5.05.2010
Zdaj je čas vpisov v srednje šole in nemalo otrok se je znašlo v primežu lastnih želja ter pričakovanj svojih staršev. Prijateljičin sin se je odločil za lesarsko šolo, ona pa je vsa nesrečna, češ da ne more biti lesar, ker ima odličen uspeh in bi lahko šel na gimnazijo. Prijavnico, ki jo je nameraval poslati na želeno šolo, je prestregla in zahteva od njega, da si premisli. Tudi lansko leto je bilo podobno z eno od hčerinih prijateljic, ki si je zelo želela na oblikovno, naredila je celo sprejemni izpit, pa se potem na šolo ni vpisala, ker sta starša uveljavila svojo voljo, da se ne bo vozila v Ljubljano v šolo. Slišala sem še nekaj takih in podobnih zgodb, kjer so starši uveljavljali svojo voljo in otroke prisilili, da so se vpisali na šolo, ki se njihovim staršem zdi primerna zanje. Pa se sprašujem zakaj? Kaj konkretno imamo starši do tega, če se naš otrok vpiše na gimnazijo ali poklicno šolo? Smo v očeh lokalne skupnosti več vredni, če imamo doma gimnazijca? Če pustim ob strani, da niti vsaka gimnazija ni dovolj dobra in da starši pripravljeni narediti marsikaj samo da otroka spravijo v elitno gimnazijo, se meni osebno tak način razmišljanja in siljenja otrok k izpolnjevanju sanj, ki niso njihove zdi absurden. Če si otrok želi na zdravstveno šolo naj gre tja. In če si sam želi na gimnazijo naj gre tja. Zakaj bi mu vsiljevali šolo, ki je ne želi obiskovati in ki ga ne veseli. Absurdno je tudi to, da starši določeno šolo ali pa vrsto šolanja ponižujejo zato, ker se njim osebno zdi manjvredna. Tako je pred časom na nekem forumu pisalo, da so poklicne triletne šole namenjene otrokom z učnimi težavami. So frizerji potemtakem otroci z učnimi težavami?
Sama sem se hčerama že zelo zgodaj začela pogovarjati o tem kaj bi radi počeli v življenju. Ker sem končala poklicno triletno šolo, pa potem ob delu srednjo in šele malo pred tridesetim letom stopila na fakulteto, vmes pa delala v tovarni za tekočim trakom, pa za šankom in še kje, sem jima prenesla zavedanje, da poklic, ki si ga izbereš pri 15 letih ni nujno poklic, ki ga boš opravljal vse življenje. Razen, če si sam tako želiš, seveda. Še danes se živo spomnim našega prvega konkretnega pogovora o tem, v katero srednjo šolo se bosta vpisali. Starejša je bila takrat v šestem razredu. Naštevala je šole, kamor bi šla in ko je omenila gimnazijo sem ji odvrnila, da gre lahko kamorkoli, samo v gimnazijo ne. Zakaj ne? Zato. Po končani gimnaziji nisi nič, niti v banki kot bančni referent več ne moreš delati. Kaj ti pomaga, če znaš tri jezike in imaš obširno znanje geografije, ko pa na trgu delovne sile nisi uporaben. Pa se je odločila za oblikovno šolo. Mlajša hči je že takrat vedela, da bo frizerka. Lahko rečem, da je to njena želja od zibke dalje, čeprav ni nikoli strigla punčk in jim barvala las. Ko sem jo enkrat vprašala zakaj tega ni počela me je samo začudeno pogleda češ, mami, ti bi čisto znorela, če bi barbikam postrigla lase. Res je, priznam. Da se nad punčkami ni nikoli izživljala sem kriva jaz. Pa kljub temu … moja mlajša hči je letos poslala prijavnico na frizersko šolo in se že veseli novega šolskega leta.
Otroci so pri 19 letih odrasle osebe. Kot taki bi morali biti pripravljeni na življenje, ki vključuje tudi delo. Nadaljevanje študija je njihova odločitev in njihova odgovornost, odgovornost staršev pa je, da jih pripravimo na odraslost. Zame osebno to pomeni tudi to, da imata moji hčeri nek poklic, ki ga lahko opravljata in z njim služita denar. Če ga bosta opravljali vse življenje ne vem, vem pa, da sta si šolo izbrali sami, da pri učenju uživata in da se izobražujeta na področju, ki ju zanima.
Kolumna 7 dni, 05.05.2010
29.04.2010
Predstavnik dijakov je zagrozil, da bodo šli dijaki na ulice, če vlada ne bo naredila določenih sprememb v predlogu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Zanimivo je, da si je javnost zapomnila zgolj zahtevo po brezplačnih malicah v srednjih šolah, mirno pa spregledala druge razloge za protest, ki zelo posegajo v socialne transferje, do katerih je zdaj upravičena večina družin z nižjimi dohodki.
Ena od pomembnih predvidenih sprememb v ZUJPS je sprememba pravice do otroškega dodatka. Po obstoječem 70. členu ZSPD je do otroškega dodatka upravičen otrok do dopolnjenega 18. leta, starejša oseba pa, če se šola, dokler ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Po 22. členu ZUJPS ima do otroškega dodatka pravico otrok do dopolnjenega 18. leta. To torej pomeni, da otrok niti srednje šole ne konča, ko se mu ta pravica ukine.
