Starševstvo +

Vegradova zgodba je samo ena v nizu

To, kar zdaj “ugotavljajo” novinarji glede Vegradovih najvišjih zaposlenih … kako so si kupovali hiške na račun podjetja, pa urejali lastna bivališča .. to ni čisto nič novega ali kaj takega, česar nekdo, ki je zaposlen v gradbenem podjetju ne bi vedel. To vemo vsi. Sama lahko naštejem nekaj podjetij, kjer lastniki podjetje molzejo v samo lastno korist, ker imajo delavci uradno minimalne plače, neuradni del dobijo na roke, črnega denarja pa se opere toliko, da te srce zaboli. Inšpekcija bi lahko kaj našla samo v primeru da pozna dejansko stanje tiste proizvodnje, realna kala in poti skrivanja na črno prodanih stvari. Ampak inšpekcije tako ali tako ne bo blizu dokler podjetje ne bo zabredlo v težave in ne bo več denarja za delavce in dobavitelje.

V vsakem podjetju, v katerem lastnik misli, da so delavci samo strošek se dogaja, da denar najde veliko poti ven mimo računovodstva in trr-ja. Računovodje bi znali marsikaj povedati, od tega kako zaloga kopni neznanokam in je poslovanje podjetja po vseh uradnih dokumentih minus, a podjetje kar živi, pardon životari. Lastniki točno vejo, koliko morajo spustiti skozi, da se nateče dovolj za popračilo terjatev in minimalnih plač, ostalo gre pa v žepe. In potem gledaš kako si eden od lastnikov kupi hišo v centru pregrešno dragega mesta, drug si omisli đipa visokega razreda, delavci pa imajo še vedno uradno minimalca in neuradno dobijo še nekaj na roke. Ob tem morajo seveda še glavo sklonit in se zahvalit. In bog ne daj, da zbolijo, ker potem tisto na roke odpade.

Kako se gradijo naše ceste? Če lahko delovodja prodaja pesek za cesto pod roko, potem se ve, kako nizko pada okoriščanje na račun podjetja. In ko mora nekdo prijavit tuje delavce, pa prijavi bivanje desetih, uradno jih je pa šest. Kam gre potem plačevanje podjetja štirim fiktivnim delavcem? Nekaj vzame najemodajalec, ostalo pa prijavitelj. Tudi to je molzenje podjetja.

Kako se delajo veliki posli? Je šel kdo kdaj pogled arhitekturne biroje … poznam vsaj dva, ki sta opremljena natakno tako kot eden njunih projektov – enaka talna obloga, pohištvo. Pa ko se istočasno s kakim velikim objektom dogajajo adaptacije na privat hišah projektantov / arhitektov/ vodij gradbišča ipd. Hiša čez noč dobi lep zimski vrt, novo fasado, nove tlake, okna, streho … ob tem so tisti železniški pragovi mala malca. In če hočeš posel dobit moraš vse to in še več dat.

Torej … Vegradovi delavci nimajo več kaj izgubit, zato so stegnili jezike in pokazali s prstom na to, kar se dogaja v skoraj VSEH gradbenih podjetjih. Čigavi delavci bodo naslednji? In potem bodo požeruhi rekli, da so stegnili jezike samo zato, ker so jim nevoščljivi in ker sami niso mogli krast. Kot da je biti tat vrlina.

Kos zemlje ne pomeni bogatije

Upravičeno domnevam, da stanovalci blokov nimajo takega odnosa do zemlje kot podeželani. S tem ne mislim na tiste “podeželane”, ki imajo okoli hiše nekaj kvadratov trave in kako drevo, temveč tiste, ki so z zemljo zrasli, na njej delajo in z njo živijo. Zato je tudi ta dogodek iz Prekmurja marsikaterega blokarja pustil hladnega ali v popolnem nerazumevanju občutkov in čustev, ki jih je ženska poslala v svet preko kamer (Miha, leti tudi nate ).

Sama se ne prištevam k zemljeljubcem, do pred nekaj leti sem bila zagrizena blokarka in me nihče ne bi premaknil iz toplega enosobnega stanovanja z atrijem (to je pač treba poudarit, ker atrij pomeni stik z zemljo). Ko sem kupila hišo sem z njo kupila tudi kos zemlje, bolje rečeno njivo, ki meri kakih 1000 m2. Na njej je v njenih boljših dneh raslo vse sorte poljščin, dala je kruh lastnikom in njihovim živalim. Jaz pa pač nimam tega odnosa, niti mi ni privzgojen, da bi z zemljo živela oz. na njenih plečih delala in uživala nje sadove. Pa je bila njiva leto dni prazna. V tem času sem se domislila, da bi na njo zasadila sivko. Nekaj zato, ker je z njo baje malo dela, veliko pa zato, ker je v njej tudi denar. No, to slednje velja, če imaš veliko zemlje, a za začetek tudi ta zaplata ni malo. In sem začela vzgajati sadike, jih pikirala, skrbela zanje, puljila plevel, kosila travo med vrstami … Letos je doberšen del njive zasajen, naslednje leto zasadim še tri vrste. Redno kosim, ob njivi sem zasadila živo mejo, na koncu njive okrasno drevo, skratka tisto zaplato, ki je drugim veliko let dajala kruh, spreminjam v kruh za svojo dušo. Ne dvomim, da se marsikateremu kmetu zdi moje delo brezvezno. Tudi ne dvomim, da se marsikateremu blokarju zdi moje veselje, ko gledam sivko v cvetju in ko poleti po nekaj dni zapored sedim poleg sadik in jih okopavam, potrata časa. Meni pa je to v užitek, ne izmerno zadovoljstvo, moje delo se obrestuje.

