerične, pa zoprne, pa nervozne ..

Moj ex (oče mojih hčera) … ko sva še živela skupaj,  je kar nekaj časa zame uporabljal vzdevek NERVA, ker sem bil kao kar naprej nekaj nanervana (nerviral pa me je on sam s svojim obnašanjem, nato pa vsi po vrsti s tem, ko so mi vsiljevali svoje misli in prepričanja). Njegov vzdevek je bil tiste čase zame bolj ko ne znak ponižanja, saj je vsak moj poskus pogovora tako označil kot “nevrotičen izpad” in tako se pač nikoli nisva mogla pogovarjati. On je imel mir, jaz pa sem bila še bolj … nanervana.

Dolgo nisem upala javno pokazati svojega nezadovoljstva, kadar sem ga pač čutila. V službi sem negativne občutke zadrževala zase, saj nisem vedela, kako naj jih dam ven in ali sem sploh lahko jezna pred šefom. Kolikokrat me je zaradi tega bolel trebuh … Potem pa … se je zgodilo, da mi je prekipelo in sem pobesenela. Za nazaj in za naprej. Dala sem odpoved in šla. In potem še enkrat in še enkrat. 
Pravzaprav sem prvič javno pobesnela takrat, ko mi moj ex ni dal hčera na telefon, ki sem ju klicala v času, ko sta bili pri njem. Čisto se mi je odpelo in na dvorišču pred njegovo hišo sem divjala kot tornado vse dokler ju ni pripeljal ven. Pa saj on ju najverjetneje ne bi, toda njegova mama in babica in oče in teta in brat in svakinja in ostali me niso mogli več prenašati, pa še sram jih je bilo pred sosedi, ki so poslušali moje norenje. To sem, se mi zdi, ponovila samo nekajkrat, potem pa mi ni bilo treba več, kajti hčeri sta se vedno oglasili na telefon, ko sem klicala. Jaz pa sem se počutila tako … močno.

Zoprnija sem postala na gradbiščih. Še posebej z “užitkom” sem se znašala nad tistimi, ki so moje nepozdravljanje in ne-smehljanje komentirali v stilu “danes pa ni dobila” in “uf, en bi jo moral fino nabrisat, pa bi se smejala”. Moškim je dovoljeno, da so razpizdeni, namrgodeni, tečni, zoprni, zaspani, nejevoljni, jaz naj se pa režim kot kreten že ob šestih zjutraj. Come on …

Danes sem, pa ne vem kako mi je to uspelo, že tako samozavestna, da če sem slabe volje to ostanem tudi potem, ko se s kom srečam (in mu, seveda, povem, zakaj sem slabe volje, če sem). In ko me kaj razjezi to povem takoj, pa tudi zaderem se in če je treba, to naredim tudi v pisarni med službo. Nič nisem “nasmejana in dobrovoljna in na razpolago za vse in vsakogar”, ne glede na to, kdo me razpiz** (šef ali sodelavec ali poslovni partner), če se le da, takoj povem nazaj kaj si mislim. Ne dovolim, da me zaradi lastnega zatiranja lastnih čustev (kako neumno, res) boli lasten trebuh. Zakaj bi požirala slabo voljo, zakaj bi se pustila izkoriščati, zakaj bi dovolila, da mi nekdo, ki mu, če se le da, ustrežem ko me kaj prosi, reče ne, ko ga jaz prosim za kakšno stvar, ob tem pa naj bom jaz NE-jezna? Nou, not me.

A prav zato, ker jeza punčkam ne pristoji, ker so jezne ženske grde in furjaste in histerične, je nesprejemljivo tudi dejstvo, da ženske so jezne, da udarijo, da znajo maltretirati otroke in moške, da se znajo fizično in psihično znašati nad njimi, da obstajajo tudi moški, ki jih ženske pretepajo in obstajajo otroci, ki jih mame mučijo. Ne gre nam skupaj to dejstvo s sliko nasmehljane, dobrovoljene, prijazne in nežne punčke. Pa je vendarle res.

Mnogo žensk ne upa bit jeznih, ne upa partnerju povedati, kar mislijo, da so besne, ko npr. ne pospravijo perila za seboj ali ne naredijo dogovorjenega dela. Bojijo se, da se bodo partnerju zamerile, da se jih bodo ustrašili, da jih ne bodo meli več radi. In najdejo ventil kje drugje, v “kačjih pikih” in v glavobolih, migrenah, impulzivnih nakupih … Samo, da ne bodo grde. Ker jezna punčka je grda punčka. 

Ni mi žal, da sem imela toliko ljubimcev, žal mi je za tista dva, s katerima …

… nisem spala.  :) 

To je izjava, ki je ženska ne bi smela izreči, ki se je od ženske ne pričakuje in ki je … neverjetna. Kakšen občutek dobite ob tej izjavi vi?

(se nadaljuje)

Torej … s sosedom, ki živi poleg mojega podjetja, v katerem sem zaposlena, bolj ko ne redno hodiva na kave. Najini pogovori so zelo različni - včasih govoriva o njegovi umrli ženi in njunem zakonu, ki je bil po njegovih beseda fantastičen, drugič o mojem parnterju, pa o otrocih in vzgoji, tu in tam (roko na srce, precej pogosto) pa o spolnosti, oizkušnjah, ki jih imava, o partnerjih, ki sva jih imela, itd. Sosed ima 70+ let in pogovr z njim je definitivno ena izmed bolj poučnih pogovorov tudi tozadevno, sploh ko mi govori o tem, kako so včasih osvajali, kje vse so seksali ter kako in, najpomembneje, kako je to doživljal on kot moški in kako na to gleda sedaj, ko je star.