Dalje se protest nanaša na državne štipendije, ki jo po 9. členu ZŠtip lahko dobijo upravičenci, ki ob prvem vpisu v prvi letnik poklicne oziroma srednje šole niso starejši od 18 le ter upravičenci, ki ob prvem vpisu v prvi letnik višješolskega ali visokošolskega izobraževalnega oziroma ob prvem vpisu na prvo, drugo ali tretjo stopnjo izobraževanja niso starejši od 26 let. Po 23. členu ZUJPS se državne štipendije dodeljujejo državljanom RS, ki so starejši od18 let. Oba socialna transferja sta pomoč družini pri vzgoji in izobraževanju otrok in oba sta pogojena z dohodkom družine, kar vsaj za državno štipendijo pomeni, da jo dobijo družine z nizkim dohodkom in tem ta finančna pomoč zelo veliko pomeni. Mimogrede velja omeniti še zahtevo ZUJPS, ki v 5. členu določa vrstni red zahtevkov za pravice. Najprej je otroški dodatek, nato denarna socialna pomoč, varstveni dodatek in na koncu državne štipendije. Tehnično to pomeni, da družina ne more preskočiti otroškega dodatke, katerega znesek se upošteva v izračunu pravice do državne štipendije. V kolikor družina ugotovi, da bi s prejemanjem otroškega dodatka padla skozi sito pri štipendiji in ga zato ne uveljavlja, se le ta po ZUJPS prišteje k izračunu za štipendijo četudi otroškega dodatka ni prejemala. Takih malih vendar izjemno pomembnih zank je v ZUJPS kar nekaj.
Vrnimo se na začetek. Predstavnik dijakov je zagrozil vladi z demonstracijami, v kolikor teh sprememb ne bodo popravili oziroma pustili obstoječe pravice take kot so. Nekateri se ob tem zgražajo češ kaj se mulc gre, da zahteva kaj takega, saj še niti davkoplačevalec ni pa vladi grozi z nepokorščino. Drugi se zmrdujejo nad tem kako je oblečen in v njem vidijo žrtev obstoječe politike, ki na tak način novači mlade v svoje vrste. Po zgoraj interpretiranih zakonih pa je jasno, da se dijak bori za pravice, od katerih imajo največ koristi družine, še posebej družine z nizkimi dohodki. Žal ga ljudje ne slišijo, slišijo le zastonj malice, nad katerimi pa se marsikdo zmrduje. Tudi meni je bila nerazumljiva poteza prejšnje vlade, ki je meni nič tebi nič določila brezplačne malice dijakom, ker jih moja generacija niti imela ni, zrasli smo ob sendvičih in sokovih, zdaj pa imajo kar brezplačne, pa vendar. Dejstvo je, da ima ogromno število osnovnošolcev prav tako povsem subvencionirano malico, kar nekaj tudi kosilo, česar nihče javno ne pove. Če me spomin ne vara imajo v OŠ dražja kosila kot poslanci v parlamentu, s tem, da je seveda hrana bistveno drugačna. Ampak tudi v to se nihče ne vtakne, vsi slišijo samo “zastonj malico” za dijake in vidijo, da o tem jasno in glasno govori … dijak. Zavzema se za obstoječe pravice največje skupine prebivalcev države, opozarja na to, da bo vlada čez noč spremenila bistvene kriterije za zelo pomembne socialne transferje. O tem ne govori noben politik, o tem ni javne razprave, to nikogar ne zanima a dejstvo je, da če bo ta zakon sprejet, da bo veliko družinam bistveno težje preživeti in še težje šolati otroke.
Kolumna 7 dni, 28.04.2010
21.04.2010
Sindikati so šli na noge, zgodila se bo ulica, če bodo reforme pokojninskega sistema sprejete. Ljudje ne moremo delati do 65 leta. Tako pravijo sindikati in tako jim pritrjujejo nekateri delavci. Poudarjam nekateri, kajti jaz jim ne, niti se ne strinjam, da ljudje ne moremo delati do 65 leta. Nasprotno, trdim, da imamo ljudje izkrivljen odnos do dela, ki nam je bolj kot ne muka in kazen za to, ker živimo. Ko končamo šolanje in se zaposlimo že odštevamo leta, ko bomo lahko šli v pokoj. Leta in leta potem jamramo, kako nam je težko zjutraj vstati in iti v službo, veselimo se petkov in obupujemo nad ponedeljki. Z ničemer v bistvu nismo zadovoljni. Ne s tem, da imamo delo, ne s tem, da ostanemo brez dela, ni nam všeč delovno mesto, ne šef, ne sodelavci, ne delo samo, ne plača, skratka nič ni pozitivnega v delu. Če samo pomislim kakšen zgled dajemo svojim zanamcem …
Dejstvo je, da je delo tako ali drugače sestavni del naših življenj. Kuhanje je delo, postiljanje postelje je delo, pranje perila je delo, vzgoja otrok je delo. Resda so ta dela neplačana, so pa dela, ki jih delamo samoumevno. Nad njimi se ne pritožujemo, vsaj nisem še slišala, da bi kdo protestiral nad tem, ker mora ob sobotah pomivati stanovanje ali dvajset let skrbeti za svojega otroka. Samoumevno bi torej moralo biti tudi plačano delo, ker ravno zaradi njega lahko najamemo kredit, gremo poleti na počitnice in kupimo otrokom šolske potrebščine. Zaradi plačanega dela gremo lahko z družino na pico in s prijatelji ven, lahko si kupimo obleke in nov televizor. Zakaj nam je potem delo taka muka? Če je problem delovno mesto se ga zamenja. Če je problem prenizka plača se gre v dodatno izobraževanje ali spleza po lestvici navzgor. Če nam trebušne težave povzroča kolektiv ga tudi lahko zamenjamo. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki v delu dobesedno trpijo, ki jim že sama misel na delo povzroča telesne bolečine. Ko pa jim predlagaš da naj ga zamenjajo, pa te pogledajo kot da si padel z neba. Najlažje je očitno to, da ostanemo tam, kjer so nas pri 20 letih zaposlili in rintamo do dne, ko gremo končno v pokoj, ne da bi se sploh zavedali, da smo vrgli stran zajeten kos življenja, ki bi ga lahko veliko kreativneje preživeli, če bi le … Ja, če bi delo jemali kot sestavni del življenja, kot del, ki nas izpolnjuje, kot nas izpolnjujejo prijateljstva, družina, otroci. Potem se niti ne bi spraševali če lahko delamo do 65 leta ampak bi nam bilo samoumevno, da delamo dokler lahko in da delamo zato, ker nam delo daje notranje zadovoljstvo in veselje. Moja soseda ima 70 let pa gre vsak dan na delo. Okopava vrtove in čisti stanovanja tistim, ki imajo drugi delo. Dela tudi moj prijatelj, ki je letos dopolnil 71 let. Je šel v pokoj, pa spet odprl s.p. ker brez dela ne more. Moja babica in dedek sta delala do smrti. Ne dela pa znanka, ki je šla v pokoj pri nekaj čez 50 letih in že več kot deset let dela samo to, da zjutraj vstane, se obleče, skuha kavo, prebere časopis, gre na vrt, pa v trgovino, skuha kosilo, pospravi, gre na vrt, pa noter ko je dnevnik, si naredi večerjo in gre spat. Mislim če to ni stran vrženo življenje, potem ne vem kaj je. In kakor si je nekoč želela iti v pokoj in je komaj čakala, da gre, je zdaj na smrt zdolgočasena ženska, ki bo tako živela še kakih dvajset let.