Dejstvo je, da je ta zemlja vredna vsega skupaj 1000 evrov. Nikoli ne bo postala zazidljiva, ker samo nekaj metrov stran od nje teče daljnovod. Ker je narejena v trikot tudi sicer ni primerna za nič razen za njivo in ker je na podolgovatem delu dveh parcel niti podaljšek terase ne more bit. Če jo v krizi, ki lahko kadarkoli pride, prodam, bom za njo dobila mogoče teh 1000 evrov. Najbrž manj. Kaj lahko naredim s tem denarjem? Kredit za stanovanje je 600 evrov, kar pomeni, da z njimi preživim en mesec. Zaključek: zemlje se mi ne splača prodat, nima nobene finančne vrednosti, s katero bi si lahko pomagala, ima pa na drugi strani ogromno čustveno vrednost. In tako pridem do tiste gospe iz ekrana, ki je rekla, da bo morala prodat vinograd in njivo. Kaj konkretno njej pomeni ta vinograd in ta njiva – ne dvomim, da sta ga desetletja z možem obdelovala, skrbela zanj, se veselila trgatev, in da sta na njivi najbrž gojila poljščine s katerimi sta finačno lažje shajala skozi zimo, ker sta imela manj stroškov za hrano – si jaz lažje predstavljam kot blokar. Dejanska finančna vrednost teh zaplat zemlje je napram čustveni vrednosti bagatelna, omembe nevredna. V tem koncu Slovenije zemlja niti pod razno finančno ni vredna toliko kot v Ljubljanski kotlini, so pa ljudje nanjo zelo navezani. In ker je malo vredna in ker ima vsak le omejen kos zemlje bi je zmanjkalo prej kot bi se pa nekdo otresel socialne pomoči. Recimo.

Lastniki zemlje niso bogataši. Vsaj na tem koncu Slovenije ne. So ljudje, ki zemljo ljubijo, ki so nanjo navezani. Reči, naj jo proda, ko nima za kruh, je kot bi blokarju predlagal, naj proda svoje pohištvo, ko mu zmanjka denarja za življenje. Zato in prav zato je na mestu, da pogledamo na tisto situacijo tudi z drugega zornega kota.

Bolje bi mi bilo z minimalcem in v socialnem stanovanju

Nimam 60 let, nisem v penziji, nisem brez otrok in nisem zagrenjena. Sem v letih, ko še lahko izbiram pot in vem, da sem za starost najbrž izbrala napačno.

Prva zgodba:
po končani triletni poklicni šoli sem ostala v službi v tovarni. Delala sem na traku toliko časa, dokler mi zdravnik zaradi šestih počenih vretenc ni dokončno črtal tega delovnega mesta in sem ali pristala na kakem še slabše plačanem ali pa na cesti kot tehnološki višek. V tem času sem se ločila in ostala sama z dvema predšolskima otrokoma. Za prvo silo sem šla v prvo najemniško stanovanje in dala vlogo za socialno neprofitno stanovanje. Vrtec sem kot starš z minmalcem imela subvencioniran v celoti, preživnina je bila mizerna, ampak preživelo se je. Ko sta šli hčeri v šolo sem imela zaradi zelo nizkih dohodkov subvencionirano prehrano, tabore, izlete, ko sem ostala brez službe sem dobila socialno pomoč, vmes pa sem prišla tudi do občinskega neprofitnega stanovanja. Resda je bilo malo, samo 40 m2 je imelo, je bilo pa v pritličju z atrijem v blokovskem naselju. Ker zaradi nizkih dohodkov nisem mogla plačevati najemnine, sem imela subvencionirano, enako kot šolo za hčeri. Nekako sem plačevala stanovansjke stroške, ko je zagustilo sem šla na Karistas ali RK s kako položnico in so se me včasih celo usmilili. Obleke zase in za hčeri sem večinoma dobila in tako je šlo življenje naprej. Vesela sem bila, da imam socialno stanovanje, ker se mi ni bilo treba ubadati z mislijo kdaj mi bo kdo zvišal najemnino ali me postavil na cesto, ker se bo v stanovanje hotel vselit kak sorodnik.
Res je, da smo borno živele, hladilnik je bil vedno kronično prazen, ampak več nisem bila sposobna zaslužit. V globalu nam ni nič manjkalo, vsako leto sta šli hčeri na morje preko zdravstvene kolonije, jaz pa sem tako skromna in malo potrebujem.
Hčeri sta zrasli, šli v srednjo šolo, dobile smo štipendijo, s katero sta si plačali potne stroške, malica je bila subvencionirana, ostalo sem sprosila, da so mi plačali preko šolskega sklada, ker zaradi nizkih dohodkov nisem mogla plačati sama. Ko sta končali šolanje sta bili nekaj časa še pri meni, delali na črno in šli počasi na svoje. Jaz sem ostala v stanovanju, še vedno imam mizerne dohodke, prejemam socialno pomoč, ampak sem mirna. Ko bom umrla se država ne bo mogla usesti na nobeno moje premoženje, ker ga nimam. Mimogrede: davek na nepremičnine tudi ni moja skrb, jaz je nimam.