In tako tu in tam nanese beseda na število in različnost ljubic, ki jih je imel preden se je poročil. Vedno znova se v njegovem pripovedovanju pojavi stavek, da bi, če bi še enkrat živel, podrl še vse tiste, ki jih takrat ni. Ne da bi mu bilo kakšnega seksa žal ali da bi mu bil brezzvezen ali post festum odvraten zaradi ženske, ne. Njemu je žal samo za to, ker je bil izbirčen in ni podrl vseh, ki so hotele ali so bile voljne seksat njim.

In takole včasih premišljujem tudi jaz o svojem življnju s tega zornega kota. Dobro, meni je sicer “žal” (ne prav res žal) za kakšen seks, ker je bil brezzvezen ali se je tip post festum izkazal za idijota, ampak žal, če že, mi je pa za dvema, s katerima nisem seksala,  :)  ker … prvi je rekel, da me ne bo izkoristil (đizus, kakšno izkoriščanje neki), drugi pa je bil takrat kao prestar zame. In to sta bila dva tipa, ki sta mi bila blazno všeč in za katerima sem kar dolgo gledala, toda … noup, dlej kot do poljuba nisem prišla.

:)   Leta so šla mimo, zdaj sem odrasla. Včasih katerega od njiju srečam in pred leti bi lahko “nadoknadila” priložnost, ampak to ne bi bilo več isto. S tistima dvema sem hotela bit pred … 16 leti, takrat sta mi bila všeč, takrat sem se palila nanju, zdaj pa mi nista več zanimiva. Mi je pa, ko gledam včasih nazaj na svoje ljubimce, “žal”, da jima takrat nisem bila tako všeč, kot sem jima zdaj. In tistih …. (koliko že?) mi ne pomeni pol toliko kot tista dva, ki mi nista dala.  :)   :)    :)   :)  

 … ki mi nista dala … Katarina, zresni se, no …  :)    :)    :) 

Zakaj ženske v zrelih letih bolj uživajo v spolnosti

Tale zapis ima podlago.  :)  Danes smo na blogu morske deklice debatirali o tem in glej ga zlomka, moja teorija celo drži.  :)  No, ni teorija, je praksa in potrjeno dejstvo. In  za kaj se torej gre?

Gre za to, da smo ženske, ko smo mlajše, strašansko zakompleksane glede svojega videza. Tako na pločniku kot v postelji moramo biti popolne. Med seksom imamo praviloma toliko opraviti s pravo pozo, v kateri ne bo viden celulit, in britjem dlak (ne daj bože, da je črtica obrita po krivo), pa koža mora bit napeta in lasje valoviti, da sploh ne utegnemo uživati v seksu, v spolnosti, v partnerju.
Če se nam, recimo, na riti naredi mazolj, raje toliko časa ne bomo seksale po … kako se reče? … po pasje  :)  , dokler nam mazolj ne izgine, kot da bi tvegale partnerjev pogled na ta mazolj.  In če se nam zdi, da imamo povešene prsi, se niti po pomoti ne bomo spravile na partnerja, se raje spremo na smrt. On ne sme videti naših “povešenih” prsi.

Tiste, ki se ličimo (not me) smo alergične na šarjenje po obrazu in tudi med seksom … a me lahko NE ližeš po faci … smo skoncentrirane na maskaro na trepalnicah in gloss, ki mora ostat na ustnicah tudi ko partnerja oralno zadovoljujemo. WTF?!!
Pa dolgi nohti … odločno preveč gledamo porniče, v katerih ženske z dolgimi, po možnosti rdečimi, nohti objemajo partnerjevega orjaka (kakorkoli pač  :)   ) in ga cuzajo kot ogromno liziko. Pa dobro, naš patner bo presrečen že če ga bomo sploh prijele, briga njega kakšne nohte imamo.

Resno … tja do 30 leta se bolj ko ne obnašamo kot porno igralke v postelji. Pa ne v smislu praktičnih vaj, ki so zelo dobre za raztegovanje mišic in tudi možgansko sproščajo, temveč v smislu popolnosti gibov, teles, glasov, skratka vizualni izgled je daleč daleč pred užitkom. Potem pa se počasi naredi preobrat v naših glavah, v našem dojemanju spolnosti, v dojemanju seksa in užitkov. Kaj vem zakaj, a tako je, to so mi potrdile tudi prijateljice.
Recimo da se potem, ko ženska rodi otroka, ne more ali ne želi več istovetit s porno igralkami, ker to itak ni in ne bo. Ali ugotovi, da ima celulit in se ga ne bo rešila, pa če še tako priduša svetlobo in da tudi glasov pač ne bo drugačnih spuščala kot take kot jih in je glasba čisto nepotrebna. Možno pa je tudi to, da se naveliča biti nekaj kar ni ali pa preprosto odkrije čar seksa, užitke, ki jih le-ta nudi ob nekom, ki ji je zmožen dati občutek, da mu je fantastična taka kot je (in zgodi se, da je to ljubimec in ne mož/partner).
Dejstvo je, da po 35 -40 letu ženske dejansko odvržemo “breme” zakompleksanosti in postanemo egoistične prasice, ki nam je v postelji mar samo za lastne užitke.  :)   In moškim je to zelo všeč.

Fama, da je dober samo seks v kombinaciji z občutki, je od hudiča. Ženske, ki verjamejo vanjo se sploh niso sposobne spustiti v seks zaradi užitka, zaradi telovadbe, zaradi praznjenja negativne energije, zaradi sproščanja. Pa seks vendarle NI samo posledica ljubezni, posledica občutenja pripadnosti moškemu in tako dalje. Seks je zelo sproščujoča telovadba, če smo neobremenjene same s seboj in svojimi na pol ali čisto nič pobritimi nogami (ali z nekaj mm dolgim strniščem), če nam je malo mar ali naše mednožje ima frizuro ali ne (in frizuro vedno ima, pa četudi ni počesano), če se ne obremenjujemo s svojim vonjem in nehamo verjeti, da imamo med nogami ribe.