Kdo torej ne more delati do 65 leta? Tisti v proizvodnji? Tisti v pisarnah? Samostojni privatniki? Pa saj ni treba nikomur delati. Lahko se ne dela. Prav pa bi bilo, da bi se delo spoštovalo, torej da bi si ljudje želeli delati, da bi bili ponosni na to, da lahko in znajo delati. Kje se je izgubilo zavedanje, da moramo delati če hočemo preživeti in da brez dela ni jela?
Prav zanimivo bi bilo videti koliko služb so zamenjali ljudje, ki tako odločno protestirajo proti reformam. Eno, dve? Za mojo generacijo je že samoumevno, da menja službe, da zna delati več različnih del, da varčuje v različne sklade in da bo delala do smrti. Za koga in čemu se torej protestira?
Kolumna 7 dni, 21.04.2010
14.04.2010
Pred leti sem bila v Miamiju, kje sem med drugim obiskala zapor, Varno hišo, osnovno šolo, policijsko postajo in enega od Zavodov za zaposlovanje, ki v ZDA niso državne ustanove. Spoznala sem tudi Mehičana, ki v ZDA živi in dela že kar nekaj let. Presenečena sem bila nad tem, da ne zna angleško. Vprašala sem ga zakaj se je ni naučil in odvrnil je, da ni potrebe po tem. V podjetju kjer dela, vsi govorijo špansko, v četrti, kjer živi, so pretežno Mehičani in Kubanci, v državnih ustanovah pa imajo večino dokumentov v obeh jezikih. Slednje drži, saj sem bila tudi sama nadvse presenečena nad dejstvom, da so brošure, navodila in dokumenti v dveh jezikih, pa mi je uslužbenka Varne hiše pojasnila, da je to v tem delu ZDA povsem normalno, ker imajo veliko priseljencev iz Mehike in Kube. Zaželjeno je tudi, da vsak strokovni delavec zna vsaj malo špansko. Z dvojezičnimi dokumenti bistveno olajšajo delo sebi in uporabnikom njihovih storitev, znanje španščine pa jim omogoča pristnejši odnos z ljudmi. Tudi policist je med pogovorom dejal, da je za njihovo delo pomembno poznavanje kulture in navad različnih narodov, da s človekom, ki ga na cesti ustavijo ne pridejo po nepotrebnem v konflikt.
Kako pa je pri nas? Do ljudi iz bivših Jugoslovanskih republik smo zelo nestrpni. Od njih pričakujemo perfektno znanje slovenskega jezika in če slišimo napačno naglašeno besedo zaničljivo prhnemo češ, toliko časa je tukaj, pa se še ni naučil slovensko. Moj znanec Anglež živi v Sloveniji že več kot devet let. a razen dober dan, lahko noč in še nekaj fraz ne zna govoriti slovensko, pa to nikogar ne moti. Kadar pridem na obisk k njemu z njim govorim angleško. Na kraj pameti mi ne pade, da bi ga silila s slovenščino, še več, všeč mi je, da lahko z njim vadim svojo angleščino. Ko sem ga nekoč vprašala zakaj se ne nauči slovensko je odvrnil, da za to ni potrebe, ker z njim vsi govorijo angleško, druži se večinoma z Angleži, dela za angleško podjetje, kadar pa mora kaj urejati v slovenščini pa zanj ureja žena. Bosanec si tega ne more privoščiti. Ali pač. Na Planini v Kranju jih je na ducate, ki živijo v Sloveniji trideset in več let, pa ne znajo slovensko. No, znajo nekaj malega, povečini pa vse skupaj tako hudo naglasijo, da ni ničemur podobno. Včasih me je to nerviralo, priznam. Tu pa tam sem zamrmrala, da bi pa že lahko znal po slovensko reči, da bi rad dvajset dek salame. A zakaj bi le? Vse svoje življenje je delal v tovarni, v kateri delali povečini južnjaki, doma se je družil z južnjaki, v lokalni trgovini, v katero hodi, znajo vse prodajalke bosansko, po možnosti so tudi same Bosanke. Kje naj bi se torej naučil slovensko? Kadar je bilo treba v šolo zaradi otrok je šla se je že nekako zmenil, z drugimi državnimi institucijami pa ni imel nikoli opravka. Slovensko razume, tudi dnevnik gleda vsak večer na slovenskem kanalu, a govori ne. Njegova otroka znata slovensko, doma pa govorijo bosansko, ker je to njihov materni jezik.