Druga zgodba:
Po končani triletni poklici šoli sem šla za nekaj časa delati v tovarno za trak. Ker zaradi počenih vretenc nisem smela opravljati prisilnega dela, sem se odločila, da službo zamenjam in sem šla za natakarico. V tem času sem se ločila in se odselila v prvo najemniško luknjo, ki je bila na voljo. Odločila sem se, da grem študirat. Ob delu sem najprej končala srednjo šolo, nato še faks. V tem času sem na poklicnem področju toliko napredovala, da se je moja plača gibala okoli 1000 eur neto. Na socialno ali občinsko neprofitno stanovanje niti pomisliti nisem smela in tako smo živele v malem, 40 m2 velikem enosobnem stanovanju, ki pa je imelo atrij. Najemnima je bila 250 eur na mesec in vsak mesec sem pričakovala dvig le te. Ker sem se zavedala, da je obstoj moje družine odvisen od moje, sem se v službi trudila, napredovala in moja plača je zrasla še za 200 eur. Kljub temu sem imela velike stroške s šolo, saj zadnja leta šolanja hčeri nista bili več upravičeni do nobene subvencije, pa je bila samo njuna prehrana 150 eur/ mesec, kje so še vsi tabori, izleti, ipd. Še dobro, da sem vsaj oblačila dobila od drugih. Po premisleku sem se odločila, da ne bom več tako živela, da je bilo 13 let metanja denarja za najemnino dovolj. Ker v Ljubljanski kotlini nisem mogla s svojo plačo kupiti nobene luknje sem se odločila, da kupim nepremčnino daleč stran. Nekako sem spravila skupaj dva kredita, ki sta odtehtala najemnino in stanovanjske stroške prejšnjega stanovanja in se preselila. Res je, da smo borno živele, hladilnik je bil vedno kronično prazen, ampak tako smo živele tudi prej, ko stanovanje ni bilo naše. Zdaj sem vsaj vedela čemu se odrekamo.
Hčeri sta bili med tednom v internatu, za eno sem imela subvencionirano stanarino, za drugo ne (ta subvencija se sicer ne nanaša na dohodek družine). V šoli sem vse stroške plačevala sama, niti pomsliti ni bilo, da bi dobila kakšno pomoč šole.
Ves denar, ki sem si ga odtrgala od ust, sem vložila v hišo, jo obnavljala in po 10 letih mi jo je uspelo obnoviti do konca. Takrat sta bili hčeri seveda že odrasli in nista več živeli pri meni. Po končani srednji šoli sta šli namreč v mesto v najem in naprej študirat ob delu, saj jima nisemo mogla dajati denarja za stanovanje in življensjke stroške. V vseh teh letih sem pol leta prejemala socialno pomoč, ker sem zbolela in nisem mogla delati kot s.p.. Ko bom umrla bo država to socialno pomoč prijavila kot terjatev in jo zahtevala nazaj. Mimogrede: posedujem nepremičnino, na katero bi sicer nobena banka ne da hipoteke. Nič ne de, da pa država davek.
___________________________________

Lahko bi izbirala med tema dvema zgodbama. V eni bi izgubila malo manj kot v drugi, če bi se mi, bog ne daj, zgodila kakšna nesreča ali bi bpostala trajno nezmožna za delo ali kaj drugega. Vprašanje pa se postavlja v kateri zgobi bi bila za državo več vredna. Razumete … VREDNA.

Vsak v svojem svetu, pa vsi del enega

Z leti človek pridobiva širino. Vsaj tako bi naj bilo, čeprav ni. Nekateri se zabubijo v svoj kot, se ogradijo z določenimi osebami in obveznostmi in jih drugo ne zanima več. Četudi gledajo dnevnik, recimo, informacije v globine njihovih možganov ne pridejo, jih ne predramijo. Drugi po določenem času otopijo. Masa informacij jih podre, ne morejo jih več sprejemati, niso jim sposobni slediti, pa vse skupaj odrinejo od sebe oz. zamahnejo z roko in rečejo “tako mora biti”. Tretji se osredotočijo na določeno področje, na katerem spremljajo vse vrste informacij, pomembne in malo manj pomembne, ter postanejo strokovnjaki za dogajanje na tem področju, vendar to spet ni širina, o kateri bi bilo dobro, da jo človek ima. Mislim … ima … bilo bi dobro za svet, da bi ga ljudje zaznavali takega kot je v vsej svoji kompleksnosti. Žal je za to potrebno veliko mentalne širine, ki je nekateri nimajo, drugi nočejo razvijati, tretji pa …

Vsakdo izmed nas živi v svojem svetu, v katerem se srečujemo z ljudmi, ki so nam všeč ali nam niso všeč, delamo stvari, ki jih moramo početi, ki jih radi počnemo in ki jih sovražimo, razmišljamo o stvareh, ki se nas tičejo ali se nas je tičejo, funkcioniramo na različne načine. Nekateri se hranijo z negativno energijo, drugi s pozitivno, nekaterim je smisel življenje zavidanje sosedu, drugim je smisel življenja vrt okoli hiše, tretji ves svoj prosti čas vlagajo v svoje telo, četrti delajo od jutra do večera in jim je pomemben samo denar, peti pa berejo knjige, napenjajo ušesa, prisluškujejo novicam, ki na prvi pogled niso pomembne, pa vendar so izrednega pomena. In se tičejo vseh nas, le da veliko ljudi tega ne ve, o tem nima pojma. Svet namreč ni samo tisto, kar je 10 m okoli nas, temveč je svet še veliko več. Del našega sveta je Sudan in vojna, ki se tam dogaja, pa največja oceanska smetišča, pa Beloveški gozd, pa rudniki v Ruandi, pa izkoriščanje delovne sile na Kitajskem, itd. Ker živimo v Sloveniji in ker smo del EU imamo lažen občutek, da smo v raju, da smo na varnem in da lahko delamo karkoli, pa se spolh ne zavedamo kako občutljiv balon je EU in kako ranljiva je Slovenija. Katastrofa v Mehiškem zalivu realno gledano ni tako daleč, le naš um je noče približati nam. Nam ali Italijanom, vseeno je, tista katastrofa lahko postane naša … nekoč. Recimo. In vojna za vodo, o kateri govori Križnar je lahko tudi jutri naša vojna. Ker imam v hiši samo vodo iz podtalnice se tega še kako zavedam.
Svet je v resnici ogromen in kakor se na eni strani zdi lep in miren, je v svojem bitju vojna za preživetje. Ko prebiram kaj vse počnejo multinacionalke v revnih državah, koliko ljudi trpi zaradi pridobivanja rude za mobitele, ki jih mi z neverjetno lahkoto mečemo stran … če nekje daleč stran zaradi “mene” posiljujejo ženske in pobijajo moške, ki ne dovolijo izkopavanja te rude na svoji zemlji, je to še kako moja stvar … če jo hočem tako dojemati, seveda. In če Shell nekje daleč črpa nafto, ob tem pa v okolico spušča strupene snovi se imam prav tako lahko za sokrivo, ker vozim avto, za katerega je potreben bencin. Ko tako premišljujem ugotovim, da sem vpeta v veliko večji svet kot se zdi na prvi pogled in da se ta svet nikakor ne konča pri ograji mojega vrta. V bistvu tudi ni tako miren in spokojen kot se zdi, temveč je prežet z mučenjem in nasiljem, ki ga sicer ne zaznavam, lahko pa se ga zavedam. Hmm … sem na varnem v Sloveniji, v EU, pa vendar je ta EU veliko večja kot so njene uradne meje. Kje so še meje Združenih narodov ter njihova odgovornost za vse kar se dogaja zaradi njih.