Saj res … od kod trditev, da ženskam mednožje smrdi/diši po mrtvih ribah? Kdo se je tega spomnil? Je kdo kdaj potegnil kakšno crknjeno ribo iz kakega ženskega mednožja? Naravno je, da ima žensko mednožje vonj, ki je pri eni bolj pri drugi manj močan, definitivno pa ne diši po ribah. S takim “komplimentom” lahko moški resno ogrozi žensko samozavest, sploh če ji je že samo po sebi nerodno razkrečiti noge in dovoliti moškemu, da si pobliže pogleda njeno mednožje. Pa vendar … saj tudi moška predsemenska tekočina nima okusa po vaniliji in ne diši po vrtnicah, sperma pa sploh zna biti gnus od gnusa (že po smradu, kamoli, da bo jo še kdo pogoltnil), pa? Koliko žensk to mošim upa povedati? Koliko žensk se namrdne, ko okusi to tekočino in “Fuj, bljak, ne bom ti ga več fafala”, končajo oralno zadovoljevanje?  :)   Se ne zgodi, ali pa izredno redko.
__________________________________

Ženske, nič ni bolj pomembno od vas samih. Nikoli ne boste kot porno igralke, lahko pa pri vsakem seksu dobite zajetno količino sprostitve in telovadbe. Odvisno je od vas. Moški tudi ne gledajo na to ali se potijo ali ne ali jim diši ali ne ali vzdihujejo “pravilno” ali ne in ali jim trebušne mišice popustijo ali ne. zakaj bi potem ve imele pod nadzorom svoj izgled, ko pa je ta najmanj pomemben, ko se znajdetev postelji z moškim. Če ste prišle do postelje, potem ste mu všeč, pa tudi če mu niste, izkoristite trenutek in maksimalno uživajte.

Vrana vrani ne izkljuje oči, ženska ženski pa samoumevno

In to od vedno in to je ena od stvari, ki jih ne morem ponotranjit, razumem pa razumsko razlago za tako obnašanje.

Simone de Beauvoir izjemno natančno piše o ženskah, njihovem obnašanju in statusu v družbi (mimogrede izraz “drugi spol” za ženske je njen, ne moj). Ženske ne potegnemo z žensko po spolu, temveč potegnemo s svojim družbenim razredom. Dalje … mama potegne z otrokom, ne glede na to, ali je njegovo ravnanje pošteno oz. družbeno sprejemljivo. Še huje … ženska potegne z možem ne glede na to, da jo sistematično zlorablja.
In vse te ženske se obrnejo ne proti moškim, ki jim morebiti želijo pomagati, temveč proti ženskam, ki so vse tisto, kar one niso, pa bi rade bile, pa ne morejo biti, pa ne znajo biti, pa niso.
_________________________________

Na tem mestu ne morem podrobno opisati vseh razlogov za v naslovu podano trditev, toda že dejstvo, da se na CSD-jih najbolj (vsaj donedavna je bilo tako) “koljejo” strokovne delavke - ženske in uporabnice - ženske, je eno od temeljev moje trditve.
Na eni strani sem tudi sama srečala ženske - strokovne delavke, poročene z vsaj na videz urejenim življenjem, ki so poniževale in zaničevale ženske, ki so se želele ločiti, oditi stran od svojih partnerjev. Na drugi strani sem našla ženske v nezavidljivo težkem položaju, ki so si pumpale ego prav na ženskah, ki so bile poročene tako, da so njihove zakone zasmehovale in jim napovedovale enako usodo (ločenost, na primer) kot so jo imele one.

Drug temelj za mojo trditev so tiste mame (poudarek na besedi TISTE, ne VSE), ki po ločitvi ali razpadu izvenzakonske zveze vzamejo v krilo svoje objokane sinove in jih z vsem žarom podpirajo v boju proti bivši snahi. One ne samo da podpirajo svoje sinove, prav načrtno ponižujejo in dajejo v nič snahino vlogo matere, jo pred sosedi in drugimi blatijo in prikazujejo kot totalno nesposobno žensko (da ne rečem psihično bolano).
Seveda je tudi obratno, toda tega sem doživela bistveno manj.

Da so tašče in snahe kot pes in mačka je sicer stara zgodba kot je najbrž staro človeštvo. Ampak podlago za to najdem še kje drugje (recimo v odnosu mati-ženska / sin-moški).

Tretji temelj za svojo trditev najdem v dejstvu, da mi - kadar mi gre zelo dobro in se pohvalim in sem ponosna nase - skušajo pokvarit razpoloženje in me spravit na “realna tla” ženske. Pa ne vse, da ne bo pomote, ampak že to, da so nevoščljive ženske mi da misliti.
Saj to počnejo tudi moški, toda njihovo mnenje me niti malo ne gane, mnenje ženske pa … si mislim, pa kako more bit taka bič, da lahko kaj takega napiše. Meni veza ženska - ženska veliko pomeni.

Četrti razlog za svojo tridtev najdem v stavku moje mame ko sem šla stran od očeta mojih hčera, da zdaj pa ne potrebujem več nikogar, da bi bilo prav, da sem sama. Otroke imam, zanje moram skrbeti, moškega pa ne potrebujem (vsaj ne koga drugega kot očeta mojih hčera).