Mehičan, Anglež in Bosanec živijo v okolju, v katerem se jim ni potrebno naučiti uradnega jezika države, je pa to okolje do njih zelo različno. Pred kratkim sem prvič na Občini videla brošure v srbskem, hrvaškem in bosanskem jeziku, ki so namenjene prav tujcem. Prej nisem nikoli videla nobenega uradnega dokumenta, ki bi bil preveden v katerega od teh jezikov. Celo Švedska ima na internetu prevod pomembnejših dokumentov in obvestil v te jezike, mi pa se delamo kot da ne vemo za ljudi, ki znajo slovensko samo pogovorno in se državnih institucij izogibajo kot hudič križa, pa posledično ne poznajo niti svojih pravic, niti ne vedo kam se obrniti, kadar potrebujejo pomoč. S tem, ko bi pomembne dokumente prevedli v njihove jezike jim ne bi delali potuhe temveč bi jim priskočili na pomoč, ker … saj veste, človek se samo v stiski zateče na CSD, stiska pa ne izbira narodnosti. Da pa bi morali strokovni delavci poznati vsaj temelje drugih kultur pa tudi ne bi bilo nič narobe. Pa ne mislim samo na bosansko kulturo.
Kolumna 7D, 14.04.2010
7.04.2010
»Vrni se tja od koder si prišla,« slišim včasih, ko se v pogovoru postavim na stran čefurjev. Ponavadi se samo nasmehnem in odvrnem, da ne vem kam »tja« naj se vrnem, ko pa sem pol Slovenka in pol Albanka. Naj grem v BIH, ki je ravno na pol poti med Sloveniji in Kosovom ali naj se raztrgam na pol in eno polovico pošljem dol, drugo pa pustim tu? Resnici na ljubo niti nisem edina, ki slišim take pozive, zato bi bilo prav, da se tisti, ki jih izrekajo, zamislijo nad tem kam točno nas pošiljajo. Sama namreč ne bi imela nič proti, če bi vedela kam sodim. No saj približno vem, le da se tu ne počutim vedno doma.
Oče mojih hčera je čistokrvni Slovenec, tako da sta moji hčeri samo eno četrtino Albanki. Ker nosita moj priimek ju kdaj kdo vpraša od kod le ta izhaja, pa dolgo nista hoteli govoriti o tem, saj jima je bilo neprijetno. Sami sebe sta imeli za Slovenki, pri čemer jima sama nikoli nisem nasprotovala. Dobro, včasih smo govorile o tem od kod izvira naš priimek, kakšne narodnosti poznam, to pa je bilo tudi bolj ali manj vse. V osnovno šolo, v katero sta hodili prva leta, so hodili pretežno slovenski otroci, zato v njej niti slučajno nista bili pripravljeni razkriti svojih korenin. Kot bi ju bilo sram oz. kot bi se počutili zaradi tega manjvredno. Sčasoma se mi je porodila ideja o selitvi v multietnično okolje. Prepis na šolo, v katero hodijo otroci vseh narodnosti bivše Jugoslavije je v hčerah vzpodbudil govorjenje o svojem dedku, mojem očetu, o tem od kod izvira naš priimek in postali sta po malem ponosni na svoje korenine. Ko so v šoli izdelovali družinsko drevo in smo vpisale vanj sorodnike po albanski strani sta bili nemalo začudeni nad imeni in občasno celo vzkliknili, da je tako ime tudi enemu od sošolcev ali njegovemu bratu ali očetu. Kar naenkrat jima ta sorodstvena veja ni bila več tako tuja. Spomnim se dneva, ko je mlajša hči prišla domov in rekla, da so se pogovarjali o tem od kod kdo prihaja in je ugotovila, da je večina njenih sošolcev iz ali mešanih zakonov ali povserm neslovenskih ter da se ji je zdelo prav fino, ko je rekla, da je tudi ona nekaj Albanka. Takrat sem imela občutek, da je bi namen selitve dosežen.
Kadar pomislim na svoje otroštvo in na osnovni šoli, ki sem ju obiskovala, vem, da sem se tudi sama veliko bolje počutila v šoli, ki je bila multietnična, kjer narodnost ni bila razlog za ponižujoč odnos ali zasramovanje. Ne spomnim se niti, da bi se kdaj med prepiranjem grupirali glede na našo narodnost ali se pošiljali tja, od koder smo prišli. To sem do sedaj vedno slišala samo iz ust Slovencev. Zato, ker mislim, da ni nič narobe, če v deželi živi več narodnosti, zato, ker ne mislim, da so čefurji samo zaradi svoje narodnosti kriminalci, nehvaležneži in izkoriščevalci Slovenije, se zapletam v konflikte, ki se skoraj vedno končajo z epilogom naj se vrnem »tja«. Ampak jaz »tam« nisem doma, moj dom je tukaj. Ko gre moj prijatelj med poletjem k sorodnikom v Bosno mu pravijo Janez ali Slovenac, ko se v Sloveniji spre s Slovencem mu slednji vrže naprej, da je Busanc in da naj gre domov. Zanima me ali tako rečejo tudi Slovencu v ZDA ali Avstraliji. Prepričana sem, da Slovencu v ZDA ne vržejo pod nos zakaj govori slovensko, kot se to počne pri nas, ko slišimo dva govoriti neslovensko.
Ta prikrita nestrpnost in a priorno odbijanje čefurjev in njihove kulture ter zmrdovanje nad tem, da uporabljajo svoj jezik, sta v bistvu žalostno fascinantna dejstva, ker ta nestrpnost velja samo zanje. Angležu, ki se znajde v trgovini in po angleško vpraša če lahko dobi kruh bo prodajalka najverjetneje z nasmehom na obrazu v angleščini postregla. Srbu pač ne.
Težko je živeti v okolju kjer te mehki ć uvršča v skupino manjvrednih prebivalcev in kjer te vsakič, ko se ne strinjaš z večino pošiljajo tja, kjer nikoli nisi bil doma.