Najlažje je funkcionirati kot stanovalec bloka. V straniščno školjko zliješ strup in potegneš vodo. Ko se školjka sprazni ta strup ni več tvoja stvar, niti te ne zanima kam gre. Kam pa gre? Kam pa grejo vse tiste plastične vrečke, ki jih dan na dan nosimo iz trgovin in mečemo v smeti? Kako živi šivilja srajce, ki smo jo kupili v H&M? Pa otroci v indiji, ki izdelujejo nogometne žoge? Koliko so plačani pobiralci španskih jagod, ki jih kupimo v trgovini? Nekje ljudje stradajo, jaz pa vozim sadje s samokolnico stran. Kaj lahko naredim za to? Kako se bodo reciklirale nove žarnice in koliko živali je umrlo v strahotnih mukah, ko so na njih preizkušali zdravilo, ki ga jaz jemljem kot samoumevno? Pa teličkovo meso … se kdo kdaj vpraša kako se ga dobi? In ko škropimo vrtnico, ki ima uši … sploh vemo, kako ta strup vpliva na druge živali?

Vsak od nas živi v svojem svetu. Večina se nas ne zaveda, kako smo povezani s svetom, ki je lahko tudi zelo daleč preko našega miselnega horizonta. Omejeni v svojem malem vrtičku smo prepričani, da se nasilje in trpljenje nekje daleč ne more dogajati zaradi nas, da mi nimamo nič s tem. Žal imamo in žal smo povezani in žal lažje živimo s prepričanjem, da nismo.

Kdaj se strast izgubi …

Spustila sem roki potem, ko sem se z vso silo privila k njemu in se mu zagrizla v ustnice, ter ga pogledala z mešanico začudenja in zgroženosti. Popravil si je majico in odvrnil, da je to najbrž cena za dolgotrajno vezo. Odkimala sem da ne, da se strast z leti ne izgubi, da jaz brez nje ne morem in da zame veze brez nje ni. Tisti trenutek sem imela občutek, kot da sem izgubila nekaj nadvse dragocenega.

Včeraj sem se vračala domov. Bila sem v Sarajevu, a to niti ni pomembno, lahko bi bila kjerkoli. Pomembno je, da sem spet začutila strast, tisto strast, ki me totalno poneumi, zaradi katere sem sposobna narediti karkoli. Po poti sem premišljevala kaj me je tako dolgo časa zadrževalo pri mojem bivšem partnerju, zakaj nisem šla že prej stran in ko sem na telefonu poiskala njegovo sliko sem vedela zakaj sem bila z njim. Pogled nanj me še vedno vrže iz tira. Spomnim se trenutkov, ko se je želel z mano pogovarjati kakšno resno stvar, jaz pa sem ga gledala zabodeno direktno v oči ter na vprašanje kaj mi je odvrnila, da si ga tako noro želim, da sploh ne slišim kaj govori. Želela sem si ga prvi dan najinega poznanstva, želim si ga po osmih letih, želela si ga bom najbrž vedno. Nekatere strasti nikoli ne umrejo, leta jim ne vzamejo žara, ogenj se ne pogasi. Če samo pomislim nanj, na njegov glas, njegovo telo, roke, oči, na gibe njegovega telesa, …

To, da je izguba strasti cena za dolgotrajno vezo ne verjamem. Ne predstavljam si, da bi živela z nekom, ki si ga ne bi noro želela, ob katerem se mi ne bi šibila kolena in me pogled nanj ne bi poneumljal. Ne predstavljam si, da bi se ljubila z njim zato, ker je pač moj partner in ne zato, ker me pogled nanj vzburja, ker me njegov dotik poneumlja, ker me ljubljenje z njim poživlja. Ne predstavljam si, da bi ležala poleg nekoga, ki se me ne bi dotikal, ki bi mi občasno dal na lice poljub in katerega gibi bi bili zgolj rutinski. Po moje bi kar umrla od koprnenja po strasti.

Kadar se pogovarjam s prijateljicami o spolnosti pravijo, da z leti postane domišljija sestavni del seksa. Seks si popestrijo z raznimi igricami, pripomočki, tudi skoki čez plot. Ob njihovem pripovedovanju o tem kaj vse počnejo vedno znova ugotavljam, da nimam prav nobene seksualne domišljije. Mene vzburja pogled v oči, nasmeh na ustnicah, glas, dotiki, poljubi, … Obožujem, ko se nimaš časa sleči, ker je škoda vsake sekunde ko nisi s telesom ob telesu, ko se nočeš obrnit z obrazom stran od obraza, ker se ne moreš najesti poljubov, ko želiš čutiti celo telo, drseti z rokami po hrbtu, seči v lase, se predajati vedno znova in se ne meniti za nič okoli sebe. Velikokrat pomislim na trenutke, ko je moj bivši komaj stopil skozi vrata že sem ga prijela za roko in »pridi, v spalnici ti moram nekaj pokazati«. Ko sem prvič začutila, da si me ne želi tako ognjevito kot jaz njega, mi je bilo kar za umret. In potem sem vedno znova po malem umrla vsakič, ko sem čutila, da jaz še vedno gorim kot prvi dan, on pa … Kaj vem.

Včeraj sem imela na poti domov celo pot solzne oči. Za sabo sem puščala dve noči prepojeni s strastjo, ko je vsak dotik v meni vzbudil val energije, želje, moči, strasti. Po tem sem toliko časa hrepenela, to je tisto, kar si tako noro želim. To je tisto, kar me pomirja in me dela živo ob enem. Ne potrebujem nobene dodatne domišljije, nobenega posebnega prostora, pripomočka ali kaj vem kaj, potrebujem samo nekoga, ki me vžge s pogledom, ki mi reče »ajmo pogledat tvoj krevet«, ki me prime za roko in vodi in ki ve, zakaj molčim. In ker vem kako življenjsko pomembna mi je ta strast si ne predstavljam partnerske zveze brez nje. Da bi postalo vse, iz česar pride, zgolj rutina … Potem sem raje sama.