Peti razlog je dejstvo, da bo lepo žensko spljuvala ženska.  :)  Vsaka bo kaj našla na lepotici, da bo manj lepa. In kdo se najbolj zgraža nad ženskami? Ženske. Kdo najprej s prstom pokaže na žensko, ki ima kosmate noge? Ženska. Kdo bo pljunil žensko, ki bo grešila? Ženska. Kdo bo žensko opomnil, da preveč je ali da se je zredila (pa tudi če se ni)? Ženska. Dejstvo na dejstvo.

Šesti razlog tiči v preteklosti, ki pa vseeno ni tako daleč. Še nedolgo nazaj so bile ženske prav res drugi spol; ponižane na status gospodinje in prostitutke, služkinje in varuške (in vse to smo še vedno) so si tudi same nekako morale izboriti “nadvlado” nad nekom - pa mogoče ne ravno nadvlado, bolj nadzor, pomembnost, odvisnost nekoga od njih. In so imele … otroke in druge ženske. Odnos, ki so ga imeli moški do njih so same projicirale na nižje od sebe (nižje po starosti, stanu, razumevanju).

Sedmi razlog  - DODATEK: bivša partnerka bo po defoltu spljuvala novo partnerko svojega bivšega partnerja. Še huje, celo privoščila ji bo, da bi enako ali še bolj trpela kot je sama trplea s taistim partnerjem.
In obratno bo tanova a priori verjela zgodbi o razpadlem zakonu svojemu patnerju, ne da bi vsaj za trenutek zdravo podvomila v njegovo zgodbo (o coprnici bivši, ki ga je ugonabljala in zažirala in se je je komaj rešil).
Če bi se bivša in zdajšnja vsaj tu in tam dobili skupaj bi v marsikaterem primeru ugotovili, da je moški res tisti, ki je zavozil prvi zakon in bo verjetno vzorec ponovil v drugem. Ampak se ne moreta dobit, ker sta tekmici. 
(Ne velja za vse bivše in zdajšnje, velja pa za veliko njih, žal.)
__________________________________

Ne, nismo vse ženske take. V zadnjih letih sem spoznala fantastične ženske, ob katerih se počutim sila prijetno in sproščeno. Pa vseeno trdim, da je veliko ženske sovražnih ali vsaj neodkritih, neiskrenih in nenaklonjenh ženskam. Prej bo ženska potegnila z moškim kot z žensko.
_________________________________

A si vidla uno včeraj? Kakšna je, đizus. Ko balon se je razlezla. Da je ni sram, lahko bi kaj naredila zase. Sej ni čudnega, da baje njen mož hodi k drugi, le kaj bi s tako babo počel. Pa kakšno frizuro ima. Mene bi bilo sram taka okoli hodit.
Sej tamala je pa ista mama. Afnasta in namazana, da je joj. Pa šele 16 let ima. Pa itak jo mama ne dohaja več, boš vidla kako bo zabredla. Pol bomo pa poslušali kako se goni okol pa s kom vse je bla. Tko kot mama, se spomniš.
Men je prav žal njenega moža. Tko fin človek, dela, nosi denar domov, zdaj je kupu nov avto, pa baje grejo na morje na Hrvaško in bo vse on plaču. Kakršenkoli da je, svaka mu čas, da tko skrbi za družino. Jaz bi ga takoj imela. Sej ni čudnega, da hodi okoli, moški je, mlad, postaven, rabi pravo žensko, ne pa uno, k sam da pride iz službe že za televizijo pa do večera ne migne a prstom. Ko jo bo pa pustu bo pa jokala, kako ji je hudo. Jaz ji prav privoščim, da jo pusti. Naj si najde tako, ki ga bo vredna. Če ga ona ne zna zadovoljit, naj bo pa sama.     - Takega pogovora ne boste slišali med moškimi. A ta pogovor pove vse o odnosih ženska - ženska.

VRANA VRANI NE IZKLJUJE OČI, ŽENSKA ŽENSKI PA SAMOUMEVNO

P.s.: in zato, ker ženske ne držimo z ženskami, so moški toliko močnejši od nas, verbalno in družbeno. Pri tem pa jim pomagamo še … ženske. Svaka nam čast.

Golo telo na reklamnem plakatu JA, gol človek na ulici NE / Kdo je tu nor?

Marsikaj prenesem. Prenesem reklamne plakate podjetih Beti, Lisca, Polzela, v katerih so bolj ali manj razgaljene ženske. Ok, na sebi imajo kopalke, spodnje perilo + nogavice, čeprav bi taka ženska bila kaj čudna na ulici ali v trgovskem centru.
Ni mi, seveda, ravno po godu, da se razgalja samo ženske (na eni izmed reklam podjetja Beti, če se ne motim, je resda moški v kopalkah, ampak to pač ni nekaj, česar ne bi videli poleti na vrtu med košnjo trave ali pranjem avtomobila. Žensk v spodnjem perilu in v kopalkah pa vseeno ni videti tako pogosto, če sploh kdaj v javnosti (v spodnjem perilu pač nikoli)).
Za piko na I take reklame sporočajo še to, da se tako perilo, take kopalke in nogavice najbolj podajo suhim, anoreksičnim in, valjda, brezcelulitnim ženskam. Vse ostale smo pa kaj? Grde v tem?