Kolumna 7 dni, 07.04.2010
31.03.2010
Prvič sem imela krizo identitete nekje pri osemnajstih letih. Nisem niti vedela kaj se dogaja z menoj, le čutila sem, da nekako ne sodim v to okolje, da sem nekako drugačna od ljudi, ki so me obdajali, da njihova miselnost nekako ni moja.
Zgodnja otroška leta sem preživljala v enem od ljubljanskih blokovskih naselij, v katerem je bilo tiste čase veliko mešanih družin različnih nacionalnosti. Otroci se nismo obremenjevali s tem kdo je kdo, za nas je bilo pomembno le to, da se med seboj razumemo in da se znamo igrati. Moj oče je sicer po narodnosti Albanec, vendar nas otroke ni učil svojega jezika, nikoli ni govoril o svoji veri, kulturi in navadah svojega naroda, s sestrama sem hodila v katoliško cerkev, le občasno so prišli k nam na obisk kakšni sorodniki. Z mamo sta se dogovorila, da nas bosta vzgajala v slovenskem duhu in tako sem od malega poslušala samo slovensko narodnozabavno glasbo, znala samo slovenski jezik in nekaj malega srbohrvaško, kar sem pač ujela pri prijateljicah. V tem se je moja družina razlikovala od drugih, saj so v družinah mojih prijateljic med seboj govorili srbsko, hrvaško, makedonsko ali pač slovensko, če so bili Slovenci. V tistem času še ni bilo ne duha ne sluha o čefurjih.
Pri 11 letih sem se z družino preselila na vas, v skoraj povsem slovensko sredino. Moja mama je bila domačinka, a ker je bil oče druge nacionalnosti, sem kmalu po prihodu dobila prvo etiketo »ciganka«. Moja najboljša prijateljica, ki je živela le nekaj hiš stran, je imela dostikrat težave zaradi druženja z menoj, otroci pa smo se skupaj igrali … ali pa tudi ne. Kadar je kdo od staršev hotel našo igro prekinit je svojega otroka poklical domov ali mu prepovedal, da se hodi igrat na naš vrt. Kljub temu smo se največkrat zbirali pred našo hišo, ker je bila na sredini ulice in ker so moji starši najmanj težili s tem, da hočejo pred hišo imeti mir.
Z odraščanjem sem počasi dojemala, da sem drugačna, da nisem tako vklopljena v sredino, kot sem mislila, da sem. V srednji šoli sem začela poslušati jugo glasbo in vedno pogosteje sem zahajala v eno od kranjskih blokovskih naselij. Ker svoje albanske polovice nisem poznala sem se oprla na tisto, kar mi je bilo najbližje in razumljivo, na bosansko, zlasti pa na srbsko kulturo in navade. V družbi z vrstniki neslovenske narodnosti, torej v družbi takrat so to že bili čefurji, sem se počutila na nek poseben način doma. Glasba, govorjenje, način izražanja, čustvovanje, reagiranje na določene stvari …to mi je bilo domače, to sem bila jaz. Ko sem se pri 24 letih preselila v mešano nacionalno sredino in skozi stene slišala srbske in bosanske narodnjake ter način komuniciranja tistih ljudi, sem se prvič počutila res doma. Druženje s sosedi je bila hrana za mojo dušo, za tisti del mene, ki ni bil slovenski. Z največjim veseljem sem se ob priliki deklarirala za čefurko, ko je nekdo govoril češ kakšni so delavci z juga. Vprašala sem ga kaj točno ima proti nam, čefurjem, pa je samo zazijal, da jaz vendar nisem čefurka, kaj mi je. No, nimajo vsi južnjaki priimke na –ić, in nekateri imamo tudi, recimo temu, slovenska imena.
Potem, ko sem v sebi predelala, da nisem Albanka, ker ne vem kaj pomeni biti Albanka, nisem pa niti povsem Slovenka, ker imam določene lastnosti, ki niso lastne Slovencem, sem za silo prebrodila krizo identitete, ki jo menda doživlja velik del otrok iz mešanih zakonov, pa tudi prve in druge generacije priseljencev.
Ljudje bi morali biti ponosni na to, kar smo. In včasih je težko vedeti kaj si. Ko grem v tujino sem Slovenka in sem ponosna na to. Ko pa kdo v Sloveniji grdo govori o priseljencih nekdanje skupne države, pa sem čefurka. Doma imam Avsenika in Slaka, imam pa tudi zajeten kup zgoščenk bosanskih in srbskih narodnjakov. Pri Slovencih mi manjka strast do življenja in spontano izkazovanje čustev in razpoloženja. Svoji k svojim, pravijo, a kaj ko mi mešanci svojih nimamo, saj smo razpeti med dvema poloma.
Kolumna 7 dni, 31.03.2010
24.03.2010
Prihaja dan, ki pripada samo materam, ženskam posebne kategorije, ki poznajo nagonsko vez z otrokom in so zanj pripravljene narediti karkoli, dobesedno karkoli. Tudi ne umreti, čeprav so povsem razosebljene, ponižane in do smrti mučene. Na matere, ki pridejo v tako življenjsko situacijo večinoma ne mislimo, niti ne vemo, da obstajajo. Pa obstajajo, celo zelo blizu nas, v BIH jih je veliko. Z njimi sem se srečala preko branja knjige »Molila sam jih da me ubiju«, ki sem jo v presledkih brala mesec dni, saj so pričevanja srh vzbujajoča in kot najhujša nočna mora.
Kolikokrat, če sploh kdaj, pomislimo na to, kaj se med vojno dogaja ženskam, materam, hčerkam, babicam? Sploh kdaj pomislimo na to, da vojna v Ruandi ni samo streljanje med vojaki in da med vojno v BIH nista bila edina kolateralna škoda požig vasi in izgon prebivalstva. Tudi okupacija Berlina po II. svetovni vojni ni bila zgolj vojaška zasedba mesta, temveč so tudi takrat najbolj in najbolj množično trpele in bile ob človeško dostojanstvo ženske, kar je zelo nazorno izpričano v knjigi Ženska v Berlinu. Ženske, ki so po naravi šibkejše od moških, ki se po naravi ne bojujejo, temveč varujejo, ki ostajajo doma in skrbijo za dom.