Ko te strokovnjaki postavijo na laž

Nekaj let nazaj sem delala v podjetju kot vodja poslovne enote. Bila sem prva, ki so jo stranke poklicale, ko je šlo pri montaži kaj narobe. Tistega dne je šlo res zelo narobe in ko sem prišla k stranki sva si bila enotna, da je montaža nestrokovna in da je potrebno nemudoma urgirati. Poklicala sem svojega nadrejenaga, ta pa lastnika podjetja in naslednji dan sta prišla k stranki. Stali smo pred oknom, ki je bilo evidentno vgrajeno narobe, polica je bila za nekaj centimetrov prekratka, polnilo pa je bilo vgrajeno skupaj z zaščitno folijo, ki bi morala biti pred vgradnjo odstranjena. Prišel je tudi monter in skupaj s(m)o tuhtali kaj narediti. Sama nisem skrivala strinjanja s stranko, da je montaža zgrešena in da je potrebno okno odmontirati ter ga ponovno vgraditi, polico zamenjati in polnilo ponovno vstaviti. Po ogledu objekta smo se odpeljali v poslovalnico, kjer sem dobila življenjsko lekcijo, ki mi je za vedno zagnusila pogled na to podjetje. Nadrejeni me je podučil, da stranka NIKOLI nima prav, da NIKOLI ne smem priznati napake podjetja in da naj se zavedam, da stranka NI strokovnjak in NIMA pojma. Bila sem povsem zgrožena nad njegovim nastopom, ko pa mu je pritrdil še lastnik podjetja mi je postalo jasno, da jaz absolutno ne spadam v to podjetje, ker se mi njihova filozofija gnusi. Kasneje je bilo tako, da so stranki samo deloma popravili montažo, jo “prepričali”, da so zaključne letvice pravilno zmontirane in ji priznali nekajprocentni popust. Prepričana sem, da nas ta stranka nikomur ni priporočila, a komu je bilo to mar v tistih časih.

Zadnjič sem bila na CSD Ljutomer. Prišla sem z odločbo o otroškem dodatku, na kateri ni več dodatnih 10% dodatka za enostarševsko družino. Seveda vem, zakaj jih ni, a ker sem imela uradno zapisano na lanski odločbi, da sem enostarševska družina, letos pa tega ni bilo več čeravno se nisem ne poročila niti se družina ni kako drugače spremenila, sem šla na CSD po pojasnilo. Strokovnjakinja mi je takoj navrgla, da se je zakon spremenil in da teh 10% ni več v njem. Trikrat sem jo vprašala če je prepričana v to, potem pa jo prosila naj odpre zakon, poišče člen in ga prebere. Ker tega ni želela storiti, še vedno pa je trdila, da se je zakon spremenil in da ona to menda že ve, sem ji sama naštela razloge pri katerih 10% še vedno velja ter ji pojasnila, da se zakon ni nič spremenil od lani. Obljubila sem ji, da ji bom naslednji dan prinesla v dokaz kopijo zakona in res sem ji ga. Bila sem najavljena pri direktorici, ki mi je že v začetku rekla, da v moji odločbi tega ni ker se je razlaga zakona spremenila. To seveda ne drži, v zakonu je od vedno jasno in nedvoumno zapisano komu pripada dodatnih 10% le CSD-ji so si ga napačno razlagali, čemur je sledilo Tajno obvestilo MDDSZ-ja z pojasnilom komu teh 10% ne pripada več. Direktorico sem prosila, naj pokliče v pisarno včerajšnjo strokovnjakinjo, da ji predam fotokopije da se bo lahko sama podučila kako in kaj je s stvarmi, da ne bo še naprej trosila neumnosti strankam. A glej ga zlomka, ko je vstopila je takoj izjavila, da ni rekla, da teh 10% ni več v zakonu, temveč da ne veljajo za moj primer. Ko sem jo vprašala če se zafrkava, da mi je včeraj trdila ravno obratno, je izjavila da ne, da ona od vedno ve, da je zakon tak kot je in da samo zame to ne velja. Dobesedno me je postavila na laž. Najprej sploh nisem mogla verjeti kaj se dogaja, ko pa je začela še direktorica pritrjevati, da je tako in da oni pa že vejo kako je na stvari mi je bilo, da zagrabim strokovnjakinjo za goltanec in jo dvignem v višino svojih oči. Bila sem zaprepadena. Kaj takega si niti v snu ne bi predstavljala, da se mi lahko zgodi na CSD-ju oz. da v taki instituciji lahko delajo tako podli ljudje. Razumem, da jo je bilo mogoče sram pred direktorico, da bi izpadla nestrokovno, pa vseeno. Kakšen človek moraš biti, da tako vehementno zagovarjaš lastno laž, tistega, ki ima prav in veš da ima prav, pa označiš za lažnjivca.

Nekaj podobnega se dogaja z Natalijo Markač. Koliko let se že bojuje z mlini na veter, z vedno novimi lažmi, ki jih sicer sproti dokazuje, pa vseeno. Čemu je to potrebno? In drugo vprašanje … zakaj bi bili strokovnjaki bolj poučeni o stvareh kot nestrokovnjaki Ti daje funkcija, strokovni izpit, pasja značka pred imenom avtomatično veljavo resničnega strokovnjaka? Si potem nezmotljiv in so tvoje informacije edine kredibilne? Kadar k meni pride stranka, ki ve več od mene sem vesela njenih informacij, ki jih seveda post festum preverim, ampak hej … Kaj je lepšega kot pridobivati novo znanje. Strokovnjakom oz. bolje kvazistrokovnjakom, ki v resnici ne vedo prav dosti, ki lažejo in blefirajo, pa znanje ni potrebno. Direktorica CSD-ja mi je na vprašanje če je povprašala na MDDSZ kako je z dohodkom, če postaneš s.p. odgovorila, da naj kar vložim pritožbo, pa bodo že potem na MDDSZ odločali in dali odgovor, ona je izdala vsem enake odločbe. To je seveda katastrofa, ki si jo morda lahko privoščijo periferni CSD-ji, kjer jih uporabniki še čislajo kot strokovnjake in posledično niso vajeni uporabnikov, ki imajo znanje z njihovega področja, ki je morda celo bolj poglobljeno.