Kot žensko, če bi bila samska, bi mogoče - dopuščam pač možnost, požrla tudi reklamo, ki pa me je kot mamo ne samo zmotila, pač pa totalno šokirala in v meni vzbudila gnev in odločenost, da svoje mnenje podam tudi javno. Torej, tale reklama

je tisto, kar me kot starša globoko žali in postavlja na laž vse tisto, kar skušam mojima hčerama predat glede njune intime, “svetosti” njunih teles in koneckoncev moje prepričanje, da se ženski ni treba sleči do golega, da je zanimiva.
Ta reklama je totalno ponižanje tudi nas, žensk, ker nas dobesedno razgalja in nam sporoča, da je naše telo le posrednik pri prodaji, da smo nič več in nič manj kot tržno blago, s katerim služi podjetje.
Saj pravim, marsikaj prenesem, ampak popolnoma gole ženske na reklamnem plakatu pa pač ne. In upam si trditi, da take reklame z golim moškim ne bomo nikoli videli. _________________________________

Enakopravnost spolov je iluzija, ki se je samo na videz udejanjila v realnosti. Ženske in moški nikoli ne bomo enakopravni ne na delovnem mestu, ne v vzgoji, ne v javnosti. Naše telo je zlorabljeno v vse mogoče reklamne namene.
Del družbe je pred leti zmotila reklama “Vsaka ima svoj faktor”, kjer so bile vidne ženske riti v tangicah, pa se kljub temu od takrat ni kaj dosti spremenilo. Golo žensko telo na reklamnem plakatu je očitno za odrasle samo en plakat več, čeravno mladim sporoča vse kaj drugega.

Po eni strani starši - kot sem jaz, svojim hčeram dopovedujemo, naj ne hodijo okoli v dekoltejih, prekratkih krilih, z razgaljenim trebuhom, po drugi strani pa prav vsa podjetja, ki svoje izdelke v večji meri prodajajo ženskam, za svoje reklamne namene uporabljajo prav razgaljeno žensko telo.
Po eni strani družba posiljeni ženski, ki je v času posilstva nosila miniko in kratko majčko, takoj sporoči, da je sama kriva za posilstvo, po drugi strani pa je bila ta ženska oblečena natanko tako, kot so oblečeni modeli v reklamah.
Po eni strani se starejši zgražajo nad modnim oblačenjen najstnic, ki da hodijo okoli vse preveč razgaljene, po drugi strani pa z reklamnih panojev silijo v najstnice reklame nasmejanih razgaljenih deklet.

HEJ, MODERNO JE BITI NA POL NAG, MODERNO JE RAZKAZOVATI SVOJE TELO. (pustimo ob strani zafrustriranost tistih najstnic, ki niso suha, ki jim taka oblačila ne pristojijo ali ki imajo mame, kot sem jaz, ki skrbno bedijo nad njihovim oblačenjem in jim ne dovolijo hoditi okoli razgaljeno).

Ne glede na to, kako se starši trudimo vzgajati svoje otroke, nas družba s svojimi kontradiktornimi sporočili sesuva v temeljih. Kako naj vendar utemeljim hčeri, da res ni ok, da hodi pri 14 letih pomanjkljivo oblečena (in kaj to sploh pomeni, če pa je normalno kazati trebuh, nositi majico z globokim dekoltejem in pre-kratko krilo?????), da s takim oblačenjem potencira možnost spolnega nasilja (bodisi verbalnega, ki ga itak doživlja, bodisi fizičnega z otipavanjem, pa vse do posilstva). Na čem naj utemeljim svojo vzgojo, če pa mi reklamni plakati sporočajo, da je moja vzgoja zastarela, brezzvezna in milo rečeno butasta?
In ko rečem hčeri, da je pomembno, da se uči in zna razmišljati s svojo glavo in da lahko s svojim znanjem veliko doseže, ko pa s odekleta, ki slečejo obleko, tako popularna, znana in bojda bajno plačana? In Nina Osenar je vodilna tovrstna ikona. Na kaj naj naslonim svojo vzgojo, če mi družbeno sporočilo kontrira?
__________________________________

Kaj vidijo v teh reklamah fantje? Kako oni dojemajo ženske? Kot osebo ali kot …. telo. Golo telo, prsa, rit, vagino. Smejoče se telo, ki se sleče u tren oka, ki se mu ni nerodno pokazati.
In tako moji taveliki sošolec navrže, naj mu pokaže prsi. Ko mu odvrne, da ne, če je nor, ju reče, da to itak ni nič takega, saj vsak vidi dan gole ženske v reklamah.
Ne, to je kaj takega. V bistvu je to zelo grob poseg v človekovo intimnost, v tisto, kar sicer zakrijemo v obleko. Če bi bilo golo telo tako normalno in vsakodnevno, potem bi se tudi kdo od nas sprehajal gol po mestu, vasi. Če bi bilo to tako normalno in vsakodnevno, se na plažah ne bi zakrivali, ko si preoblačimo kopalke in se v kopalnicah ne bi oblačili, ko se skopamo.

Koneckoncev, če bi bilo golo telo tako normalno in vsakodnevno, bi nas z reklamnih plakatov pozdravljali tudi goli moški. Pa nas ne. Pa ne zato, ker, kot pravijo sami, moško telo ni lepo ali zanimivo, pač pa zato, ker je to pod njihovim nivojem. Ker vejo, da lahko reklame oblikujejo tudi drugače in ker sami sebi lahko prodajajo izdelke veliko bolj … pametno.
Za reklamo brivnika ni treba sleči celega moškega, za reklamiranje kreme za britje, ki je namenjena ženskam, pa mora biti ženska v spodnjem perilu in briti si mora noge. Zakaj že? Reklamirano žensko spodnje perilo bi bilo lahko položeno na blazino, okrašeno z rožami in sporočilo bi bilo povsem drugačno, kot je sporočilo Palmerskovega plakata, v katerem razgaljena ženska leži na blazinah in zapeljivo gleda v mimoidoče. Kaj nam že sporoča taka reklama?
__________________________________

Mene kot starša način, s katerim družba ruši temelje moje vzgojo, globoko žali. Iz mene dela zbegano mamo, ki ne ve, kako, s čim in na kaj naj naslonim svoje vzgojne zahteve, s čim naj pokrepim svoje prepričanje, da razgaljeno telo potencira spolno naslije. Dvoumnost, s katero se srečujem skoraj na vsakem koraku, v meni kot človeku podira zdravorazumska prepričanja, ki so nastala na podlagi dejstev in resničnega življenja. Pa ne meni osebno, moja osebna prepričanja se ne spreminjajo, postavlja pa na laž taista prepričanja, ki jih želim posredovati svojima hčerama, pa jih ne morem, ker je sporočilo družbe - na prvo žogo, ravno obratno.