Pravijo, da v vojni padejo moralne norme, da je v njih vse dovoljeno. Dogajanje med vojno v BIH, na pragu civilizirane Evrope, ki kaznuje nasilje v družini in tudi sicer ne tolerira nasilnega obnašanja, je dokaz, da je samo korak od miroljubnih ljudi do pobesnelih vragov. V tistem času je bilo veliko žensk skupaj z otroki odpeljanih v taborišča. Ne bom se spuščala v to katere narodnosti so bile, ker to na tem mestu ni pomembno, zagotovo pa so bile vseh narodnosti. V taborišča so jih odpeljali iz različnih razlogov. Kakor piše v pričevanjih so jih velikokrat uporabljali za zamenjavo, njih so dali za svoje vojake. A na te zamenjave se je čakalo, nekatere so bile tako v taboriščih po leto, dve, tudi več. In ko so enkrat prišle vanj so postale vojni plen. Bile so sovražnikove ženske in zato več kot primerno orodje za poniževanje naroda kot celote in njih samih zaradi spola. Šibkejše, nemočne, pa vendar nosilke življenja. Veliko žensk je storilo samomor, ker niso mogle vzdržati mučenja, mater pa med njimi ni bilo, saj samomora niso delale zaradi svojih otrok, ki so jih čakali v sobah, in so se kljub temu, da so jih vse noči posiljevali in mučili, jih pretepali in jim grozili s smrtjo njihovih otrok če ne bodo poslušne, vsako jutro vrnile k njim z nasmehom na obrazih.. Ironija je, da so njihovi mučitelji to vedeli in jih prav zaradi dejstva, da so vezane na življenje, še bolj mučili in se nad njimi izživljali. Srce me zaboli ko si skušam predstavljati njihove občutke, ko veš, da kot človek ne moreš več, ko je iz tebe izžeta zadnja kaplja moči, pa moraš vzdržati, ker te nekaj metrov stran čakajo tvoji otroci. In o tem, kar se ti dogaja, ne moreš z nikomer govoriti. Otrokom lažeš, da hodiš v kuhinjo pomagat, tvoje oči pa ostalim zapornicam pripovedujejo resnico. Ne morem si niti predstavljati kako je materi, ko ji odpeljejo dvanajstletno hči in jo zaman čaka, ker je deklica med posiljevanjem umrla. Pa kako je ženski, ki ugotovi, da je noseča, splava pa ne more narediti, ker jo vojaki čuvajo govoreč, da bo zdaj naprej rojevala otroke njihove krvi. Koliko teh žensk danes živi v naši sredini, pa niti vemo ne, da so tukaj?
Materinski dan je dan ko otroci mamicam prinesejo cvetje, odrasli pa morda za trenutek celo pomislimo na to, kaj pomeni biti mati. Pa se zavedamo kaj to pomeni? Vemo, da je mati v resnici pripravljena storiti karkoli za svojega otroka? Iti skozi svojo smrt, pretrpeti najhujše muke, dovoliti, da se jo povsem razčloveči, če s tem lahko ubrani življenje svojega otroka? Na tem mestu čestitam ob materinskem dnevu vsem tistim materam, ki so šle skozi vse to in vzdržale.
Kolumna 7 dni, 24.3.2010
17.03.2010
V parlament prihaja osnutek Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki ureja denarje prejemke in subvencije oziroma plačila. V en zakon želijo združiti vse prejemke, ki jih daje država, kar načeloma ni sporno. Tisto, kar je sporno v tem predlogu, pa so vsaj tri stvari, ki so povsem nelogične.
Prva stvar je definicija enostarševske družine. Pisala sem že o tajnem dopisu MDDSZ CSD-jem septembra leta 2009, v katerem ministrstvo podaja svojo definicijo take družine. Ta definicija se je zdaj prelila v sedmi odstavek 10. člena ZUJPS kjer se za enostarševsko družino po tem zakonu šteje »… skupnost enega od staršev z otroki, kadar je drugi od staršev umrl oziroma je neznan oziroma če mu je odvzeta roditeljska pravica ali poslovna sposobnost«. V pojasnilu k temu odstavku je zapisano, da je pogoj za enostarševsko družino dejstvo, da drugi starš ne more skrbeti za otroke, kar pa odvzem roditeljske pravice definitivno ni, saj je starš po 125. členu ZZZDR dolžan preživljati otroka kljub temu, da se mu odvzame roditeljsko pravico, pa tudi smrt starša to ni, ker otroci po njem prejemajo pokojnino.
Druga stvar, ki je povsem nerazumljiva je dohodek, ki se upošteva in dohodek, ki se ne upošteva pri ugotavljanju finančnega stanja prosilca za pomoč ali subvencijo. Kot dohodek se upošteva preživnina in nadomestilo preživnine preko Preživninskega sklada. Na drugi strani pa imamo odhodke, ki zmanjšujejo dohodek, zaradi česar lahko pri ugotavljanju upravičenosti do določenega prejemka prosilec to pomoč dobi. Med te odhodke spada plačana preživnina, tudi tista, ki jo je od zavezanca za preživnino izterjal Preživninski sklad. Absurd brez primere. Staršu, ki ima otroke v skrbi in vzgoji se pri vlogi za določen prejemek ne prizna stroškov za tega otroka, zavezancu za preživnino pa se le ta prizna. In potem je zavezanec na primer upravičen do brezplačne pravne pomoči, drugi starš pa ne, pa čeprav slednji toži prvega za preživnino.