Kako v bistvu ravnati, ko te strokovnjak postavi na laž? Kako dokazati, da on nima prav, da on laže?

Odhod iz dvojine

Ko sem se prvič znašla pred vprašanjem ali naj vztrajam v partnerski zvezi ali naj grem, me je bilo strah odgovora. Najprej sem pomislila na to kako bom pri nekaj več kot 30 letih brez nečesa, na kar sem se, roko na srce, navadila. Kakorkoli veza ni bila to, kar sem pričakovala da bo, sva se imela rada, se skoraj vsak dan videla ter si izkazovala pozornost.

Nikoli nisem premišljevala o tem, da bi imela klasično dvostarševsko družino. Najbrž je to posledica dejstva, da sem živela v disfunkcionalni dvostarševski družini, pa sem za svoja otroka želela boljše in alternativa je bila enostarševska družina. S hčerama smo, lahko rečem, od vedno živele bolj ko ne same, čeprav sem bila nekaj njunih prvih let še z njunim očetom. Ko sva šla narazen sem imela občutek, da končno diham, ker sem lahko razpolagala s svojim časom, denarjem, organizirala sem gospodinjska dela in imela pač prvo in zanjo besedo. Nikoli nisem resno razmišljala o tem, da bi se ponovno vezala, a je naneslo, da sem spoznala moškega, ki me je čisto prevzel in s katerim sem si zaželela klasične družine. Prva leta sem bila skoraj obsedena z željo po otroku in bila vsak mesec čisto na tleh ker nisem zanosila, ker nisva zaživela skupaj, ker sva imela vezo, ki jo imajo običajno najstniki. Čas je mineval in po nekaj letih sem že tu in tam pomislila, da mogoče pa ne bi živela z njim tako, zares skupaj 24/7. Vedno pogosteje se je pojavljal v meni dvom, da si v resnici ne želim poroke in skupne strehe nad glavo in ker tudi on ni kazal pretiranega zanimanja za to je ta dvom postajal glasnejši. Ko sem si prvič rekla, da mi ni do tega, sem vedela, da se je začel konec najine veze. Bilo je le še vprašanje časa kdaj bo dokončno počilo.

Sedem let sem preživela v dvojini. Bila sem del para in včasih sem imela občutek, da sem za okolico prav zaradi tega normalna. Družbeno pričakovano je, da imaš pri 30 in nekaj letih partnerja, da si v vezi, da nisi sam, ker če si sam, potem …. Potem je s teboj nekaj narobe. Ko sem torej prvič premišljevala o tem, da ta veza ni to, kar hočem, sem se ustrašila prav te etikete, da bom z odhodom iz veze postala nenormalna. Mislim, kaj pa naj počnem sama pri teh letih, kje pa naj najdem drugega partnerja in sploh, kako biti sam po vseh teh letih. Ne glede na to, ali sam odhajaš iz veze ali jo prekinja partner, vedno si postavljen na isto točko, s katere začenjaš samsko življenje. Ko sem po nekaj mesecih dojela, da sploh nisem edina, ki pri teh letih išče svojo drugo polovico, mi je nekako odleglo. Sicer se še vedno nisem navadila na to, da sem sama sama, da me nihče vsak dan ne pokliče samo da sliši moj glas, da nihče ne bo stopil skozi vrata in me objel in v bistvu sploh ne vem če bom sploh še kdaj našla koga, ki me bo za nekaj let umiril, počasi pa se navajam na dejstvo, da je zadnja veza končana in da nisem več del nje. Ugotavljam, da je pri teh letih veliko težje pustiti nekoga stran od sebe, kot je bilo to v najstniških letih. Zato najbrž toliko ljudi vztraja v vezah, ki niso to, kar naj bi bile, ker jih je strah kako bo, ko oziroma če bodo sami. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi pravi pregovor, a jaz kljub vsemu trdim, da je bolje biti kvalitetno sam, kot nesrečno v dvoje.

Včasih se ujamem v zanko spominov na preteklo vezo. Postane mi žal za njo, tudi zjokam se, a ko primež spominov popusti grem dalje. Nazaj ne gre, življenje teče samo naprej. Pravijo, da ko se zaprejo ena vrata se odprejo druga. Res je, le dovoliti si moramo pogledati skoznje.

Zorica in Piki

Zorico in Pikija sem dobila lansko jesen. Ker nista bila udomačena sem potrebovala kar nekaj časa, da sta prišla k meni, šele pozimi, ko je res pritisnil mraz, pa sta prišla tudi v hišo in se udomačila na kavču. Ker živim v sto let stari butani hiši, v kateri več kot deset let nihče ni živel, sem potrebovala živo mišelovko in Zorica je v nekaj mesecih naredila red v in okoli nje. Naj povem, da smo s hčerama najprej mislile. Hči je rekla da bo Zoro in ko se je izkazalo, da je samička, je postala Zorica. Pa ime sploh ni važno, važno je, da smo se navezali drug na drugega, da sta oba postala del moje družine.
Živimo blizu ceste in vedno obstaja tveganje, da bo kdo od njiju končal pod avtomobilskimi kolesi, zato se kar nekaj časa zavestno nisem hotela navezati nanju. Potem pa … čas naredi svoje. Ko je avto pred meseci zbil Zorico sem bila vsa iz sebe od žalosti. Ko sem znancu rekla, da se jo peljala k veterinarju na operacijo se mi je posmehnil češ, ubila bi ga, kaj si delaš stroške. Pa ja, zakaj si jih, saj lahko pri vsaki kmetiji dobim drugega mačka. Ampak to ni to, jaz hočem tega.