Ne glede na to, da je sila nezdravo hodit okoli z razgaljenim trebuhom, ledvicami in v hlačah, ki komaj pokrijejo sramne dlake spolovila, ne glede na to, da se iz tega razvijejo kronična vnetja jajčnikov in da posledčino ženske zato ne morejo zanosit oz. zanosijo bistveno težke, če že, se reklamirajo točno take hlače, pa kratke majčke, pa krila, ki so na eni strani prekratka, na drugi pa imajo prenizek pas.

Iz mene kot starša delate budalo, in od mene zahtevate, naj vzgajam nov rod državljanov. Kdo je tu bolj funknjen, jaz ali …

P.S.: pa ne mi rečt, da se lahk otem reklamnim plakatom izognem, ker se jim ne morem. Lahko se izognem int. stranem, pa časopisom s tako vsebino, pa reklamam na TV, tile plakati pa vsekajo vame med vožnjo, ko se sprehajam po pločniku. Temu se pač ne morem izognit. Naši mladostniki pa se jim še težje izognejo.

Pred 400 leti so vladarji dosegli razmnoževanje ljudi z inkvizicijo, s čim jo bodo pa danes?

Pred 400 leti (na oko) so vladarji prisilili ženske k rojevanju na izjemno prefinjen spletkarski in po drugi strani izredno brutalen način - s totalno vojno proti vsem, ki so imeli kakršnokoli znanje s področja uravnavanja rojstev. Točno tako in ta totalna vojna se imenuje INKVIZICIJA.

Še nekaj let nazaj sem bila, tako kot večina nevednežev, prepričana, da je bila inkvizicija uperjena proti … komu že? Čarovnicah, seveda. Da je bila pač odraz praznoverja in strahu pred neznanim, da so ljudje pač morali na nekoga fokusirati svoj strah pred boleznimi, ki so takrat morile po Evropi. No, zdaj vem, da je bila to le megla, ki so jo vladarji spuščali med podložnike, njihov namen pa je bil povsem drugačen.

Dejstvo je, da je v času začetka inkvizicije, morila kuga. Pa še kaj drugega, toda kuga je bila tista “prva in najmočnejša” bolezen, ki je zdesetkala ljudstvo. To je za vladarje in fevdalce pomenilo polom, jasno, saj je zmanjkalo delovne sile, ki bi dajala desetino, ki bi služila vojaščino, ki bi skrbela za razcvet družbe (tu se vidi, kako malo lahko naredi “glava” družbe in na drugi strani kako uničujoč vpliv imajo na družbo njene insinuacije). Nekaj je bilo treba ukreniti, da se ovce, pardon ljudje, spet razmnožijo in zapolnejo prazna mesta. Seveda, treba je bilo uničiti tiste, ki so to preprečevali. In to so bili kdo? Čarovnice? Nak, to so bili zdravilci, več žensk kot moških, ki so vedeli vse o kontracepciji, splavih, rojstvih, itd. Njih je bilo treba uničiti in uničiti je bilo treba vse. In to je naredila inkvizicija.

Veste, ljudje so od nekdaj imeli toliko otrok, kolikor so jih lahko prehranili. Ne 10 ali 15 ali kolikor jih bo dal bog, to je priča za djecu, ampak toliko kot so jih lahko preživeli, torej 1, 2, 3, nekateri pa tudi 10. Slednje NI bilo pravilo, prej izjema. Že stoletja nazaj so iznašli kontracepcijska sredstava tako za ženske kot za moške, celo začasno sterilizacijo so znali narediti, pa splave do 2 ali 5 meseca in še kasneje. Vedeli so, da je treba dojenčka obrnit, če z glavo pritiska v želodec pred porodom, vedeli so marsikaj, česar danes ne vemo. Zakaj pa mislite, po pravilu noben vladarski par ni imel 10 otrok, ampak 1, 2, 5, recimo? Pa ne, da mislite, da je kralj samo dvakrat seksal s kraljico? In zakaj kurbe starega veka niso imele celo četo otrok? Pomislite, kaj je bila beneška kurtizana, po seksu. Ne, tisto ni bil čaj pred spanjem.

Ljudje so se od vedno parili “po pameti”, potem pa se je zgodilo nekaj, kar jim je pamet “skrajšalo” oz. obrnilo. Strah pred boleznimi, strah pred smrtjo in plodna tla za sejanje božjega besa z dodatkom uperjenega prsta v zdravilke- čarovnice je bilo dovolj, da se je množicam pamet “skisala” in so podivjali. Ne dobesedno, pa vendar. 200 let je trajala inkvizicija. si lahko zamislite ta čas. 200 LET. Danes ni še niti 100 let od konca druge svetovne vojne in vidimo, kakšen občutek imamo okoli nje (in kako se bojimo ponovnega doživetja), kaj pomeni šele 200 let mračnega, temnega, s smrtjo prepojenega časa. In potem …
Ljudje, ki so ostali brez pameti, brez občutka varnosti, brez osnovnega znanja o uravnavanju življenja, so se množili kot podgane in kmalu jih je bilo v Evropi preveč in so pljusknili v Ameriko, Avstralijo. Kdo, mislite, je naselil Ameriko? Ljudi je bilo v 100 letih več kot kadarkoli prej, in bilo jih je absolutno preveč za Evropo. Niti zamisliti si ne morem kakšno obdobje je to moralo biti.
Moški so oplojevali, ženske so rojevale, nihče jim ni znal pomagati, otrok je bilo absolutno preveč, ne dela, ne jela za vse ni bilo, mesta so bila prenaseljena, vladarji so se borili za več zemlje, anarhija na kvadrat. In vendar … v njihovih vrstah se ni trlo otrok, oni so še naprej imeli 1, 2, 4, redko kdo več. Njim se ni bilo ne potrebno ne zaželjeno razmnoževati; manj ko jih je, več imajo, nasprotno pa je bilo potrebno imeti čimveč podložnikov. In bilo jih je preveč.
___________________________________