Tretja stvar je štipendiranje. Po obstoječem ZŠtip je štipendija dopolnilni prejemek za kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem. Upravičenci so osebe s statusom dijaka in študenta. V ZUJPS v 23. členu piše, da se državne štipendije dodeljujejo državljanom RS, ki so starejši od 18 let. Ko sem zadnje dneve gledala dnevnik in videla dijake pripravljati se k protestu mi najprej ni bilo čisto jasno kaj se mulci grejo. Niti ne delajo, niti ne plačujejo davkov, pa bi kar stavkali. Potem pa se mi je posvetilo. Država ukinja štipendije za vse dijake, ne glede na finančno stanje družine. Hej, pa se država zaveda koliko povprečno stane dijak, koliko stane mesečna dijaška vozovnica za regionalni promet, kolikšen strošek je nakup knjig ter medletne šolske dejavnosti? Država mogoče ve koliko stane bivanje dijaka v internatu?
ZUJPS gre kot rečeno v parlament z vsemi tremi anomalijami, od katerih so dve prepisali brez da bi se sploh poglobili v pomen prepisanih besed, tretjo pa so si očitno izmislili zaradi varčevanja. In ker se mi zdi skrajno nespodobno, da se varčuje na plečih šolajoče mladine ter s tem dodatno bremeni starše, ki delamo, plačujemo v to državno blagajno in vzgajamo bodoče davkoplačevalce, pozivam starše, da se svojim otrokom pri protestu pridružimo. Sami bodo najbrž težko dosegli, da se ta 23. člen umakne oziroma spremeni, z našo pomočjo pa jim bo mogoče uspelo.
V aprilu čakam novo odločbo o otroškem dodatku. V kolikor mi bodo odvzeli pravico do dodatnih 10% bom od pristojnih na CSD-ju zahtevala konkreten nasvet, kako naj dosežem da se očetu mojih dveh otrok odvzame roditeljska pravica ter na kakšen način naj dokažem, da s hčerama praktično nima stikov in da vemo, da obstaja zgolj zato, ker vsak mesec nakaže preživnino. Ker za njiju skrbim sama in ker v našem gospodinjstvu ni nikogar razen nas treh se deklariramo za enostarševsko družino.
Kolumna 7 dni, 17.03.2010
10.03.2010
Kakšna je razlika med staršem, pri katerem po razvezi / razhodu živijo otroci in staršem, ki po razvezi / razhodu živi sam in prihajajo otroci k njemu samo na stik? Ena od razlik je v tem, da se mora starš, pri katerem otroci živijo, otrokom vsakodnevno prilagajati, drugemu staršu pa se ni treba, ker je tako ali tako veliko časa brez obveznosti do otroka in s časom prosto razpolaga.
Zadnjič sem se pogovarjala z moškim, ki je razvezan nekaj več kot štiri leta. Njegov sin ima enajst let in živi z mamo. Ob razvezi se mu je zdelo povsem naravno, da je šel sin s svojo mamo, ker on veliko potuje, pa tudi sicer ni za otroke. Kadar je doma se s sinom vidita kak dan, dva, poleti gresta za teden dni na morje, sicer pa nista veliko skupaj. V njegovem življenju imajo glavno vlogo ženske. Njim je, po njegovih besedah, podrejen ves njegov čas. Pod nobenim pogojem ni pripravljen prestaviti zmenka, pa čeprav sin izrazi željo, da bi bil rad z njim. Ko mi je ob priliki rekel, da otrok že počaka, da je še vedno počakal in da se bo že prilagodil njegovim planom mi je bilo, kot bi mi stopil na živec. V trenutku sem se spomnila solz moje mlajše hčere, ko je sedela v kuhinji za mizo, v rokah držala telefon in neutolažljivo jokala, ker jo je poklical oče in preklical izlet češ, da je prišlo nekaj vmes. Bila sem besna. Res besna. Bevsknila sem naj ga pokliče in naj mu pove kako se počuti ter da ji tega ne bo več delal, ker ne bom dovolila, da se sploh še zmenijo za stik, pa je odvrnila da ne, da mu tega ne more povedati, ker ga bo potem videla še manj kot ga vidi. Tako zelo ga je imela rada, da je bila pripravljena pobirati drobtinice njegovega časa, da ga je le videla.
Od tega dogodka je minilo šest, sedem let. V tem času so solze izpuhtele, srce je na tisti strani, kjer je bílo za očeta, otrdelo in danes ona nima časa zanj. Pa mi je včasih hudo in ji navržem, da je le njen oče in da se nekako spodobi, če že pride v njegovo vas, da obišče tudi njega, a me hladno zavrne, da je tudi ona njega čakala in čakala in .. »mami, se spomniš kako sem jokala, še ti si jokala z mano, ga čakala, se veselila snidenja z njim, njega pa ni bilo…«. Seveda se spomnim in ima popolnoma prav. Vedno, kadar sem mu vrgla naprej, naj lepše dela s hčerama, da ga čakata in se ga veselita in naj ju ne pušča na cedilu, ker se mu zna nekega dne vrnit nazaj, mi je odvrnil, da bosta že počakali, da si bo pa drugič vzel čas zanju, saj ve kje sta. In sta ga čakali. Res sta ga. Kakih deset let. On je hodil okoli z ljubicami, jim kupoval darila, jih vozil na morje, jih nekaj celo predstavil hčerama … onidve pa sta čakali. In slednjič spregledali. Načakali sta se, naveličali sta se biti za vsemi drugimi, zadnji v vrsti, tisti, ki »bosta že počakali«. Danes ga niti pokličeta več ne. Nimata potrebe, nimata se kaj pogovarjati z njim, nič skupnega nimajo. In kadarkoli rečem, da on v bistvu ni slab človek, se samo kislo nasmehneta češ kar spomni se, kaj je delal z nama.