Spomladi je padla odločitev, da bo imela Zorica mladiče. S hčerama smo že začele razmišljati kakšna imena jim bomo dale, potem pa je pred dvema dnevoma izginila. Klicala sem jo po celem bregu, tudi hčeri sta jo iskali, a zaman. Piki je žalostno mijavkal okoli hiše, mene pa je danes že resno zaskrbelo kje je. Sosed je rekel, da je pri njih ni, v zidanici pod hišo je tudi ni bilo, potem pa jo slednjič zagledam v drvarnici. Bila je krvava in desno tačko je vlekla za sabo. V trenutku sem bila objokana. Nesla sem jo v hišo in poklicala veterinarja. Nato sva šli tja. Bilo bi mi nadvse hudo, če ne bi kotila ali če bi umrla. Prirasla mi je k srcu, moja scrkljanka je. Ostala je tam, jaz pa sem po poti domov premišljevala o tem kako se ljudje navežemo na živali. Spomnim se starejših ljudi, ki so po blokovskem naselju vsako jutro sprehajali svoje betežne ljubljenčke. Koliko ljubezni so namenjali svojim psom, jih jemali v naročje ali posedali po klopeh, ko le ti niso zmogli več poti in se bili pripravljeni na smrt skregati, če jim je kak otrok ponagajal. Neka gospa je skrbela za zavržene mačke, jih vozila k veterinarju na sterilizacijo in kastracijo, jim nosila hrano in bila nadvse žalostna, če je kakšna mačka za vedno izginila ali jo je našla poškodovano. Soseda nad mano je imela papigo, ki je poleti cele dneve žvižgala in čvekala na balkonu, ona pa ji je prigovarjala in jo crkljala. Zadnjič sem spoznala gospo, ki po nekem naselju pobira poškodovane golobe, jih vzame v domačo oskrbo in jih, ko se pozdravijo, spušča nazaj v naravo. Večina teh ljudi je samih oziroma živijo sami, pa so jim živali kot prijatelji, zaupniki, družba in obveznost, zaradi katere se zjutraj zbudijo, gredo na sprehod z njimi in se celo tako navežejo nanje, da prav res žalujejo, ko njihov ljubljenček umre. Nekaj podobnega je najbrž tudi v navezi med menoj in mojima mačkoma. Ker sem med tednom sama doma sta onadva moja edina družba. Z njima se lahko vse pogovorim, lahko ju vzamem v naročje in crkljam, se z njima pogovarjam ko delam na vrtu in ju celo okregam, ko hodita po gredah. V bistvu si sploh več ne predstavljam življenja brez njiju. Če ju ne vidim na vrtu ju vedno pokličem, da ju pobožam, da ju pozdravim, da … ja, da kakšno rečemo o vremenu, recimo.
Pravijo, da je žival človekov najboljši prijatelj. Na nek način to prav gotovo drži. Človeka sprejme takega kot je. In nikoli ne odgovarja nazaj. Upam, da bo z Zorico vse v redu, da bo skotila in bomo imeli doma mlade mucke.

Kolumna 7 dni, 12.05.2010

Kam se vpisati?

Zdaj je čas vpisov v srednje šole in nemalo otrok se je znašlo v primežu lastnih želja ter pričakovanj svojih staršev. Prijateljičin sin se je odločil za lesarsko šolo, ona pa je vsa nesrečna, češ da ne more biti lesar, ker ima odličen uspeh in bi lahko šel na gimnazijo. Prijavnico, ki jo je nameraval poslati na želeno šolo, je prestregla in zahteva od njega, da si premisli. Tudi lansko leto je bilo podobno z eno od hčerinih prijateljic, ki si je zelo želela na oblikovno, naredila je celo sprejemni izpit, pa se potem na šolo ni vpisala, ker sta starša uveljavila svojo voljo, da se ne bo vozila v Ljubljano v šolo. Slišala sem še nekaj takih in podobnih zgodb, kjer so starši uveljavljali svojo voljo in otroke prisilili, da so se vpisali na šolo, ki se njihovim staršem zdi primerna zanje. Pa se sprašujem zakaj? Kaj konkretno imamo starši do tega, če se naš otrok vpiše na gimnazijo ali poklicno šolo? Smo v očeh lokalne skupnosti več vredni, če imamo doma gimnazijca? Če pustim ob strani, da niti vsaka gimnazija ni dovolj dobra in da starši pripravljeni narediti marsikaj samo da otroka spravijo v elitno gimnazijo, se meni osebno tak način razmišljanja in siljenja otrok k izpolnjevanju sanj, ki niso njihove zdi absurden. Če si otrok želi na zdravstveno šolo naj gre tja. In če si sam želi na gimnazijo naj gre tja. Zakaj bi mu vsiljevali šolo, ki je ne želi obiskovati in ki ga ne veseli. Absurdno je tudi to, da starši določeno šolo ali pa vrsto šolanja ponižujejo zato, ker se njim osebno zdi manjvredna. Tako je pred časom na nekem forumu pisalo, da so poklicne triletne šole namenjene otrokom z učnimi težavami. So frizerji potemtakem otroci z učnimi težavami?