Zdi se, kot da smo spet tam, kjer smo bili pred inkvizicijo. Ljudje imamo toliko otrok, kot jih lahko preživimo. Sami uravnavamo rojstva in ženske imamo pravico naredit splav. Imamo kontracepcijo, imamo možnost sterilizacije. Vsi ti “pripomočki” zavirajo razmnoževanje, vlada pa tarna, da se ne razmnožujemo dovolj, da nas je vedno manj in da moramo nekaj ukreniti. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi prepovedala vse porodnišnice, če bi odstranili vse ginekologe, če bi onemogočili jemanje kontracepcijskih sredstev? Si predstavljate, da po nesreči zanosite, pa ne morete naredit splava ali da vas partner sili k nezaščitenim spolnim odnosom, vi pa ne želite zanositi?

Hvala bogu smo danes ovce, pardon ljudje, prešli vpliv cerkve (institucije) in praznoverja, in nas, vsaj večino, ne ganejo pozivi k večjemu rojevanju s kvazišmljazi obljubami o boljšem standardu in zagotovljeni prihodnosti za naše otroke.
Hvala bogu nas vlade ne morejo prisilit v nenadzorovano razmnoževanje, za to pa so krive kar same, ker so uvedle demokracijo za vse. Totalitarnim režimom dejansko “uspeva”, da imajo ženske po 10 + otrok.
___________________________________

Kako bodo torej današnje vlade Evrope dosegle zadostno razmnoževanje svojih državljanov? Z doseljevanjem tujcev? Na kratek rok je. Tujci se ob prihodu ne zavedajo standarda, v katerega prihajajo in ko se zavejo, ponavadi kaj hitro ustavijo “širjenje” svojih družin z novimi družinskimi člani, ker jih ne morejo kvalitetno preživeti. Kvalitetno pa radi živimo vsi, kajne.
Če ima teoretično gledano priseljena družina 5 otrok, bosta ata in mama imela mogoče 6 vnukov, kar ne pokrije niti njihove družine, kaj šele pripomore k porastu družbe (od 5 otrok bi človek pričakoval recimo 15 + vnukov).

Kako bomo torej dosegli višjo rodnost? In ali si jo sploh lahko “privoščimo”? Imamo dovolj delovnih mest, imamo dovolj stanovanj, imamo sposobnosti kot družba preživeti svoej potomce? V Ameriko in Avstralijo jih ne moremo več izvažati, sta obe polni. Na Luno tudi ne.

Smiselno bi se bilo torej vprašati zakaj za boga nas vlade bombardirajo z novicami, da je nizka rodnost, da moramo pod nujno nekaj ukreniti? V čem je keč? Jasno je namreč, da ni ne delovnih mest ne stanovanj. Najpomembneje pa je, da družba sama verjame, da se tako slabo živi (in bo še slabše), da se otroci v tak svet ne smejo rojevati.

Poglejmo kaj delamo z zemljo, naravo, naravnimi bogastvi, ozonom, morjem, vodo, kaj delamo med sabo, koliko predsodkov imamo ljudje drug do drugega, kako se država vtika v družino, itd. Se bomo vrnili k čarovnicam?

Pravljica, ki je nam, dekletom, niso povedali, ko smo bile majhne

Tole ni moje, poslala mi je prijateljica po mailu.

Najkrajša in najresničnejša pravljica za nas, dekleta, ki pa nam je nikoli niso povedali. Smo jo morale pogruntati same.

Torej …

Nekoc je živela deklica, ki je svojega fanta vprašala, če bi se poročil z njo. Fant je odgovoril ‘NE!’

Od tega dne je deklica srečno živela do konca svojih dni.
Nikomur ji ni bilo treba prati, kuhati, likati; pohajala je s prijateljicami, sexala s komer je želela, delala in porabljala svoj denar za kar je hotela.

*KONEC*

P.S.: Problem je, da nam (puncam), ko smo bile majhne, te pravljice niso
pripovedovali.
Ampak so nas dobro zajebali s tistim idiotom od princa na belem konju!

Žalite se svojim staršem.

Ženska po žensko o ženskah

Sem se namenila pisati o svojem odnosu do žensk, pa ne bom. Al pa bom … Al pa ne bom … No, pa bom (zdaj, ko je beseda stekla). Ampak ne čisto vsega, kar mislim.
__________________________________

Kot majhno deklico mi je bilo dolgo let grozno dejstvo, da sem ženskega spola. Oče je hotel sina (pri tem pa “pozabil”, da ga že ima), me tja do 20 leta in še čez klical Sine, ko pa sem bila stara kakih 10 let, pa mi je prvič rekel, da me ne mara, ker sem deklica. O majko moja …

V tistem času desetih let sem spoznala fanta, ki me je imel strašno rad. Bil je prvi, ki mi je pokazal razliko med fantom in dekletom in … v bistvu je bil prvi fant, ki sem ga poljubila, s katerim sem se spogledovala, se šla igrice osvajanja. In prav spomnim se, ko sva nekega dne po maši sedela na eni izmed klopic in sem mu rekla, da se sovražim, ker sem dekle. Da nočem bit punca in da mi je grozno žal, da nisem fant. Točno vidim ta prizor in občutim tiste občutke, ki sem jih imela takrat. Sovražila sem se, ker sem bila dekle, a bilo mi je 10 let. No, fant mi je rekel, da to ni nič takega, vendar je bilo zame to, da sem dekle (beri manjvredna), nekaj najbolj groznega. Še isto leto sem si sama postrigla dolge lase in mi je frizerka naredila frizuro na fantka.