Ko sem torej iz ust tistega moškega slišala, da se lahko vidiva kadarkoli, da bo snidenje s sinom pač prestavil, če bo hodilo narobe, da bo sin že počakal … me je pograbila sveta jeza. Izbruhnila sem kot vulkan, najbrž zato, ker sem bila toliko let le nemi opazovalec solza svojih hčera, ker sem morala dovoliti, da ga je čakala zaman, saj ima oče zakonsko pravico do stikov, ki pač niso njegova dolžnost. Zaradi mene ne bo noben otrok zaman čakal svojega očeta in noben otrok ne bo jokal, ker oče zanj ne bo imel časa. Noben zmenek ni tega vreden in niti jaz nisem vredna moškega, ki tako razmišlja. Za trenutek me je bilo v dno duše sram, da sem se z njim sploh pogovarjala.
Kolumna 7 dni, 10.03.2010
24.02.2010
Šolske počitnice so čas, ko se starši dostikrat počutimo nekako nelagodno. Nekateri pravijo, da moramo ta čas preživeti z otroci, seveda čimbolj aktivno, otroci pa dostikrat nimajo takih želja. Počitnic se že veselijo a ne zato, da bodo več s starši, temveč zaradi čisto drugih stvari.
Ko sta bili moji hčeri še majhni, ko sta hodili še v vrtec, sta bili tudi med počitnicami tam. Niti jaz niti onidve nismo imele posebne želje biti ves teden skupaj, pa saj niti biti nismo mogle, ker če bi jaz ostala doma bi to pomenilo toliko nižjo plačo. Tu in tam sem ju vzela iz vrtca za kak dan, pa včasih sta prišli kasneje, po zajtrku, v vrtec, sicer pa nista manjkali. V vrtcu sta se namreč počutili več kot odlično. Imeli sta kopico prijateljev, s katerimi nista živeli blizu, pa so zato vrtec – skupni prostor izrabili za druženje. In nikoli jima ni bilo dovolj. Tudi med poletnimi počitnicami sta bili v vrtcu. Seveda smo popoldan hodile okoli, na otroška igrišča in izlete, a pomemben del dneva oz. čas, ko se jima je največ dogajalo, je bil čas, prebit v vrtcu.
Z njunim vstopom v osnovno šolo so postale počitnice bolj ko ne čas za poležavanje ali, kakor pravita onidve, pasenje dolgčasa. Sploh poleti je bila prava mora biti doma, ko so šli prijatelji na morje ali obratno, biti na morju, medtem ko so te doma čakali prijatelji. Ker sta hčeri tekom cele osnovne šole hodili na morje preko Zdravstvene kolonije sta se zadnja leta s prijateljicami že nekje maja meseca dogovorili za termin letovanja, da so šle skupaj v kolonijo. Kaj je lepšega kot biti na morju s svojimi najboljšimi prijatelji. S tistimi, ki na morje niso šli takrat, pa sta si dopisovali preko sms-jev. Ne spomnim se, da bi katera kdaj rekla, da ima dovolj prijateljev, da hoče mir.
Jaz med počitnicami nisem bila nikoli doma. Če sem delala kje v bližini sem prihajala za kosilo domov ali ju prišla pozdravit, sicer pa ne. Sta se sami organizirali. Zjutraj sta spali vsaj do desete ure, potem so že prvi prijatelji trkali na vrata. Včasih so skupaj zajtrkovali, večkrat gledali televizijo ali šli na bazen. V času, ko sem običajno prihajala iz službe, sta bili vedno doma, a to bolj zato, da sem jima dala nekaj drobiža za sladoled ali kino, zadnje leto pa smo največ skupnega časa porabile za pregovarjanje kdaj morata biti najkasneje doma. Pa se sicer nikoli ne prepiramo o tem ali bomo kam šle skupaj ali ne. Kadarkoli se odločimo za izlet se ga vse tri veselimo, le časa ni, če pa čas je, pa ni financ za kakšen večji izlet, recimo v Postojnsko jamo.
Spomnim se svojih poletnih počitnic, ki sem jih kot blokovski otrok veliko preživela v kletni sušilnici ali hobi sobah ali ob reki, ki je tekla mimo naselja. S prijateljicami smo neko poletje porisale sušilnico ter povabile starše na predstavo. Skoraj ga ni bilo dneva, da se ne bi dobile na stopnišču pred blokom in počenjale oslarije. Kolikokrat nas je mama klicali h kosilu, nas pa ni bilo in ko se je že mračilo smo me še vedno poskakovale okoli in se igrale. Prav žalostno je bilo, ko so šle nekatere za mesec dni v Bosno ali Srbijo k sorodnikom, ali ko smo šli mi na morje. Eh, te naše žalosti starši nikoli niso razumeli. Zato pa jaz razumem hčeri, ki si v času počitnic želita biti čim bliže svojim prijateljem, ki zdaj zaradi objektivnih razlogov niso blizu našega doma. Od vsake sem si izprosila tri dni, ki jih bosta preživeli z mano, ostale dneve bosta pa v okolju, ki jima zdaj pomeni največ. In celo pri prijateljicah sem jima eno noč dovolila prespati.
Starši si velikokrat domišljamo, da si otroci noro želijo biti z nami. Saj si, a z odraščanjem si želijo biti vse več tudi s svojimi vrstniki, med katerimi se počutijo sebi enake. Prav zato se mi zdi prav, da si starši ne nalagamo občutka krivde, če nas otrok kljub počitnicam prosi naj ga peljemo v vrtec ali ko reče, da komaj čaka počitnice, ko bo lahko še več s svojimi prijatelji. Zato nas nima nič manj rad, prej, bi si upala trditi, se počuti z nami tako varne, da se lahko brezskrbno poda s prijatelji raziskovat svet. Saj ve kje smo in da ga čakamo doma.
Kolumna 7 dni, 24.02.2010