Sama sem se hčerama že zelo zgodaj začela pogovarjati o tem kaj bi radi počeli v življenju. Ker sem končala poklicno triletno šolo, pa potem ob delu srednjo in šele malo pred tridesetim letom stopila na fakulteto, vmes pa delala v tovarni za tekočim trakom, pa za šankom in še kje, sem jima prenesla zavedanje, da poklic, ki si ga izbereš pri 15 letih ni nujno poklic, ki ga boš opravljal vse življenje. Razen, če si sam tako želiš, seveda. Še danes se živo spomnim našega prvega konkretnega pogovora o tem, v katero srednjo šolo se bosta vpisali. Starejša je bila takrat v šestem razredu. Naštevala je šole, kamor bi šla in ko je omenila gimnazijo sem ji odvrnila, da gre lahko kamorkoli, samo v gimnazijo ne. Zakaj ne? Zato. Po končani gimnaziji nisi nič, niti v banki kot bančni referent več ne moreš delati. Kaj ti pomaga, če znaš tri jezike in imaš obširno znanje geografije, ko pa na trgu delovne sile nisi uporaben. Pa se je odločila za oblikovno šolo. Mlajša hči je že takrat vedela, da bo frizerka. Lahko rečem, da je to njena želja od zibke dalje, čeprav ni nikoli strigla punčk in jim barvala las. Ko sem jo enkrat vprašala zakaj tega ni počela me je samo začudeno pogleda češ, mami, ti bi čisto znorela, če bi barbikam postrigla lase. Res je, priznam. Da se nad punčkami ni nikoli izživljala sem kriva jaz. Pa kljub temu … moja mlajša hči je letos poslala prijavnico na frizersko šolo in se že veseli novega šolskega leta.

Otroci so pri 19 letih odrasle osebe. Kot taki bi morali biti pripravljeni na življenje, ki vključuje tudi delo. Nadaljevanje študija je njihova odločitev in njihova odgovornost, odgovornost staršev pa je, da jih pripravimo na odraslost. Zame osebno to pomeni tudi to, da imata moji hčeri nek poklic, ki ga lahko opravljata in z njim služita denar. Če ga bosta opravljali vse življenje ne vem, vem pa, da sta si šolo izbrali sami, da pri učenju uživata in da se izobražujeta na področju, ki ju zanima.

Kolumna 7 dni, 05.05.2010

Zahteve so upravičene

Predstavnik dijakov je zagrozil, da bodo šli dijaki na ulice, če vlada ne bo naredila določenih sprememb v predlogu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Zanimivo je, da si je javnost zapomnila zgolj zahtevo po brezplačnih malicah v srednjih šolah, mirno pa spregledala druge razloge za protest, ki zelo posegajo v socialne transferje, do katerih je zdaj upravičena večina družin z nižjimi dohodki.

Ena od pomembnih predvidenih sprememb v ZUJPS je sprememba pravice do otroškega dodatka. Po obstoječem 70. členu ZSPD je do otroškega dodatka upravičen otrok do dopolnjenega 18. leta, starejša oseba pa, če se šola, dokler ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Po 22. členu ZUJPS ima do otroškega dodatka pravico otrok do dopolnjenega 18. leta. To torej pomeni, da otrok niti srednje šole ne konča, ko se mu ta pravica ukine.

Dalje se protest nanaša na državne štipendije, ki jo po 9. členu ZŠtip lahko dobijo upravičenci, ki ob prvem vpisu v prvi letnik poklicne oziroma srednje šole niso starejši od 18 le ter upravičenci, ki ob prvem vpisu v prvi letnik višješolskega ali visokošolskega izobraževalnega oziroma ob prvem vpisu na prvo, drugo ali tretjo stopnjo izobraževanja niso starejši od 26 let. Po 23. členu ZUJPS se državne štipendije dodeljujejo državljanom RS, ki so starejši od18 let. Oba socialna transferja sta pomoč družini pri vzgoji in izobraževanju otrok in oba sta pogojena z dohodkom družine, kar vsaj za državno štipendijo pomeni, da jo dobijo družine z nizkim dohodkom in tem ta finančna pomoč zelo veliko pomeni. Mimogrede velja omeniti še zahtevo ZUJPS, ki v 5. členu določa vrstni red zahtevkov za pravice. Najprej je otroški dodatek, nato denarna socialna pomoč, varstveni dodatek in na koncu državne štipendije. Tehnično to pomeni, da družina ne more preskočiti otroškega dodatke, katerega znesek se upošteva v izračunu pravice do državne štipendije. V kolikor družina ugotovi, da bi s prejemanjem otroškega dodatka padla skozi sito pri štipendiji in ga zato ne uveljavlja, se le ta po ZUJPS prišteje k izračunu za štipendijo četudi otroškega dodatka ni prejemala. Takih malih vendar izjemno pomembnih zank je v ZUJPS kar nekaj.

Vrnimo se na začetek. Predstavnik dijakov je zagrozil vladi z demonstracijami, v kolikor teh sprememb ne bodo popravili oziroma pustili obstoječe pravice take kot so. Nekateri se ob tem zgražajo češ kaj se mulc gre, da zahteva kaj takega, saj še niti davkoplačevalec ni pa vladi grozi z nepokorščino. Drugi se zmrdujejo nad tem kako je oblečen in v njem vidijo žrtev obstoječe politike, ki na tak način novači mlade v svoje vrste. Po zgoraj interpretiranih zakonih pa je jasno, da se dijak bori za pravice, od katerih imajo največ koristi družine, še posebej družine z nizkimi dohodki. Žal ga ljudje ne slišijo, slišijo le zastonj malice, nad katerimi pa se marsikdo zmrduje. Tudi meni je bila nerazumljiva poteza prejšnje vlade, ki je meni nič tebi nič določila brezplačne malice dijakom, ker jih moja generacija niti imela ni, zrasli smo ob sendvičih in sokovih, zdaj pa imajo kar brezplačne, pa vendar. Dejstvo je, da ima ogromno število osnovnošolcev prav tako povsem subvencionirano malico, kar nekaj tudi kosilo, česar nihče javno ne pove. Če me spomin ne vara imajo v OŠ dražja kosila kot poslanci v parlamentu, s tem, da je seveda hrana bistveno drugačna. Ampak tudi v to se nihče ne vtakne, vsi slišijo samo “zastonj malico” za dijake in vidijo, da o tem jasno in glasno govori … dijak. Zavzema se za obstoječe pravice največje skupine prebivalcev države, opozarja na to, da bo vlada čez noč spremenila bistvene kriterije za zelo pomembne socialne transferje. O tem ne govori noben politik, o tem ni javne razprave, to nikogar ne zanima a dejstvo je, da če bo ta zakon sprejet, da bo veliko družinam bistveno težje preživeti in še težje šolati otroke.

Kolumna 7 dni, 28.04.2010