V 15 letu sem imela sem obdobje, ko sem se obupno trudila biti fant, še bolj sovraštvo do svojega spola manifestirala po posilstvu, ko sem se rezala po obrazu, se oblačila po fantovsko in bila čisto uničena ob spoznanju, da sem šibkejši spol in kot taka ne glede na vse floskule o enakopravnosti in enakosti med spoloma ravno zaradi svojega spola ranljiva in … v bistvu … manj vredna.
__________________________________

Zrasla sem v žensko. Proti naravi pač ne morem dosti. In od vedno so mi bili všeč fantje ,v to ni bilo nikoli nobenega dvoma. Toda energijsko … v meni vsekakor prevladuje moški pol. Nikoli mi ženske niso bile blizu, niti kot družba, niti kot zaupnice, niti kot vzornice. Njihov način komuniciranja, podmuklo, dvoumno, plehko in površno izražanje misli ter igranje nemočne družbene žrtve … Noup, nikoli nisem bila del te družbe, ženske so mi bile prej v posmeh kot sogovornice. Sama se namreč nikoli nisem naučila “ženskega” komuniciranja (npr. igrice rekla-kazala)

V mladosti sem imela eno prijateljico, ki me je v bistvu naučila vse tisto, česar me mama ni naučila. Skupaj sva se smejali, jokali, lagali, bili v dobrem in zlu. Pa tudi ona ni bila kaj dosti drugačna od mene. Večino svojega šolskega časa je preživela s sošolci in ne sošolkami, ki so jo prej ne-marale kot imale rade. Najine poti so se razšle, ko sem se odselila od doma (in iz vasi).

Pred tem sem se pobliže spoznala z ženskim kolektivom v eni izmed tovarn in - svaka čast tistim, ki zdržijo med samimi ženskami. Tak kolektiv je … mi je prav žal … pravi pekel. Sploh če si moški ali ženska, ki dobro izgleda.
Ko sem delala kot natakarica sem bila več ali manj v moški družbi, kasneje v gradbeništvu pa prav tako. Moje edine ženske stranke so bile prodajalke zaves, s katerimi sem se prav z vsemi izredno dobro razumela, nismo pa bile prijateljice.
Zdaj že štiri leta delam izključno z moškimi in ženske srečal le redko. Pa jih pogrešam? Hmmm … niti ne. Tiste, ki delajo v istem fohu kot jaz, so mi karakterno podobne, zato se najbrž obdržimo v moškem okolju. In s takimi rada vržem debato o delu, novostih v gradbeništvu, ipd.
__________________________________

Potem, ko so se moje poti z edino prijateljico razšle, sem več kot devet let bila brez prijateljice. Žensk sem se bolj ko ne izogibala, saj so mi s svojim zlobnim, dolgim, škodoželjnim govorjenjem povzročile preveč bolečine. Tudi s sosedami se nisem družila in če sem kdaj padla v kakšno njihovo debato, smo se ali sprle ali z občutkom slabe volje razšle. Pogovori v stilu “kaj boš kuhala, s čim pereš perilo, kdaj pomivaš stanovanje, kje kupuješ obleke, v kateri trgovini si že bila, kako vzgajaš otroke” so mi bili že od vsega začetka odvratni in niti slučajno se nisem bila nikoli pripravljena prilagajat. Tako me tudi marale niso, ker sem bila čudna, drugačna, nerazumljena in od tod dalje je le še korak do tega, da sem malo nora - seveda, kaj pa naj bi si mislile ženske o ženski, ki ji varanje ni nobena vrednota, ki rada živi sama, ki se pogovarja o politiki, ki ob dveh otrocih študira, ki govori o seksu ne obremenjeno, katere otroci obešajo perilo pri 8 letih in ki ne kuha, ampak naroča pico na dom.

Potem sem dobesedno padla v lonec žensk s tem, da sem se začela aktivno ukvarjati s področjem enostarševskih družin. V letu in pol, kar sem v tem, sem tudi v resnici (in na moje veliko presenečenje) spoznala nekaj žensk, s katerimi se izredno dobro razumem, s katerimi se lahko pogovarjam o vsem drugem razen o kuhanju in vzgajanju ne.

Enostavno ne prenesem žensk, ki jamrajo. Ne prenesem njihovih vdanosti v usodo, sedenja na mestu in smiljenja samemu sebi. Ne prenesem opletanja jezikov o tem kaj imajo drugi in kaj one ne bodo nikoli imele. Ne prenesem otresanja jezikov po moških, poniževanja in pumpanja ega na napakah drugih. Ne prenesem pa niti žalovanja za nečinm, kar naj bi nekoč bilo in ni več ter vdanosti v usodo (dvig rok in igranje brezroke mumije).

Po eni strani zahteve po enakopravnosti, po drugi strani vztrajanje v mučeniški vlogi.
Po eni strani zahteve po svobodi, po drugi strani zasužnjevanje moških.
Po eni strani pravice, po drugi strani igranje žrtve. WTF?

Skratka … sem ženska, kar pa še zdaleč ne pomeni, da tudi kokodakam po žensko.